Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži

Slabo prespana noč na sidru. Kdo je temu kriv? Morda premočna pozno popoldanska kava, morda nenapovedan veter in dež, kateri je padal in padal, kot bi želel napovedati pričetek ciklonske sezone na Fidžiju. Pravzaprav me je prva zmotila vetrnica, ki je bila v tej noči bolj glasna od vetra, zato sem jo izklopil, a tudi ta tišina me ni več pregnala v posteljo. Skuhal sem si kavo ob 4:15 uri in se spraševal, če sem čisto pri sebi. A očitno sem, če pijem nočno kavo na zibajoči barki. Napoved je bila mirna, z nekaj malo dežja v tej noči, vetra pa naj bi bilo komaj za 8 vozlov. No pa se je teh 8 vozlov pomnožilo z malo manj kot 3x in valovanje je pozibavalo barko. Tokrat je veter zapihal iz SV strani, od tam, kjer je zaliv popolnoma odprt in nezaščiten.

Sidro drži, a kljub temu imam za vsak slučaj priklopljen alarm. Berem knjigo in upam, da me bo vsaj to  uspavalo, pa me ni. Ni kaj, potrebno bo zajtrkovati. Narežem si lep kos svežega ingverja, nanj dam nekaj žlic jogurta, nekaj žlic žitaric in dodam cimet v prahu… zdrav zajtrk. Jutro pričakam buden, in sploh se mi ne spi. Zunaj še dežuje, a še bolj kot dežuje, piha veter. Spomnim se, da bi lahko vključil vetrnico in naj proizvaja elektriko, naj bo vsaj ona od koristi. Zdaj me ne moti več, pa tudi okolice ne.

Dopoldan pokličem kolega Gautea, vem, da ima ta jeklenki za potapljanje. Povem mu da potrebujem eno za 15 minut dela pod vodo in dogovoriva se, da mi jo jutri skupaj z regulatorjem pripelje do barke, vse ostalo potapljaško opremo pa tako imam jaz. Tako bom jutri šel pod vodo in opravil delo na saildrivu oz. delu, kjer je privijačen propeler. Vedno sem govoril, da si moram nabaviti še jeklenko in regulator. Pa saj bi si to nabavil, a potem nisem siguren, če bi se potapljal samo zaradi barke. Zato raje ne: »Princip je isti, vse ostalo so nianse! (opr: Balaševič).

Ura je poldan in dež je prenehal, zato čez dobre pol ure odidem ven na palubo in z razredčilom še malo očistim nesrečno okno, ga spet silikoniziram, saj je ponoči na posteljo priteklo nekaj kapljic vode. Zdaj upam, da bo vse v redu. Resnično upam,…

Popoldan spijem kavo in po njej, čeprav se me je že malo lotevala utrujenost oz. spanec, odidem na kopno. Ne potrebujem ničesar, razen sprehoda. Do obale me je morje sicer malo poškropilo, a saj nisem iz sladkorja. Ko bom velik, bom tudi jaz imel dingi, ki ne škropi in gre vsaj 4x hitreje. Sprehodim se po obali, tokrat grem v drugo smer, kjer najdem kar nekaj privatnih oz. zasebnih vil, verjetno kakšnih mogotcev, ki so si zaželeli uživanja na tem lepem otoku. Ko sem prišel do zadnje vile, mi je jemalo dih, pa ne zato, ker nekaj takšnega ne bi videl. Podobnih zadev sem videl že veliko, a v tem trenutku se je svetloba že padajočega sonca, ki je prikukal šele pred eno uro na plano, lomila kot skozi prizmo. Bil je fantastičen občutek!

Na barki si potem naredim večerjo, tokrat po dolgem času špagete. Njih obožujem, jedel bi jih vsak dan, a tukaj na oceanu je toliko drugih stvari, da jih uspem narediti komaj 1x na mesec. Po večerji pa se  usedem v domači kino in si ogledam film, pri katerem sem na koncu porabil kaj nekaj robčkov. O.K. ni ravno kot moj favorit Notobook, ali Najini mostovi,… vsekakor pa je bil film Midnight sun vreden ogleda, čeprav bi ga nekdo označil kot plehko limonado. Se me pač takšna zvrst filma dotakne. Zdaj pa odhitim v sanje…