Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži
Sinoči sem šel spat, utrujen, kot bi kopal jarke. Tudi nekaj z mojim želodcem ni bilo v redu, očitno me je večerja (fižolova solata s čebulo in česnom, ter belim kruhom) napihnila, da sem komaj dihal. Zdravnik bi mi zdaj rekel, prav ti je Jasmin, zakaj ješ fižol in čebulo, če imaš putiko. Ampak, rad ga imam in moram, vsaj 2x ali 3x na leto, pa če tudi potem obležim z bolečinami v nogi.
Zjutraj se zato že zgodaj prebudim in pijem kavo. Vso noč je deževalo in tako bo še menda kar nekaj naslednjih dni. Današnja napoved pravi, da cel teden. Preberem časopis, malo pogledam na internet, nato pa si naredim še zajtrk. Pospravim posodo in slišim kako je do mene priplul dingi. Norvežan je ob Indigu in me sprašuje, če grem zraven njega na Immigracijski Urad, da mu prinesem srečo. No ja večjo srečo bi ti prinesla kakšna brhka mladenka, ne pa jaz. A ker nimam nekega posebnega dela, čeprav bi ga našel, grem z njim, da vidim še ta del Fidžija, ki ga do sedaj nisem videl. Prideva na kopno, se z avtobusom odpeljeva do mesta Nadi (domačini mu rečejo Nandi), potem pa z drugim avtobusom do letališča, oz. do njihove glavne stavbe v mestu Namaka. Centralno stavbo hitro najdeva, nato gre on v čakalnico, kjer sedi kakšnih 40 ljudi in vsi čakajo nekaj od teh uradnikov. Še sreča da so trije »šalterji« in vse poteka tekoče.
Da ne čakam in ne delam gneče v čakalnici, se odpravim na sprehod po mestu, da vidim, kaj vse tukaj imajo, kako živijo, kaj delajo? Tako se sprehajam ob trgovinah, uradih, bankah in še čim, čeprav rahlo dežuje. Kjer koli je mogoče, hodim pod streho, kjer se ne da, se izpostavim dežnim kapljam. Ko si mesto s samo eno ulico ogledam, v njemu ne vidim ničesar posebnega, zato se vrnem nazaj v stavbo in počakam kolega, da opravi uradniška dela. Ko pride ven iz čakalnice je nasmejan in mi pravi: »Če tebe ne bi bilo, bi danes že pakiral in pisal odjavne dokumente, ter odplul ne vem kam.« Zdaj mu ni treba in nimam vseh zaslug za to jaz, ker sem mu nekaj povedal, pogledal na uradno stran njihovega urada in ga včeraj nagovoril, da pokliče na Urad na letališču. Upam, da si bom popoldan zaslužil vsaj pivo, preden greva na barko. No ga ni bilo, a pravi, da še bo, kakor tudi BBQ. Velja, še bolje.
Greva še v trgovino, nabaviva nekaj stvari, katere potrebujeva na barki, potem pa se z avtobusom odpeljeva po isti poti domov, oz. na barko. Pozno popoldne spijem kavo, pregledam nekaj zadev na spletni strani za navtike, ki plujemo po tem delu sveta, potem pa je že čas za večerjo. Tokrat sem našel kos svinjskega mesa, katerega sem lepo popekel, si naredil omako, zraven pa si naredil še polento, katero sem potem opekel v pekaču. Čudovita večerja!
Zvečer so se od nekod prikradle mušice, podobne letečim mravljam, ki so se naselile okoli luči in tako letale tudi po zaslonu prenosnika, kakor tudi po meni. Kar malo nadležne so že bile. Še sam ne vem, koliko sem jih potolkel, a na koncu je tu in tam še priletela katera in pokazala svojo nadležnost, ko sem pisal ta blog. Kakorkoli, jutri ko bo dan, jih več ne bo.
