19. maj, 2019

Neiafu, Vava`u, Tonga

Nedelja. Nočni dež z vetrom je najavil, kakšno naj bi bilo vreme naslednjih 5 ali 6 dni. Zaprto okno in slab zrak v spalnici mi nista šla na roko. Zato sem se ob pol treh zjutraj prestavil v salon, saj je pri vhodu v barko nekaj več zraka, kot ga je v spalnici. Nekako sem zaspal nazaj in se zjutraj prebudil v oblačno jutro. Cerkveni zvonovi me prebudijo, saj kličejo k nedeljski maši. Tukaj na otoku Vava`u je menda kar 14 različnih sakralnih objektov, saj so tukajšnji prebivalci zelo verni. Če bi moral jaz k maši, bi danes imel opravičen izostanek, saj mi motor od dingija ne dela. Torej ostajam na barki.

Čeprav je nedelja in je tukaj uzakonjeno, da se ta dan ne sme delati, jaz vseeno nekaj migam. Najprej avtopilot. Gledam, nastavljam, berem priročnik,… Vse štima, avtopilot v programu avto ne dela. Ne vem kaj mi je bilo, da pogledam še enkrat fotko na računalniku, katero sem naredil preden sem šel v Slovenijo in najdem lastno napako. Ni vse v barvah Jasmin! Prestavim dva kabla in glej ga zlomka, avtopilot dela.

Pri zajtrku sem opazil, da mi hladilnik vleče na uzakonjeno ne delo ob nedeljah. Še včeraj je hladil na polno, danes že bojkotira. Pregledam vse in zdi se mi da je vse v redu, a občutek imam, da nekje spušča plin. Malo celo sumim termostat in morda se ga bom jutri lotil, razdrl komandno enoto in poskusil zvezati kable direktno brez termostata.

Potem se lotim motorja. 11 let je star Tohatsu in razmišljam, kako bi obšel zapiralno pipico in direktno spojil obe cevi za gorivo. Pa ne gre, saj sta različni debelini cevi. Vem, to naredijo zanalašč, da me jezijo ☺. Vseeno se spomnim, da imam pri sebi epoxy dvokomponentno lepilo in pipico zalepim in zalijem tako, da je vedno v odprtem položaju. Bo že moralo biti tako, dokler ne najdem in kupim nove. Zdaj se lepilo suši in popoldne jo bom pričvrstil na motor.

Čas je da potegnem še nove LED trakove za boljšo razsvetljavo v kuhinji nad štedilnikom in enega v kokpitu nad mizo. Čez dobro uro oba žarita v lepi svetlobi. Oh, zdaj pa ne bo problem in ti trakovi so še vodoodporni. Hvala ti Tomaž za metre teh LED trakov, katere verjetno ne bom porabil do konca svojega življenja.

Pride še Bill in se jezi na svojega člana posadke. Kar prime menda uniči. Hehehehe, na smeh mi gre, saj je še zadnjič o njem govoril, da je v redu možakar. Zdaj pa že dva dni udriha po njemu. Ko mu skuham kavo in mu dam dva piškotka, me vpraša, če bi ga jaz vzel na svojo barko, saj sem sam. Nasmejem se mu in mu rečem, da naj ga obdrži, morda ga bo še rabil, da mu še kaj popravi, ne samo uniči in zlomi. Zraven pa pravim: »Ponujaš mi osebo, ki ti ni všeč, ne ponujaš mi druge članice posadke, američanke Helene? Njo bi pa vzel.« Takrat se on nasmehne in pravi, da ona pa naj kar ostane na njegovi barki, ker ona je pa v redu. Hahahaha, takšne imamo pri nas.

Ko Bill odpluje neznano kam s svojim dingijem, se lotim montaže pipice in nalijem gorivo. Pri polovici mi spet teče gorivo po barki in v morje. Ah že spet! Odprem še drugi pokrov in najdem grešnika. Na vrhu, pri spoju mi je počil rezervoar za gorivo. Posušim ga, obrišem, nato s smirkovim papirjem zbrusim ter ga zalepim z epoxi cementom za plastiko: Jutri bom videl, kaj sem naredil. Vse je precej v uporabi, zato počasi popušča in utrujen material se lomi.

Počasi se znoči, naklofen pri putiki spet popušča in potrebno se bo umiriti. Kasneje si skuham še vegi večerjo, nato pogledam še nedeljski film in nedelje je konec.

Vava`u v večeru
Vava`u v večeru