Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži

Sonce je posijalo na moj obraz. Na trenutek si je priborilo ta privilegij, da je skozi odprto okno spalnične kabine stegnilo svoje žarke in se me kot s podaljšano roko, toplo dotaknilo. Prebudim se in pogledam svojo zapestno uro, darilo za mojih 50 let. Nisem ujetnik časa, a čeprav ni draga ura, jo imam ves čas na roki, saj ima svoj pomen. Živim v popolnem brezčasju in čas ni pomemben, včasih niti ne vem, kateri dan je danes. Tu sem, zdaj in vse ostalo ni več važno.

Pravkar kuhano in še vročo kavo odnesem v kokpit, poiščem senčno stran, ter si na mehko blazino položim brisačo, da se moja koža ne sprime navtičnega usnja. Že zjutraj je toplo, 27°C v senci. Sedim tako na pol gol, brez sramu, oblečen le v spodnjice, črne oprijete bokserice. Nihče me ne vidi, barke so vsaj 40 do 50 metrov oddaljene od mene. Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, katerega je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju. 

Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji… Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. In priznati moramo, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor,… kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, katerega uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem, nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega,… Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.«

Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot »klišej«, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samemu sebi, ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, katere imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam na sebe. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka. Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard,… ter ostanem tudi dlje. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Poskusi, morda bo še komu všeč… No, ali pa tudi ne, kar pa je tudi OK.

Pišem ta blog. Na računalniku spodaj imam še vedno slovenski čas in datum. Jaz sem že en dan naprej, datum pa kaže 9.10.2019. Anagram! 9102019. Pogled z leve ali pogled z desne mi pokaže isti številke. Vse je mogoče, ko nekaj vidiš. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H. D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.” Vidim, da sem napisal vse kaj drugega, kot pa to, čemu je ta blog namenjen. Pravzaprav pa, zakaj bi moral pisati vse po nekem protokolu? Tudi ko veter piha, ga ne morem usmeriti v smer mojega jadranja, zato pa lahko prilagodim jadra v to smer, katero izberem. Izbira je vedno naša – moja!

4 thoughts on “10. oktober, 2019

  1. Živjo, Jasmin!
    Kak mesec že spremljam tvoj blog in istočasno berem tvojo knjigo SKRITI PARADIŽ, katero mi je dala za rojstni dan sestra od žene. Ker sem po srcu in malo tudi v resnici tudi sam jadralec, mi je vsebina seveda izredno všeč. Nenazadnje sva tudi oba penzionista po delu v rudniku oz. ob njem-kakorkoli že.
    Danes si dobro in zanimivo komentiral odločitev , kaj narediti. Iti ali ne? Verjamem ti , da se po taki odločitvi filozofija pogleda na življenje čisto spremeni. Materialne dobrine postanejo nepomembne. Tako si razbremenjen vsega, predvsem časa in živiš resnično edino za življenje , ki je samo tvoje. Zavidam ti!
    Upam, da te bom še dolgo spremljal preko bloga in morda videl tudi nekoč v živo. Res si FACA!

    Naj ti bo mirno morje in dober veter v jadrih.

    Upam, da boš ta mail dobil.

    Mišo iz rudarskih Trbovelj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja