Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži
Bila je še noč in trda tema, ko sem se prebudil. Pa ne zato, da bi se že naspal, ampak zato, ker me je bolelo koleno. Ne se veseliti in ne privoščite mi, ni putika, ker ona boli drugače. Očitno pa je sklepna revma. Razmišljam, kako bi vstal, da bi me čim manj bolelo, pa tudi na WC bi moral. Skobacam se iz postelje, vzamem naklofen in ne grem več v posteljo, ampak se zleknem kar v salonu. Kasneje, ko tableta malo prime, si skuham kavo, po kavi zajtrkujem in pospravim v sebe še en naklofen 100, da ja res dobro prime.
Pa je prijelo, zato ob 9:00 uri začnem z delom. Najprej si pripravim Rainmana. Ko bom jaz delal druge stvari, niti ne bom vedel, da čarovnik proizvaja pitno vodo. Tukaj voda zaradi mešanja mulja ni najbolj čista, ni pa zdaj umazana, a se zavedam, da bom s tem uničil 5 mikronski filter. A kaj naj? Če bo samo to, bo še dobro. Ko delam vodo, jo tudi s TDS instrumentom izmerim in kot sem pričakoval, je drugačna, trša. Pokaže mi 198 ppm, kar je še vedno v redu. Z drugim instrumentom izmerim Ph in ta mi kaže enkrat 7, spet drugič pokaže 6,9 enot Ph-ja. No ja, malo kisla in nevtralna hkrati. Dobra bo. Kar v tank jo naj naliva, jaz pa bom ta čas kaj drugega delal.
Preselim vse stvari iz krmne spalnice v salon, nato pa razdrem ploščo z instrumenti na krmilni konzoli. Najdem kje je zvezan kompas od avtopilota in grem za kablom. Osvobodim kabel, nato pa ga potegnem skupaj s kompasom v krmni prostor, kjer je avtopilot. Zdaj bo potrebno potegniti kabel nazaj do instrumentov, kar pa bo že malo težje. Zato vzamem 8 mm debelo inox pletenico (zajlo), katero imam v rezervi, če bi mi odtrgalo kakšno pripono, da jo lahko vsaj začasno zamenjam. Ker je bolj kompaktna, jo lepo napeljem do krmnega prostora, nanjo nalepim kabel in ga z lahkoto potegnem do instrumentov. Nato privijačim nov kompas na mesto kjer je bil, saj tam ni v bližini nobenega kovinskega dela, ki bi motil magnet. Naredim še nove kabel sponke za kontakte in vseh šest žičk priklopim na instrument od avtopilota. Dela!
Vse pospravim nazaj kot je bilo, nato se lotim motorja in pregleda filtra za morsko vodo. V njem najdem dve manjši školjki, kateri je potegnilo skupaj z morsko vodo. Verjetno sta bili zaraščeni kje na odprtini za sesanje vode. Mrežico očistim s staro zobno krtačko in jo vrnem nazaj, ter privijačim. Zdaj še moram pogledati, zakaj me muči menjalnik za vzvratno plovbo, saj ne zagrabi takoj, ampak šele čez dve ali tri sekunde. Olja imam v menjalniku dovolj, vodila so dobro speljana, nič ne najdem. Vse potem posprejam z oljnim sprejem in morda bo bolje. Zdaj še pobarvam vodilo jermenice in pokrov sladkovodne črpalke, ki sta že malo rjasta in sta izgubila nekaj zelene barve, s katero je motor pobarvan. In ko končam, vzamem še drug čopič, ter zmešam malo laka z malo mahagoni barve, ter pobarvam spodnji rob pohištva v salonu, saj je na nekaterih mestih precej obrabljen. Zdaj je spet lepo.
V tem času sem naredil 240 litrov vode, zato še sperem membrane od Rainmana in zaključim z delom. Prižgem motor, dvignem sidro in malo kasneje kar na sidrišču med barkami plujem v krog in kalibriram Raymarinov kompas. Ko mi najde pozicijo za avtopilot, naravnam še stopinje, jih izenačim z GPS instrumentom, shranim in preizkusim, če mi zdaj avtopilot dela kot mora. Dela! Čeprav na to kratko razdaljo ne morem najbolje videti, a to preizkusim drugič, preden grem na daljšo plovbo. Tudi vzvratno plovbo preizkusim, tokrat dela kot mora. Čudež! Spet pridem na svoje mesto na sidrišču in spet sidram. Zdaj je že popoldne, zato se ves moker od potu z masko spravim v vodo, da preverim še propeler, a ta je tudi pričvrščen kot mora biti. Stuširam se in si skuham zasluženo kavo. Šele ko se usedem, začutim, da me spet malo boli noga, zato se odločim, da bom počival, namesto, da bi vzel še eno tableto proti bolečinam. Danes je bil res deloven in uspešen dan. Sreča da je oblačno in ni sonca, zato pa je sparno.
Spijem kavo in pomivam džezvo, ko pride Gaute in me vabi da greva na obalo, saj mu je zmanjkalo cigaret. Preoblečem se in greva. Njegov nov, 3,7 metra dolg dingi s 30 konjsko Yamaho leti po mirni vodi kot sneta sekira po zraku. To kar sva preplula v sedmih ali osmih minutah, jaz ne preplujem s svojim motorčkom v dobrih pol ure. V marini še srečam kolega iz Nizozemske, pa še Saša, a se ustavljam le na kratko, da se pozdravimo, izrečemo nekaj besed in gremo vsak po svoje.
Iz trgovine greva še na osrednje prizorišče, kjer je danes kulturni program, kjer plešejo plese iz otočja Samoa. Dobiva dober prostor, spijeva vsak po malo pivo, pogledava si program in nato se kolega spomni, da ni prižgal sidrne luči na barki, a ker je zadnji na sidrišču, ga je malo strah. Odideva v dingi in greva nazaj na barko, kjer si še skuham pozno večerjo, preberem nekaj strani knjige in se izgubim v spancu.
