Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži


Zaradi slabo prespane noči, nekaj kilometrske hoje in še česa, sem šel sinoči kakšno uro prej spat kot po navadi. Ravno sem zaspal in bil verjetno v globokem spancu, ko me prebudi ropot na barki. Prvih nekaj trenutkov sploh nisem vedel kaj je, nato pa sem spoznal, da pada dež. Ma ne, ni padal dež, utrgal se je oblak. Toliko dežja na enkrat že dolgo nisem videl in ne občutil. Kot bi nekdo zlival vodo iz vedra. Zanimivo pa je to, da ni bilo skoraj nič vetra. Barka je stala na miru in vetrnica se ni obračala. Zdaj me najbolj skrbi okno, katerega sem včeraj spet silikoniziral. Pogledam in spalnica je suha! Če do sedaj ni nič priteklo, potem drži in tudi ne bo več zamakalo. Bravo jaz. Pametnejši popušča in tokrat je popustilo okno, ter mi priznalo premoč.

Deževalo je še kakšno uro, nato pa se je vse umirilo, jaz pa sem se iz spalnice preselil v salon in zaspal kar na sedežni. Vmes sem šel pogledat le, če še dingi plava na površini, a ker je bil kljub počasnemu izpustu zraka še tam, sem rekel, da me bo tako ali tako počakal do jutra.

Zjutraj sem seveda šel najprej do dingija in iz njega izlil v morje približno 30 do 35 posodic vode, kar je približno 20 litrov. Potem sem se uredil, spil kavo in ker je bilo lepo sončno jutro, sem se pripravil za v trgovino. Odpeljem se na obalo in kot je tukaj v navadi, je bila že gneča. Če pridem v trgovino po 12 uri, zagotovo več ne bom dobil kruha, jajc in še kakšne zelenjave, ker se to pač najprej proda. Kupim le najnujnejše, saj ostalo imam vse že na barki.

Potem se vrnem na barko, zajtrkujem in vreme je tako lepo in lenobno, da spet vzamem knjigo in jo berem. Bral sem jo kar nekaj ur, morda 4 ali celo malo več, dokler je nisem prebral do konca. Zgodba je dobra in vleče bralca, da je ne more odložiti, da bi jo bral naslednjič. Skuham si kavo, pa se pripelje kolega z jeklenko in regulatorjem. Pravi da gre v trgovino in da se ne mudi in jo bo prišel iskat jutri ali kakšen drug dan. A ker je morje mirno, se odločim, da bom kavo spil kasneje, zato pa bom šel pod vodo in privijačil aluminijasti stožec ter zategovalni varnostni vijak pri propelerju. Odrežem štiri vrvice, dolge en meter, katere privežem na kladivo, dva izvijača in imbus ključ. Oblečem si kratek neopren, nadenem si pas z utežmi, na pas pa privežem vse našteto orodje. Jeklenko pustim na barki, saj mi je prinesel 8 metrov dolgo cev, na kateri je bil na koncu regulator z dihalko. Odprem kisik in poskusim,… dela. Nadenem še masko in plavutke ter grem v vodo. Enostavno je in veliko boljše, kot pa se vsaj 20x potopiti, zajeti zrak in se utrujati. Ko sem opravil delo, sem se spraševal, kako je lahko sploh prišlo do tega, da se je stožec odvijačil, kajti to se mi še nikoli ni zgodilo. OK, če zgubim stožec in s tem posledično tudi propeler, imam slednjega še enega v rezervi, stožca in vijaka s plastično podložko pa ne. Ne vem kako bi potem lahko vplul v marino, pristan ali kam drugam, saj se moram v NZ prvo prijaviti? Raje ne mislim na to.

Pošljem sporočilo kolegu, da sem gotov in da lahko prevzame jeklenko. Ta čas sem jo lepo poškropil s pitno vodo, prav tako regulator in cev, kakor tudi orodje. Ko je prišel kolega, skuham novo, svežo kavo in jo spijeva skupaj, a ker je imel on zmrznjeno meso v torbi, se poslovi in odhiti na svojo barko. V tem momentu se v dingiju pripelje par iz Nemčije, kateri prepozna mojo barko na sidrišču, zato se oglasi in me pozdravi. Srečali smo se na Družbenih otokih, točneje na otoku Tahaa. Dobro leto in več se nismo videli, zato smo si imeli kaj povedati, a ker se je tudi njima mudilo na bencinsko črpalko, sta se odpeljala dalje, jaz pa sem še nekaj postoril na palubi, potem pa sem odšel pripravljat večerjo.

Zelje, ki je malo počrnelo, obrežem, pripravim korenje, čebulo, česen in naredim neko vrsto shakshuke,  a v moji različici. Naredim luknjice, v njih zakopljem dve sveži jajci in čez 10 minut je jed gotova in slastna. Noč je, naredim si jo po svoje in tako končam še en dan.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja