20. maj, 2019

Neiafu, Vava`u, Tonga

Danes je nov dan in zato se lotim popravila mojega Tohatsu motorčka. Lepo bi bilo, ko bi zapredel in bi se lahko z njim  odpeljal do obale. Od petka sem že na vodi.

Rezervoar je zalepljen ob strani, kjer je počil. Odvijem čep od tanka za gorivo, pa mi skoraj v roki ostane. Mar se iz dneva v dan bolj kvari? Material popušča? Pogledam ga in razočaran ugotovim, da se to ne bo dalo popraviti in da potrebujem nov rezervoar. Bolj ga gledam, bolj sem jezen.  In kje naj ga tukaj v tej »vukojebini« dobim? Ni šans Jasmin! Potem pa ga obračam v roki in mi sine ideja. V roke vzamem lepilo, epoxy cement in konzervo od Coca-Cole, ki jo imam v bokaportu. Odrežem kos tanke pločevine za širino navoja, kamor se privije čep, zbrusim pločevino in zbrusim plastiko. Namažem od znotraj z lepilom in nato spojim oba dela. Po pol ure drži kot novo. Nekoč mi je nekdo rekel, da ko je bral moj blog o nekem popravilu, je bilo videti tako, kot da gleda film o Megayverju. No to ravno nisem, se pa očitno moram znajti, moram imeti ideje in moram znati prijeti orodje v roke. A ni še konec, motor še ni zapel. Potem privijačim rezervoar za gorivo na motor, ga napolnim z gorivom  in drži. Zaprem čep, potegnem vrvico za vžig, pa ne zažene motorja. Odprem cev za gorivo, na eno stran v tank je pretočno, v uplinjač pa ne. OK, torej odvijačim še njega, ga razstavim na vse možne dele in ga očistim. Potem ugotovim, da točno tam, kjer pride cev za gorivo na kovinski del uplinjača, ni pretoka. Nekaj je odlomljeno, a ne vem kaj, saj ne poznam delov od uplinjača. Vseeno vzamem električni vrtalni stroj, vklopim inverter in zavrtam 2,5 mm debelo luknjo skozi cev. OK, luknja je, a mislim, da nekaj vseeno manjka. Sestavim uplinjač, nalijem gorivo, a zdaj to direktno teče iz njega. Sedem ur se že mučim in popravljam ter sem vsak korak h končnemu popravilu. Ta izvenkrmni motor je bil edina stvar, za katero sem mislil, da mi ga ne bo potrebno kaj dosti servisirat. Zamenjam olje, namažem in že dela. No pa je on tam zgoraj imel z mojim motorčkom druge načrte in utrujen spoznam, da sem kapituliral. Nimam rezervnih delov, ni trgovin, ni ničesar. A morda je že tako vse dotrajano v 11 letih, da bo najbolje kupiti kakšen dober rabljen motorček ali pa v najslabšem primeru kar novega, pa bo mir za naslednjih 11 let.

Pospravim kokpit, ga pometem in si skuham pozno kavo. Veter malo pojenja, ni več tako močan in po moje ga je komaj za 10 vozlov. Čeprav kave še nisem popil do konca, sem pa zato pojedel oba piškota, skočim v krmno kabino po sprednje jadro (genovo) in obe vrvi. Tokrat mi je šlo delo kot namazano. 20 minut sem potreboval, da sem jadro potegnil po žlebu, ga zapel, privezal obe uzdi in ga zvil na furlex.

Zdaj imam čas, da spijem do konca že hladno kavo. Stuširam se, saj se mi zdi, da se vonjam po gorivu. Počasi pade noč in spet je še en dan za mano. Jutri je nov dan. Verjetno spet deloven, kako pa drugače. Zdaj pa je na vrsti kuhanje večerje.