Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži
Končno ena mirna noč, brez vetra, brez dežja, brez neviht. Zato pa pravijo, da po vsakem dežju posije sonce. Ampak danes zagotovo ne bo sijalo. Oblačno je in kmalu naj bi začelo spet deževati. Deževalo naj bi še naslednje tri dni in sprašujem se, kaj naj počnem tukaj? Pravzaprav, kjer koli bi bil, bi bilo enako.
Spijem jutranjo kavo, iz kokpita gledam barke, kako odhajajo s sidrišča in si rečem, zakaj tudi jaz ne bi zamenjal okolje. Hitro vse pospravim, pripravim barko in dvignem sidro ter odplujem s sidrišča. Cilj – Port Denarau. Pravzaprav bom sidral na sidrišču pred vhodom v kanal, kjer se potem notri nahaja marina. Dejansko je to celina, čeprav velikokrat zasledim, da piše – Denarau Island. Torej do cilja imam kakšnih 18 NM. Takoj ko zapustim otok, se vreme spremeni, začne pihati 16 vozlov vetra in vse bi bilo super, če ne bi pihal ravno v nos. Torej sem danes obsojen na motoriranje do cilja.
Vmes še moram kalibrirati popravljen elektronski kompas od avtopilota, a ta ne prime, kljub temu, da sem naredil že tretji krog. Obrnem v drugo stran, se zavrtim dva krat, spet nič. Nič ne bo, krmarim na roke in postajam besen sam nase, ker nisem zamenjal kompasa z novim. Vem zakaj ne. Zato ker sem se nalezel njihovega »Fiji time«. Ne preostane mi drugega, kot da »drgnem« kolo krmila na roke. Plujem slabih 5 vozlov hitrosti in gledam na ploter, saj je na moji poti kar nekaj ovir. A te ovire me ne motijo, kolikor me motijo ovire malo pred ciljem. Ovire so manjše skale, koralni grebeni, peščeni manjši otočki,… Vse to gleda malo nad vodo ali pa je meter pod vodo. Nekaj kardinalnih oznak j postavljeno, večinoma pa tudi ne. »Saj boš začutil,« pravijo v šali. Se iz tega šali? Dejte no!
Še danes se spomnim, kako sva s kolegom skoraj nasadila dingi na koralni greben, ker nisva vedela, da se nahaja ravno na najini plovni poti. Zato zadnji dve milji plujem čisto počasi, gledam na ploter in gledam na satelitsko sliko na tablici, ki pa je ravno na tem območju zapacana in ni jasna. Izmenično gledam skozi daljnogled in spet nato čez polarizacijska očala, da vidim, če je kaj sprememb na površini. Plima je in še dež, zato se vse vidi še toliko slabše. Zadnjo miljo se premikam s komaj dva vozla hitrosti. Končno se le prebijem do sidrišča, saj sem se lepo izognil oviram.
Sidrišče je nabito polno, saj je tukaj kakšnih 30 plovil. Ko priplujem do sidrišča je tukaj globina komaj 6 metrov. Ejjj, 6 metrov! Nekako mi ta globina ni všeč, saj pod 20 metrov sploh ne znam več sidrati. Bo to dovolj vode pod kobilico, če je razlika med plimo in oseko vsaj 1,5 metra, kadar ni polne lune? Spustim sidro in 27 metrov verige, sidro pa lepo zagrabi v muljasto dno. No zdaj prihajajo manjši valovi in barka se ziblje. Ufff… To bo še veselica!
Komaj sedem, da se po štiri urnem premiku »spočijem«, ko dobim sporočilo od kolega. Ves jezen mi piše, da so mu zavrnili vlogo za podaljšanje vize. Ne morem verjeti! Pravi, da je zamudil tridnevni rok, saj mu jutri poteče viza in jutri bo že ilegalno na Fidžiju. No lepo, pa bomo tudi tu imeli ilegalca, imigranta in še kakšna druga beseda bi se našla zanj. Povabi me na njegovo barko na kavo, ki je kakšnih 300 metrov oddaljena od moje. Pa grem, nastavil mu bom ramo, pa naj se zjoče. Pa saj zato smo prijatelji na svetu. Dingi pluje, motorček prede, dež pa lepo pada. Nič ne bo narobe če sem moker. Nisem iz cukra! Pridem na barko in dobim veliko skodelico kave. Uff, danes bom pa pogledal vsaj tri filme, preden zaspim, očitno me čaka dolga noč. Potem pride k meni njegova zelo lepa mačka, ki pa mi ves čas nastavlja tazadnjo. »Goni se,« mi pravi. »Ok, nič hudega, tudi jaz bi se, pa mi leta več ne pustijo.« mu pravim in se nasmejiva, pogladim mačko po kožuščku, ta pa zaprede.
Pove mi kaj se dogaja pri njemu in svetujem mu, naj pokliče Immigration office na letališču. Kdo pravi, da se mora vse urediti samo v prvi pisarni? Tam je vse večje, večji pretok ljudi je in med vso to zmešnjavo ne bodo komplicirali. Pogleda me in vseeno pokliče na letališče. Zadetek, uradnica na drugi strani linije si zapiše njegovo ime in mu pravi, naj jutri pride na letališče v njihovo pisarno in bosta že nekaj uredila. Zdaj je vesel kot radio in najraje bi mi skuhal še eno veliko šalico kave. Ne hvala! Pravzaprav pa, počakajva do jutri, saj ti domačini znajo zakuhati juho, če tudi ni ognja.
Z njegove barke se vračam v dežju in ta se zdaj že cel večer ziblje, zato me začne malo boleti moja, na pol prazna glava. A jutri bo morda bolje, ko bom šel v dežju na kopno. Zakaj pa ne? Počasi, saj imam samo dva kilometra do marine in z mojim motorčkom, bo to prav lep, pol urni izlet.
