Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži
Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, katerega sem čakal že nekaj časa. Zato sem z veseljem spil kavo v senci kokpita in njegovega biminija, zajtrkoval in si privoščil branje knjige in časopisa.
Današnji časopis razkriva, da je bila nesreča pred Novo Zelandijo res grozna. O dogodkih so povedali preživeli, ter razkrili kaj se je dogajalo. Preživeli so žena od umrlega, ki je še vedno na intenzivni negi v bolnišnici, njun zet in še eden moški, ki je bil član posadke. Jadrali so po otokih Fižija in ker so imeli dogovorjen datum za prodajo te barke, šlo naj bi za Bavario 47 cruiser, bi morali biti 16.10.2019 v Aucklandu, kjer naj bi se prodaja zgodila in tako bi barka prešla v roke novemu kupcu. Preživeli so povedali, da je bil lastnik barke, ki je umrl, zelo dober jadralec, tudi predsednik jadralnega kluba, politik in dober poznavalec jadranja in tudi vremena. Vedeli so, da jih je pred Novo Zelandijo ujelo slabo vreme. Aplikacija PredictWind jim je podala »grib file« in s tem razmere na oceanu, a ko so prišli le 20 NM do kopnega so bile te razmere vedno slabše in slabše, daleč od tega kar je pokazala aplikacija. Na koncu je že pihal veter s sunki več kot 60 vozlov, valovi pa so se prelivali, kot v filmih za srfanje. Bila je sama bela pena, na več kot 6 metrov visokih valovih, reševalci pa pravijo, da so bili veliki tudi do 9 metrov. Kaj se je dogajalo sem že opisal, v enem od prejšnjih blogov, morda le to, da so preživeli povedali, da jim je od prevelikih valov in upora vode zlomilo nosilec (tubo) krmila, kjer je začela vdirati voda, le-te pa niso mogli več obvladovati, zato se je nesrečna Bavaria potopila.
Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu grem pomagati spraviti barko v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je zelo ne praktična za velike barke. Ker ima 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril 54 čeveljsko Amel, ko sem jo dostavil za nekega novega kupca. Ta je nekaj čevljev veča in skoraj še enkrat večja od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku, ko ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, mi ta pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje, ti pa so 24V. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem moker od potu, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26 tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju, čeprav je bimini za moje pojme previsok in zgrešen. Na trenutke, če ne bi stal na palubi, ne bi videl kje plujem.
Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo kar nekaj časa trajalo nalivanje goriva, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora, ga zapustim in se vrnem na barko, a vode se je nakapljalo komaj pol, saj je tukaj slab pritisk. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski, če ne bi naju že kam poslali. Končno se po treh urah le odveževa in tokrat je izpluti stran od bencinske veliko lažje. Malo mi dela problem le veter, ki me nosi bočno v ponton od bencinske, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, kakor tudi bokobrane, cev za vodo, itd. Na sidrišču še on spusti sidro in verigo in tako sva sidrana. Sledi še kava in nekaj pogovora, nato pa me zapelje z dingijm do Indiga, kjer si naredim večerjo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli pol noči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo saj spanje mirno.
