Maj – 2019

17.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Dan se je pričel z oblačnostjo in vse je v teh sivih oblakih kazalo na dež. Moral bi v mesto, saj potrebujem nekaj stvari iz trgovine, najbolj pa lepilo za les iz železnine. Gledam v nebo, razmišljam ali bo deževalo. A kasneje se le odločim in se s kolesom po levi zapeljem do mesta. Dobrih 5 km potrebujem in najprej me čaka vzpon, kakšna 2 km ga je. Namučim se do vrha, potem gre lažje. Ko bi bila vsaj cesta boljša. Še slovenske ceste so boljše od tega tukaj, pa že naše niso dobre.

Najprej na tržnico po jajca, kakšen paradižnik, zeleno papriko in banane. To je še poceni, vse ostalo je drago, zato se druge zelenjave izogibam. Poceni je še nekakšna zelena reč, ki je podobna naši blitvi, a je ne znam uporabiti, čeprav sem branjevke že spraševal, kako se ta reč pripravi.

Sledi kitajska trgovina, ena od mnogih. Končno v njej najdem svež ingver in to podobne velikosti, kot ga dobimo pri nas. V Francoski Polineziji sem kupoval zelo droben ingver, katerega sploh ni bilo potrebno lupiti. Samo malo sem ga spustil čez prste in je že bil olupljen. Kasneje grem še v pekarno po kruh, kateri je najbolj podoben našemu toustu, a je vseeno ta boljši od njega. Tudi v železnini najdem lepilo za les, saj mi odstopa furnir na mizi. Imajo ga cel liter, manjše količine ne prodajajo. In kaj naj pa zdaj? Ne bom ga kupil. Grem še v ostale trgovine in v zadnji kitajski najdem neko univerzalno lepilo, kot je naš Neostik. Morda bo uporabno.

Pridem na barko, pospravim še nekaj stvari in potem že slišim ropot velikega stroja. Prihajajo po barko, da jo zapeljejo v ocean. Dvignejo jo, jaz na hitro premažem nekaj fleh, nato gremo do vode. Zapeljejo me v ocean, nato pa se začne stisk pri srcu. Se bo zagnal motor ali ne? In je kresnil. Iz prve! Še zakadil ni nič, ker sem ga včeraj pravilno pripravil na to. Motor je delal kakšnih pet minut, nato pa sem jim pokazal signal s palci navzgor in so me spravili iz objem stroja. Barka se je morala naučiti sama splavati in tako je zaplula novim dogodivščinam naproti. Zaplul sem okoli rta in po slabi uri plovbe zaplul v port mesta Neiafu. Tu so boje in najprej sem zaplul do Billa, ter se privezal na njegovo barko, da sem mu lahko vrnil kolo in prikolico. Spijeva eno pivo, rečeva kakšno po domače in nato se dogovoriva, da me čez dobro uro pobere z dingijem in greva na večerjo. Tokrat bom po 17 dneh prvič v lokalu na večerji oz. na pici.

Pica je bila dobra, nazdravila sva s pivom in po eni uri, sta se k nama prisedla še par iz Kanade in ob pogovoru je steklo še eno pivo, za katerega vem, da je bilo absolutno preveč. Pa ne zaradi alkohola, ampak zato, ker vem, da bom jutri zaradi putike zasovražil pivo vsaj za nekaj časa. Zvečer mi je vse nenavadno, saj se ne morem navaditi, da sem na vodi. Vse je tako drugače. Lahko noč Slovenija!

16.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Danes zjutraj sem bil vesel, da sem včeraj opravil vso težaško delo. Zgodaj dopoldan je padal dež, zato sem vse delal počasi, kot bi bil samo na 33 obratih. Kavica, nato zajtrk. In kasneje so se temni oblaki razkadili, jaz pa sem pristopil k delu. Danes nimam veliko dela, a nekaj ga vseeno je.

Najprej obrnem verigo in najmanj uporabljen del privijačim na sidro, zelo zarjavel del verige pa potegnem gor, za končni del, čeprav tukaj pri sidranju, pod 50 m verige skoraj nikoli ne gre v vodo. Ufff, res upam, da zdrži vsaj do nabave nove verige. Vse potegnem v barko, da jo vsaj ne gledam več tam zunaj. Vsak, ki je šel mimo nje, je skomignil z glavo in rekel, da bo potrebna nova. Kot da jaz tega ne vem! Ejej, mi greste na živce!

Nato se lotim še solarnih panelov, nekaj mi spet ne dela, kot bi moralo. Kmalu odkrijem napako, katero rešim, a le začasno. En panel ima res tanek in zanič kabel, moral ga bom zamenjati z novim in debelejšim, a to je projekt za en cel dan, saj moram v tem primeru sneti panel z nosilca, itd. Važno je, da sedaj začasno dela.

Ker imam samo dve 20 litrski kanti za vodo, le ti 4x napolnim in prinesem do barke, dvignem na barko, prelijem in po eni uri dela na vročem soncu je vsaj en rezervoar poln. Ne bo mi jo potrebno takoj delati iz slane vode.

Potem vse orodje, katero sem uporabljal, pospravim na svoje mesto in počasi tudi zunanji del barke dobiva smisel. Ravno si želim skuhati kavo, ko me kliče šef Boatyarda. Z njim grem v pisarno in mi izda dva računa. Enega za kupljen material v njihovi trgovini (osnovni pred namazi, cink anode,…), drugega za sam Boatyard. Ni kaj, dražje je kot doma, a kaj naj zdaj? Ko prebiram novice iz domačih in jadralskih logov je to še vedno ceneje, kot bivanje v novi, mega in super moderni marini v Rovinju. Enavtika navaja, da stane noč v tej marini od 150 do 2000 €. Ufff… verjetno ena najdražjih marin na Jadranu.

Po kavi še nalepim nalepke na desno stran booma, katere so zdaj podobne tistim na levi strani. Naj bo vse lepo, a ne? Potem razobesim novo slovensko zastavo na jambor in že imam največjo zastavo na Tongi. Sledi tuširanje, večerja in danes grem v kino, domači seveda. Jutri pa je dan D in grem v vodo. Končno tudi zame posije sonce. No sonce tukaj res močno sije in danes me je kar precej opeklo. Se  namažem in jutri bo že bolje.

počasi bo vse pripravljeno za plovbo
počasi bo vse pripravljeno za plovbo

15.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Nov je dan, danes sem že zgoden, ker bi rad naredil čim več v enem dnevu, a ropotati ne smem pred osmo uro zjutraj. Nič zato, si pa pripravim material in moram si pripraviti tudi stojali, na kateri bom dal nekaj ozkih desk, saj tukaj nimajo smrekovih 5 cm debelih »fosnov«.

Ko si pripravim oder za delat, najprej na tem mestu ročno operem in zdrgnem s čistilom gelcoat, oz. trup barke, ki je zunaj vode. Ko ga lepo očistim, ga z drugo krpo posušim do suhega, nato pa začnem s poliranjem trupa. Nanašam dobro polirno pasto in ker imam dober polirni stroj, katerega sem nabavil na Gran Canarii, bo to gotovo do večera. Več kot 10 ali 11 ur ne sme trajati. Vendar sonce žge, tudi v senci je vroče. Delam na senčni strani, prestavljam oder, nosim deske in polena, čistim, poliram. Vmes pijem vodo in se vsaj tako malo odžejam. Danes ne bo ob tretji uri kave kave, ne keksov. Moram to narediti, ker jutrišnje vreme kaže na malo dežja in nočem, da me preseneti kakšna ploha. Ob petih, devet ur po začetku dela, sem že skoraj obupal. Roke me bolijo in križa sploh ne čutim več. Tam kjer je križ, me zdaj nekaj pika. Po moje se je križ spremenil v zvezdo ☺.

No vseeno se potrudim in stisnem zobe, ter v roke primem to veliko polirko in poliram. Po desetih urah in pol trdega dela brez malice, brez pavze za kavo in brez počitka, le naredim vse do konca. Vesel sem in barka je spolirana. Sveti se in vesel sem, da je pred mano starejša bavaria, katera ima še dokaj debel trup in še vedno po osemnajstih letih tudi bel gelcoat. Spomnim se novejših bark, katere imajo po nekaj letih že porumenel gelcoat.

Zdaj pa pod tuš in v hladilnik po pivo. Tega sem si tudi zaslužil, zraven pa še z veseljem prečrtam še eno vrstico na listi obveznosti.

delovno orodje na delovnem odru
delovno orodje na delovnem odru
razlika je več kot očitna
razlika je več kot očitna

14.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Danes ne začenjam ob osmih z delom. Ne, ne. Danes sem začel že ob pol šestih zjutraj, a to delo je bilo bolj pisarniške narave. Moral sem pregledati kar nekaj strani besedila in to vrniti nazaj pošiljatelju. Ni kaj, vmes sem spil kavo, se pocrkljal tudi s čajem, nato pa sem si naredil še zajtrk in pričel z delom.

Najprej avtopilot. Vse mi dela, le avto zagon za 1° ali 10° mi ne dela. Iztok mi piše, da sem obrnil kable. Ni kaj, odvijačim kontrolno ploščo v kokpitu in ugotovim, da mi je en kabel padel malo nižje, ko sem odmontiral elektroniko za avtopilot in jo zaradi črnega displaya odnesel k Iztoku (Harpoon) na popravilo v Slovenijo. Najdem ta kabel, priklopim oba kontakta in »drive« dela. Jupiii! Ker avtopilot dela, zadnji dve kabini pa sta presušeni in prebrisani, ne bom več lezel v zadnji del barke k avtopilotu. Začnem pospravljati vso ropotijo iz teh dveh kabin, ki je bila začasno v salonu in kmalu sta obe kabini polni, a zloženi. Zdaj je salon lepo prazen, pometem ga in spet imam nasmeh na obrazu, ker se kaže red, katerega imam poleg čistoče zelo rad.

Še končal nisem s tem delom, pride do barke rus Dimitrij. Pogleda hladilnik in nekaj nastavlja s plinom, ker si želi, da sem zadovoljen z njegovim delom. Čeprav se mi zdi da hladilnik kar dobro dela, on pravi, da ga mora nastaviti, da bom jaz zadovoljen z njim. Kasneje mu laserski merilnik le pokaže optimalno hlajenje in možakar gre k svojemu delu. Prinese mi še eno inox objemko , zato sam še priklopim regulator za plin s cevjo in zdaj tudi štedilnik dela. 13 Kg plina bo zadostovalo za naslednje tri ali štiri mesece.

Zdaj je na vrsti še bimini. Ufff, tu bo pa dela in jeze. Začnem točno tako kot sem si zamislil. Delo počasi napreduje, odmontirati moram zadnjo pripono, za ta čas montirati rezervno z vrvjo, ter jo kasneje umestiti v točno zato določeno luknjo v biminiju. No brez zapletov ne gre, a zadevo rešujem na kar se da najboljši način. Lažje bi bilo, če bi mojster bimini sam izmeril, tako pa sem dodatno improviziral, ter dal narediti bimini v Sloveniji in ga prinesel s sabo na Tongo. Po dobrih dveh urah vijačenja nosilcev in okvirja za solarne panele nad biminijem, končno zaključim z delom. No ja, ni tako slabo kot sem bil v strahu, da bo izpadlo. Tako, zdaj imam še streho nad kokpitom in vsak dan je vse več obkljukanih stvari na mojem dolgem spisku del. Stranske zaščite za valove, bom montiral drugič, na vodi, ko bo več časa.

Vroče je kot v peklu. 30°C jih kaže danes. Iz mene teče pot in verjetno me bo sonce ožgalo. Ura je komaj dve popoldan. Zdaj se lotim še montaže propelerja in tako zaključim dela na »podvozju« Indiga.

Zdaj pa k vinču in sidrni verigi. Ko odprem pokrov se skoraj razjočem. Kjer koli sem pustil barko, je bila sidrna veriga v redu. Tu pa je tako zarjavela, da se je enostavno sprijela skupaj. Moral bi jo dati v neko centrifugo, da bi vsa ta rja padla dol. Vem, potrebna bo nova veriga, a tukaj jo je nemogoče dobiti iz dveh razlogov. Prvič; ker jo nimajo in če bi jo že imeli bi bile mere v inchih in ne v metričnih merah. Drugič; finančno stanje v tej draginji mi tega ne dovoljuje, zato bom moral počakati na drugačne pogoje. V težkih mukah jo z vinčem in fizično z rokami, le odvijem in spravim na tla. Zdaj jo bom moral položiti na neke deske in jo malo potolči, nato pa premazati s kislino. Uff sem žalosten in jezen hkrati.

Čas je za kavo, ki je že zelo pozna, a si jo vseeno skuham, da si malo oddahnem. Kadar sem v marinah ali kjerkoli sem lahko priklopljen na elektriko, uporabljam indukcijski kuhalnik, kateri deluje izredno dobro in hitro. Tudi vso posodo imam, ki deluje na tem kuhalniku. Škoda, da ga ne morem imeti tudi med plovbo, saj ga inverter ne zažene. Tudi kava že diši, tokrat brez treh piškotkov.

Kasneje ugotovim, da ko sem montiral bimini, sem verjetno kje preveč nategnil kable od solarnih panelov in zdaj mi ti ne delajo. Nazaj v akcijo in vse razdirat. Pa naj reče kdo da mi je dolgčas in nisem kot ona dva s televizije,… A je to.

Vse dela in vse funkcionira. Utrujen sem, a vseeno se lotim kuhanja večerje. A najprej spijem kozarec res hladnega piva. Hladilnik dela, kot že dolgo ne. Narežem in obrežem še piščančje meso, ga spečem in nato z rižem in ananasom skuham v dobri karijevi rižoti. Grem k večerji, dober tek!

salon barke
salon barke
zarjvela veriga
zarjvela veriga

13.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Slabo sem spal, nekako ne morem dlje spati in kar nekaj delov telesa me boli. Vstanem in si grem skuhat kavo. A je ne spijem, kajti nekdo trka na barko. Pogledam in vidim Keena. On dela tukaj v Boatyardu in se ukvarja z aluminijem in inoxom. Potrebujem inox cev premera 26 mm in dva nastavka, katera bom potem pritrdil kot nosilec za cev, kateri drži vetrni generator. Izmeri in gre nazaj v svojo delavnico in dokler skuham še njemu kavo, se vrne. Odreževa, zavrtava in pričvrstiva. Nosilec je narejen. Med pogovorom posluša glasbo, saj brez nje ne more. Ljubitelj je rocka in rad ima reggae. Spijeva kavo, se pogovarjava in ko mu plačam račun, odhiti v svojo delavnico. Dela ima na pretek, kljub temu da je drag. A je edini tukaj in daleč naokoli.

Potem se še sam spustim po lestvi in naredim dela, katera imam napisana na listku. Namažem in popravljam namazan AF, ker odstranjujem nosilce. Zbrusim še prekitan in z epoksijem premazan propeler, ter ga potem prebarvam s posebno barvo za elise. Sveti se, kot bi bil iz trgovine. Sprehodim se še do glavne pisarne, da se dogovorim, da bi šel v četrtek v vodo. Ne gre in ne gre. Lahko sem pa drugi na vrsti v petek popoldne, ko bo največja plima. Ahhh, zdaj pa sem malo razočaran, kljub temu, da imam za svoje delo precej časa.

V tem razmišljanju me na telefon pokliče Bill in se s kolesom odpeljem v  mesto. Vožnja po levi mi ne dela več preglavic. Upssss.! V križišču sem na levi, zavijem pa kot da sem na desnem pasu. Đasmine! Sreča, da ni bilo veliko prometa, pa sem odvinkaril, kot v tistem videu, ko tip v Indiji z motorjem prevozi rdečo luč in naredi štalo v že tako gostem prometu velemesta.

Pridem do kolega, spijeva kavo, se malo pogovoriva in že letim po trgovinah iskati ventilator za v hladilnik. No potem mi en tip pove, da naj obiščem lastnika lokala Tropicana, on mi bo pomagal. In res, možakar mi najde ventilator prave velikosti, je rabljen, a dela. Prva poceni stvar na Tongi! Pokličem najcenejši taxi v mestu in Moala me odpelje do plinskega terminala, kjer kupim 13 kg težko jeklenko za plin s plinom. Regulatorja nimajo, a ga menda prodaja vsaka trgovina v mestu. Plin z jeklenko je res poceni, sploh če primerjam cene pri nas. Tako izvem od taksistke, da drži država roko nad elektriko, plinom, vodo, ter osnovno hrano. Tu cene oblikuje država in ne dovoljuje, da bi se oblikovale po svoje. Vse ostalo je luksuz in cene se prosto oblikujejo in nastavljajo. Po avtomobile hodijo na Japonsko, potem na Novo Zelandijo in nekaj tudi v Avstralijo, a pri slednji so avtomobili najdražji. Vsak drug avto v mestu ki ga srečaš ima razbito sprednjo šipo. Kako to? Največkrat je kriv kokos, ki pade s palme, nato pa tudi kak otrok, ki vrže kamen. Nasmehnem se in sva že na cilju. Pripeljala me je do kolesa, ona pa mi bo odpeljala plin do Boatyarda in mi ga odložila pred barko.

Skočim še v trgovino, v železnino, nato se odpeljem do barke. Najprej plin. Iz barke odstranim dve mali 3 kg veliki jeklenki ter veliko jeklenko iz  F. Polinezije. Ta balast gre stran in ne bom jo več vozil s sabo. Novo jeklenko postavim v bokaporte v kokpitu na mesto, kjer je stala stara. Notri gre, paše kot ata na mamo. A se ne zapro vrata, kajti na vrhu je zaščita, nekako približno tako kot pri naših jeklenkah. Tuhtam in natuhtam. Ne počnite tega kar sem jaz naredil!!! Vzamem najtanjšo rezalko in jo montiram na kotni brusilnik (flex). Nato pa odrežem zgornji nosilec pri ventilu ob polni jeklenki. Večkrat sem sicer hladil in ventil zavaroval z mokro krpo. A sem na koncu le odrezal in če pišem blog, potem je vse v redu. Zdaj se tudi vrata zapirajo. Potrebujem še debelejšo cev, kajti priključek na varnostnem ventilu je veliko debelejši. Jutri bom, danes ne grem več v mesto.

V mestu sem kupil eno cink anodo, katero moram namestiti na kobilico. Ker nimajo okroglih, sem vzel eno večjo in jo bom odrezal na pol, ter potem privijačil na mesto. Uff, kako težko se reže cink in kako zamasti ter maže rezalko. Na koncu je rezalka le še za v smeti. Privijačim še to anodo in že je noč. Sledi tuš in ko bom prižgal luč, bom spet imel družbo domačih živali, komarjev. Seveda pa še pregledam hladilnik, kako sedaj hladi, ko je ventilator v njem. Čisto druga pesem. Na otip je vse hladno. Kako pa je z vsebino? Vzamem pivo in si ga nalijem. Paše, res paše po napornem in vročem dnevu, ki ga je zagrelo sonce na dobrih 28°C.

12.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Po res deževni in precej vetrovni noči, se zjutraj še pred sedmo uro prebudim. Nedelja je in čaka me delo, a vem, da se tukaj ne sme delati ob nedeljah. Je pa spet nekaj drugega, če ne bom ropotal s stroji, potem nihče ne bo vedel, da delam. Varnostnik pa tako ali tako sedi v svoji hišici, spi ali pa gleda TV.

Po zajtrku se odpravim na delo. Prebarvati moram še enkrat vodni del barke z antivegetativnim premazom. Nanašanje drugega sloja antivegetativnega premaza ali AF, traja kar nekaj časa. Včasih niti ne vem, kje sem končal, saj je tu temperatura več kot 26°C in se nanos zelo hitro suši.  A po dobrih dveh urah valjčkanja le zmagam in končam delo. Potem se odločim in prinesem še štiri stojala za podlaganje barke, katera držijo barko ob straneh. Hitro vse skupaj postavim med že obstoječa stojala in potem obstoječa premaknem za pol metra, da sem lahko zbrusil in prebarval zaplate, katere prej nisem mogel zaradi stojal. Najprej po zbrušenih mestih namažem osnovni rumen premaz. Nato vse skupaj pustim sušiti in zvečer, ko bo čas, namažem še vodni del barke, kakor tudi te zaplate.

Popoldan se lotim še oprane posteljnine in oblačil, vse lepo zložim, ter sortiram v omare in plastične zaboje. Kar nekaj je teh oblačil in lepo je videti, ko je vse lepo oprano in dišeče. Oprane so tudi brisače, okrasne blazine in dve deki. Zdaj pa še obesim samo zavese in privijačim pasove za zavese. No te je dobila vlaga bolj kot druge stvari in kljub pranju ostajajo pikasta. Morda pa je to novi vzorec, da ne bodo zavese čisto enobarvne.

Zvečer res namažem še zaplate, nato pobarvam še vodno linijo, oz. cca 80 cm daleč, prebarvam še enkrat celo kobilico in krmilni list, nato se lotim še premca in… in zaključim barvanje za naslednji dve leti, morda celo za tri leta. Vse pospravim, se stuširam in si v barki nalijem za en prst viskija. Zaslužil sem si ga, da nazdravim sam sebi, ker mi pač gre vse po planu.

Ves čas si pišem na listič, kaj še moram nabaviti in kaj narediti. Upam, da se mi do četrtka zjutraj izide, ko bi rad bil spet v vodi, a to je komaj še tri dni. Morda pa!

11.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Včasih je prav težko kaj zanimivega napisati, saj v delu ni nič posebnega. Pač delaš in narediš kar moraš, kajti namesto tebe ne bo nihče drug naredil, poleg tega pa okoli sebe nimam nikogar, da bi mi pomagal. Imama tukaj dva jadralca, oba urejujeta svoji barki. John iz Kalifornije ter Ian iz Kanade. Oba sta starejša od mene po 12 let in oba imata na barki svoji ženi. Včasih si izmenjamo nekaj besed, kdaj pa kdaj drug drugemu preprimemo in prestavimo kakšno stvar, drugače pa se vsak drži bolj zase in dela, kolikor mu pač zdravje, leta in moči dopuščajo.

Po jutranji kavi in sadnem zajtrku se odpravim delat. Najprej moram celo barko, torej spodnji vodni del, ki sem ga brusil, premazati z osnovnim premazom, kateri mi bo spojil antivegetativni premaz, da se le ta kasneje ne bo luščil. Barvam, rumene barve je, in lepo viden. Pokriva spodnji sloj in prav lepo prijema. V navodilih piše, da je dovolj en tanek sloj, ki se suši 6 ur, nato pa je možno nanašanje AF na ta premaz. Kar dobri dve uri sem valjčkal in nanašal ta premaz na barko, nato pa sem jo pustil da se suši. Odšel sem do delavnice in kupil dve vezani plošči 50×50 cm, kateri potrebujem za police v omari. V moji kabini je velika omara, ki ima na eni strani police, na drugi strani pa je narejena tako, da se lahko obesijo v njo srajce na obešalnike in lepo visijo. Nemško, ni kaj! Ker teh fines ne potrebujem, se odločim, da naredim tudi tu police, saj imam oblačil kar precej in da se ne mečkajo, jih bom postavil na police. Police z vbodno žago razrežem na mero in spet po tihem preklinjam, kako to, da nimam s sabo še krožne žage. Hitreje bi šlo, a že tako imam orodja čez glavo preveč, ter s tem tudi preveč teže. Vrtalni stroj, vbodna žaga, mala kotna brusilka, velika polirka, kotna brusilka, baterijski vrtalnik, mali krožni brusilni stroj,.… A kaj ko to vso orodje od časa do časa potrebujem. Police še na roke zbrusim, potem pa jih prebarvam z lazuro za les. Kasneje še enkrat potegnem vse skupaj z nitro lakom in pustim, da se na soncu dobro presuši. Še dobro da imam kar nekaj barve v skladišču barke, da vsaj tega ni potrebno kupovati.

Pozno popoldne grem spet pod barko, se preoblečem v zaščitno obleko za barvanje, nato pa v antivegetativni premaz, katerega je cca 9 litrov, vsujem 300 gramov fino mletega bakra v prahu, ter vse skupaj lepo premešam. Zaveden sem in rad imam naravo, zato ne želim, da se alge in školjke vsaj nekaj časa prijemajo barke, zato jim bom pomagal s strupenim bakrom, ki v skupnem delovanju z antivegetativnim premazom deluje bolj strupeno. Dve uri in pol sem se trudil, da sem prebarval barko. No zdaj pa se mi že malo nasmiha. Barka ima lepo viden spodnji premaz in še dva takšna premaza jutri, pa bom spodaj končal z barvanjem.

Hitro se še stuširam in s kolesom odhitim v mesto, ker potrebujem nekaj čopičev, olje in še kaj. Prekolesarim 11 km in se vrnem na barko. Za kavo je prepozno, ampak eno pivo sem si pa danes res zaslužil, kaj ne? Še sreča, da se je telo navadilo napora, posebnih gibov, kateri se delajo nad glavo. Zvečer še pospravim po barki in potem že moram skuhati nekaj za večerjo. Pozno je že.

10.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Ponoči sem bil utrujen, da sem kar v salonu na sedežni zaspal. Ob 4. Uri zjutraj me je prebudil dež in prestavil sem se v posteljo.

Ko sem se prebudil, sem končno prišel do zajtrka, katerega sem čakal, … pečena jajca na oko. Potem sem šel delat. Zunaj sem najprej malo zbrusil včerajšnji namaz z epoksi osnovnim premazom, potem pa sem še enkrat z njim premazal kobilico in pogonsko nogo. Zdaj pa še zadnje garaško delo, ki bo polno praha in ogromno se bo kadilo. Poleg tega pa bo več ali manj cel dan delo potekalo v posebni drži, ki ne bo dobra za križ. A delo se mora dokončati, saj naprej se brez tega ne da. Začnem brusiti spodnji del trupa barke in to traja in traja,…. Celih šest ur sem ga brusil. Brusilnik, katerega sem prinesel iz Slovenije, se je dobro obnesel vse do zadnjega kvadrata, ko je počasi začel puščati dušo. Še dobro, da je končal pri koncu, kaj bi bilo, če bi me pustil na cedilu sredi dela? Ko vse zbrusim, operem prah z vodo in počakam, da se vse posuši. Vmes pa skočim v trgovino po pred namaz za antivegetativni premaz. Nikjer ne dobim manjše količine pred namaza, zato moram kupiti velikega, en galon (3,78 litra). Upam, da ga bo še kdo rabil in mu ga bom lahko prodal, saj je precej drag, kot vse ostalo, kar potrebuješ za barko.

Vmes pride še Dimitriji, da pogleda kako mi dela hladilnik. Povem mu, da je enako kot včeraj in enako kot prej, pa mi ne verjame. Ko preveri se samo čudi. Vse dela, plin je, hladilnik pa opravlja funkcijo štedilnika, saj namreč namesto hladi skoraj greje. In kako naj zdaj dam v njega živila?

Skuham si zelo pozno kavo, a vem, da bom zaradi nje lahko kmalu zaspal. Kasneje je na sporedu še večerja in za mano bo še en dan na Tongi. Nizek zračni pritisk je zunaj in v barko se je zagnala čreda krvosesov. Nič slabega jim nočem, a upam, da se bodo zastrupili od moje krvi. Morda je zaradi brušenja odšlo nekaj strupenega AF v moje telo in v kri.

Boatyard Vavau[46910]
Boatyard Vavau

09.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Prebudim se ob pol petih zjutraj in spanje mi nekako ne sede. Vse me boli. Vem, malo sem že iz forme za takšno delo in za takšne gibe. Malo še poležim in potem le vstanem. Kavica, ta moj Barcaffe, ta moj turkish coffee, ki me vsako jutro in vsako popoldne pocrklja. Da ga imaš ob sebi, ga piješ na Tongi, da ga pijejo in obožujejo tudi drugi jadralci, to nekaj pomeni.

Zjutraj se usedem na sposojeno kolo in se zapeljem v mesto. Moram odpeljati dve vreči oblačil, brisač in posteljnine v pranje. Vem da ne bo poceni, a kaj naj? Prijetna Angleža, ki sta se tu ustalila in odprla pralnico, se spomnita imena barke in malo pokramljamo. Pravita, da ravno danes nimata veliko dela in mi bosta vse oprala in dostavila v Boatyard. Bravo! Odpravim se po plin, saj ima kolo zadaj še prikolico, a plinarna ne dela, ker točijo plin iz velike ladje v zemeljske cisterne. Že drugič sem tam in plina še vedno nimam! Potem se zapeljem nazaj v mesto in na tržnici kupim nekaj sadja, čebule,…. paradižnika in paprike ne kupim, ker je predraga. Jajca zaman iščem, prodano. Grem v najbližjo trgovino in tam kupim jajca in kruh. Jajca so tako mala, da razmišljam, če so v njih nedonošenčki. Moram še v železnino po valjčke za barvanje in prednamaz za prvi nanos na trup barke. Trgovina je kitajska, roba s kitajske, kvaliteta pa made in PRC (People Republic of China). Samo ime so malo spremenili, da ni videti vse kitajsko.

Pripeljem se v Boatyard in takoj pričnem z delom. Kar nekaj dela me čaka. Najprej na fino zbrusim kobilico in nato zbrusim še pogonsko nogo. Vse skupaj premažem še dvakrat s pred namazom in se lotim še čiščenje tri krakega propelerja in ostalih stvari, ki spadajo k pogonu. Čas hitro teče in preseneti me avto, ki mi pripelje oprano, posušeno in zloženo perilo. Plačam opravljeno delo, čeprav v sebi po tihem preklinjam, saj pranje ni poceni. Lotim se dela in delam naprej. Potem še nalepim lepilni trak do roba, kjer bo konec antivegetativnega premaza. Na vrhu še nalepim strehico, če bi morebiti deževalo in ura je pet popoldan. Moram se stuširati in biti v barki, saj čez par minut pride mojster za hladilnik, ki je tudi hladilnik pričel spuščati dušo. Pride mojster, Rus Dimitrij in mi pregleda kompresor od hladilnega sistema in priključi instrumente. Pravi, da je še vse v redu, le plina ni kaj dosti v sistemu. Verjetno mi kje uhaja. Po eni uri, tudi hladilnik bolje hladi, spijeva eno pivo in se pogovarjava, kako je zašel sem, kako dela tukaj že dve leti in počasi razmišlja da gre drugam. Dela je veliko, denarja bolj malo, spoštovanja v tej zanikrni državi pa ni čisto nič. Pokliče po telefonu partnerko, tudi Rusinjo in ko se pripelje ter ga čaka da pride z barke, začne po rusko vpiti na njega. Ojoj Dimitrij, po moje boš moral tudi brez nje v tuji svet. Le kdo jo bo ves čas poslušal?

Naredim si še večerjo in ker me boli koleno,  spijem še en naklofen, morda me čez uro ali dve bolečina popusti. Zvečer pogledam en del serije Črna Jadra in se kasneje še lotim čiščenja druge kabine, a mi ne gre. Enostavno se uležem na sedežno v kopitu in zrem v strop, misli pa odtavajo tja daleč,…

08.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Zajtrk. Danes sem se spomnil jajc. Mmmm kako bi prijala tri jajčka na oko. A na otoku ni jajc. Okoli mene kikirikajo petelini, vidim kure, jajc pa ni in ko pridejo le-te v trgovine, jih prebivalci pokupijo v nekaj minutah. Jajca z oskrbovalno ladjo pripeljejo z otoka Tongatapu, kjer je farma kokoši. Komaj čakam jutri, ko pride ladja. Morda jih pa le še ujamem. Odločil sem se tudi, da ne bom več pil tukajšnje deževnice, saj me že dva dni boli želodec. Vodo bom prekuhal, dal v njo kakšno vrečko čaja in pil prekuhano z okusom čaja. Upam, da ne dobim kakšne driske, potem bi to bil šele problem. Po lestvi moram dol z barke, potem prehoditi 80m do stranišča, s papirjem obrisati in obložiti desko, nato pa… imam vmes vse že trikrat v hlačah. Še sreča da je poleg stranišča tuš. Pa saj tudi če bi se že podelal v hlače, ne bi tega nikoli povedal ali napisal. Da sam sebe zatožim? To pa ne. Spomnim se, ko sem še hodil v osnovno šolo in sem pri zgodovini dobil enico. In to samo zato, ker me je učiteljica vprašala: »Jasmin kdo je v Sarajevu streljal na Franca Ferdinanda?« Seveda vem, Gavrilo Princip, ampak ji tega nisem povedal. To pa ne, špeckahla pa ne bom! No dovolj šale, zdaj bo treba delat. Dan se je že začel.

Preoblečem se in le s težavo sestopim po lestvi pod barko, bolj ko gledam kaj moram narediti, manj se mi ljubi začeti z delom. Ampak tako je, ko enkrat začnem, me težko ustaviš. Pred mano je trdo in garaško, ter umazano delo. Z brusilko moram zbrusiti kobilico od barke, vse do popolnega sijaja. Da bo železo svetlo kot da je novo. A bolj kot sem brusil, bolj sem prihajal do spoznanja, da to ni več kobilica, ampak je velika kot velika kobila. Nikoli ni bilo konca brušenja. In ko sem po štirih urah brušenja le končno zbrusil to železo, sem pobrisal prah z nje in jo premazal s kislino, da le-ta pride do zadnje pore, kjer je še malo rje. Nato sem počakal da se posuši, ter premazal z epoxi primerjem. Tako, zdaj se naj suši, ker še ni večer, nadaljujem delo in snamem eliso na pogonski nogi. Cink anoda mi zgleda še kar v redu in če ne dobim nove, ne bo nič narobe, obdržim staro. Jutri vse zbrusim in pripravim za nanašanje premaza.

Zvečer se po pol urnem tuširanju uležem na sedežno v salonu in si ravnam križ. Boli me, a kako me bo šele jutri, saj nisem več navajen garaškega dela. Zvečer si skuham dobro rižoto, nato pa napišem še ta blog in verjetno bom šel kar v posteljo. Morda bom kakšno uro prej zaspal.

 

07.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Jutro brez dežja, a oblačno. Potrebujem nekaj sonca, da preko solarnih panelov napolni moje akumulatorje. Spijem kavo, a nimam veliko časa, saj gre SY Cajucito čez nekaj trenutkov v vodo. Ko pridem do barke, kapetan Bill že pripravlja zadnje stvari za dvig barke in odhod v morje. Pridejo še delavci in čez eno uro je v morju. Motor je vžgal, zakadil in barka je počasi odplula novim dogodivščinam na pot. No ja, saj bova še skupaj, takoj ko pridem še jaz v vodo in ga že nekje ujamem.

Danes sem dobil elektronsko pošto od Biosecurity NZ ter odgovor na mojo pritožbo ter na postopek v zadevi »Sendvič«. Pravijo, da bodo moje sporočilo posredovali sodišču in bo sodnik odločal o ugovoru. Upam, da sodnik ni vegeterijanec in bo mojo pritožbo odobril in podal pozitivni odgovor, čeprav to lahko traja 5 do 6 tednov.

Prosil sem lastnika Boatyarda, da mi delavci odstranijo leseno podporo in da ostanem samo na kovinskih nosilcih, da bi, če bi bilo vreme v redu, pričel z delom na trupu barke. Pa saj imam dela v barki še dovolj, a bi to pustil za čas ko bo padal dež in bodo zemeljska tla pod barko mokra in blatna. Žal ni ta Boatyard na betonskih tleh, kot je to Fontana, Izola, Las Palmas, Martinique,…. Tu je vse drugače. Da ne bom stal in gledal v zrak, pa vseeno preverim omare. A glej ga zlomka, dvoje vrat se ne da odpreti. Zapiralo se ne premakne in se zato ključavnica ne odpre. Kaj naj zdaj? Spomnim se šale  od Muje in Hase, ko se tudi Hasi niso vrata odprla in pravi Mujo: »Da li znaš Engleski?« Haso vpraša: »Zašto?« Mujo pa ves ponosen reče: »Pa kažu ako znaš Engleski, onda ti to otvara sva vrata!« ☺ Ahhh Đasmine, to je to, ne znam popolne angleščine in moja vrata bom tokrat moral odpreti kar na silo, z velikim izvijačem. Vrata le odprem in jih ne poškodujem, zapirala snamem in jih namočim v kis, nato pa omare očistim še od znotraj, da bodo lepe in sveže. No pa sem spet tam, pregledam oblačila, ki so zavita v vrečkah in očitno so bila malo vlažna, ko sem jih dajal v te vrečke. Zdaj so polna sivih pik od vlage in imajo zatohel vonj. Pregledam ih in mečem v veliko črno vrečko, da gredo na pranje. Na koncu se je nabralo skupaj s posteljnino in brisačami za 25 kg perila. To ne bom sam pral, ampak bom dal v pralnico. Evo pa je še en strošek več.

Lotim se prve krmne kabine, to je tiste, ki je bila mokra. Krivec za vso vodo je eden od treh zapiral na oknu, ki ni bil zategnjen in je mimo njega vdirala voda v kabino. Bolj ko sem razdiral to skladišče v kabini, bolj se je kazala mokrota. Pravzaprav je bila blazina za spanje do polovice še vedno mokra in v njej je bilo kar nekaj vode. Velika torba, kjer imam shranjene vrvi je bila tako težka od vode, da sem mislil da je v njej še težko Deltino sidro. Vse stvari prenesem v salon in zdaj je njegova notranjost skupaj s kopalnico, videti kot da sem na razburkanem morju in je ta razmetal vse stvari v barki. Ni kaj, žalostno, a resnično. Tokrat sem že vsega navajen in v meni ni jeze ter ne preklinjam. Delam rutinsko, kot robot. Zunaj si namesto tende naredim polivinilasto streho, da bom lahko pod njo sušil blazino, katero pa moram še prej dobro zdrgniti s čistili, da bo lepa in da bo dišala, nato pa na sonce z njo za nekaj dni. Tako ali tako moram to kabino nekaj dni sušiti, pa tudi dostop do avtopilota bo lažji s te strani, da zdaj še popravim in opravim dela v skoraj nedostopnem delu plovila. Ja ni kaj, jadranje okoli sveta ni samo lepo, kot je videti na zunaj. Trenutno je samo garanje in saniranje tistega, česar nisem niti pričakoval.

Delal sem vse do večera, majica na meni je bila cel popoldan mokra od potu, zvečer sem bil utrujen, a spet malo boljše volje. Vsak dan je več narejenega in vsak dan je bolje. Okoli osme ure zvečer si skuham še večerjo in to bo zame prvi pravi obrok. Hočem še nekaj napisati in ne gre, utrujen sem in zaspan, zato grem tokrat še pred enajsto uro zvečer spat.

Taksna je danes videti notranjost barke
Taksna je danes videti notranjost barke

06.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Celo noč je deževalo, kot da ciklonska sezona še ni končna. Približno nekako tako, kot berem, da je v Sloveniji. Majska zima, deževno in hladno, nekje je padel celo sneg. Uff, na srečo tukaj ni nikoli snega, saj je toplo. A to jutro je posijalo sonce, prijetno je. Po popiti kavi, odidem v kokpit in se lotim montaže drugega solarnega panela. Mudi se mi, saj sem ostal brez polnilca baterij in kmalu bom ostal brez elektrike. A najprej moram narediti okvir, da bom lahko kasneje spojil oba panela skupaj. Tako bom dobil več, meni še prepotrebne energije. V bokaportu v kokpitu imam nekaj inox cevi, v rezervi imam tudi kotne in končne inox podaljške. Nekaj sestavim, a mi zmanjka cevi, katero grem iskati v tukajšnjo delavnico. Vsega pa nimajo, saj imamo mi metrične mere, oni uporabljajo colske. Zato na barki pogledam, kaj imam od inoxa in najdem, eno oporno prečko pri vetrnem generatorju. Njo bom razrezal in uporabil, nadomestil pa jo bom z debelejšo colsko cevjo, ter tako bo volk sit in koza cela. Po treh urah dela je inox okvir narejen, solarni panel je na mestu in privijačen, zdaj pa potrebujem še samo veliko sonca. Nato še zamenjam MPPT regulator za solarna panela in upam, da bo zdaj vsaj 25% več elektrike.

Do barke pride Bill in me prosi, če mu grem pomagati namestiti krmilni list v barko, saj je menjal ležaj in spodnje prirobnice. Seveda, saj sem mu obljubil. Vesel sem, da sem končal svoje delo in sonce že polni akumulatorje. Kar nekaj ur sva delala in nameščala težek krmilni list, ter ga spet spuščala, brusila prirobnico ter dvigovala. Potem, ko je on nastavljal roko za avtopilota na osovino sem skuhal kavo na svoji barki, ter jo s tremi piškoti za vse tri kofetkarje prinesel na njegovo barko. Ker sem videl, da ima še veliko dela, sem se ponudil, da danes jaz naredim večerjo še za Billa in Heleno, ter ju povabim ob pol osmih zvečer na svojo barko. Prav hvaležen mi je bil, da je lahko v miru delal, saj gre jutri zgodaj, ko je plima najvišja v vodo. Spet bo plul.

Helena se je po večerji vrnila na barko, midva pa sva jo potegnila v pogovoru še dolgo v noč.

05.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Noč je bila tokrat kratka, saj me je bolelo koleno. Ni putika, ampak udarec. Ni kaj, spet bova nekaj dni prijatelja z naklofenom, dokler bolečina ne mine. Kot moj vnuk rad reče: »Dedi, saj bo minilo.«

Ko je naklofen prijel, sem šel v delo. Ob nedeljah se tukaj ne  sme delati in je to zapisano v Zakonu. Pravzaprav to sploh ni slabo, ljudje imajo vsaj en dan za počitek. No, jaz nisem prišel počivat, ampak delat, a me je že včeraj lastnik Boatyarda opozoril, da slučajno ne bi delal zunaj, da ne bi ropotal s kakšnim orodjem, ker bo prišla policija in 100% verjetnost je, da bom plačal visoko kazen – 1000 $. No tega res ne bom počel, kajti kazni imam za letos dovolj.

Ker zunaj dežuje in bo po napovedi deževalo cel dan, tudi delati ne morem s stroji, če tudi bi si tega želel. A ker res močno dežuje, se vseeno odločim in grem kar v kopalkah ven, ter s sirkovo krtačo na držalu vsaj malo očedim barko od zunaj in dež mi pomaga, da se prah, ter drobci antifaulinga z drugih bark, splahne s palube barke. Poleg tega sem se še vsaj malo umil po celem telesu. Naravni tuš.

Kasneje sem napisal pritožbo na Ministrstvo za bio-varovanje države, ki me je nedavno oglobilo za 400$ in upam, da mi bodo ta denar vrnili, saj sem bil samo v tranzitu in ne v vstopu v njihovo državo. Ob tem dogodku sem se spomnil na JLA, kjer je bila komanda: »Izvrši, pa se tek onda žali!« Tako je tu: »Plačaj, pa šele potem napiši pritožbo.«

Ker je cel dan deževalo sem delal v salonu in čistil barko, drgnil in čistil navtično usnje na sedežni, ter opral še preostalo posodo, da imam vsaj apetit kaj vzeti v roke. Ko je padla noč, na zemljo, me je na barko povabila američanka Helen, ki je kot štoperka na Billovi barki. Menda je skuhala dobro lososovo enolončnico z zelenjavo in naj pridem na večerjo. Zato sem odklopil Billov polnilec in mu ga vrnil, saj so tudi njegovi akumulatorji že prazni, ker danes ni bilo sonca in se s tem baterije niso polnile. Tako sem še ostal na večerji, ki mi je zelo teknila, saj poleg treh jutranjih krekerjev s pašteto še danes nisem nič jedel.

Pred spanjem sem se zazrl v že skoraj očiščen salon ter zadovoljno sedel za mizo, ter si pogledal še en film in ob polnoči utonil v spanec.

04.05.2019,  Boatyard Vava`u, Tonga

Jutro je bilo sončno in lepo. Vendar ne za mene. Morda zato, ker sem vedel, da me v tem dnevu ne čaka nič lepega. Veliko bo dela, a najprej moram usposobiti elektriko, da bom lahko normalno deloval. Danes odvijačim polnilec z zelo nedostopnega mesta in ga odprem. Kar nasmejalo se mi je, ko sem zagledal črno vhodno varovalko. Žal takšne cevne varovalke nimam, a imam druge, zato jo nadomestim z drugo, a ne tako močno. Če bo kaj narobe, bo pač prej šla k vragu. Priklopim polnilec na elektriko. Nič. Varovalka je cela, polnilec ne dela. Ni kaj, potrebujem novega ali pa da popravim starega, če se bo sploh dal popraviti. Zakaj je prišlo do te okvare ne vem, morda zaradi prevelike vlage. Vendar bo popravilo ali nakup novega polnilca na Tongi misija nemogoče. Tu nimajo skoraj ničesar, kar potrebujem. Vse se naroča iz Nove Zelandije, potem pa pride ko pride.

Kasneje se spravim k delu in brisanju salona. Najprej strop očistim na grobo, potem z vodo in nekaj kisa spet pobrišem na fino. Upam, da sem vse razkužil in bo vsaj dihanje v prostoru bolj zdravo. Nekaj bo potrebno še jesti, ura je že pozna za zajtrk. Imam nekaj krekerjev na barki, zato na te namažem pašteto. Še sreča, da imam kar nekaj zaloge hrane v konzervah, kakor tudi prepečenec in krekerje. Datum uporabe še ni potekel. K meni pride na barko še Bill in mi pove, da od 12. do 18. ure ne bo elektrike. Ufff, to me bo pa močno prizadelo, hahahaha. Potem se možakar spomni, da on nima montiranega polnilca baterij, ter ga ima samo provizorično nameščenega, za takrat ko ga potrebuje. Zato mi prinese svojega, katerega montirava skupaj in mi ga posodi za 24 ur, le toliko, da napolnim baterije, ta čas pa se bodo spraznile njegove in bova spet zamenjala. Jaz na hitro še montiram solarni panel, in upam, da bo kasneje vse delovalo. Ob 12:30 res prekinejo dobavo elektrike in zato pokličem Billa, da greva v mesto po nakupih. On pokliče taxi, potem pa se odpeljeva. Kupim kar nekaj stvari, ki jih potrebujem in čeprav sem že prej poznal te visoke cene, se jim tokrat spet ne morem načuditi. Samo za primerjavo naj napišem, da stanejo štiri najcenejše role papirnatih brisač astronomskih 10,21 USD!! Tudi vse ostalo je veliko dražje kot v Sloveniji. Rad bi še nabavil plin, pa ga tu ne pretakajo v naše male jeklenke, kakor tudi ne v mojo veliko jeklenko, ki sem jo nabavil v F. Polineziji. Moral bi kupiti novo jeklenko s plinom in nov regulator. A tudi tega ne morem, ker jim blagajna ne dela. Na Tongi še nisem prejel nobenega računa do sedaj in ga tudi tokrat ne rabim, a mi možakar pravi, da so pravila napisana in ker ni elektrike, je pravkar dobil dovoljenje od šefa, da lahko gre domov. No verjetno bo to bolj držalo, da se mu ne ljubi izdati jeklenke, ker mora izpisati A4 formular za nakup nove jeklenke. Potem se vrneva do centra mesta in greva na pivo. Vsaj to imajo hladno, kljub temu da ni elektrike.

Po vrnitvi iz mesta, nadaljujem s pomivanjem in pospravljanjem salona, nato si naredim še kosilo z večerjo in uživam v hrani. Po moji večerji pride do barke Bill in me povabi na njegovo barko na pivo in z veseljem se odzovem vabilu. V salonu barke spet obujava spomine lanskega leta in oba sva enakega mnenja, da je bilo lansko leto čudovito, zaradi tega ker sva se spoznala in zato, ker je v najino življenje prišlo kar nekaj skupnih prijateljev, s katerimi sva skupaj plula, se družila in se imela zelo lepo.

Zvečer se vrnem na barko, polnilec ropoče in polni akumulatorje. Sledi še tuširanje in ker je noč vlažna, mi na aluminijasti lestvi spodrsne in se udarim v koleno. Nič posebnega in upam, da bo vse v redu še naprej. Vseeno je to bolje, kot komarji, ki se pripravljajo na nočno sesanje moje krvi…

03.05.2019,  Nuku`Alofa – Vava`u, Tonga

 Zgodaj zjutraj me prebudi lajanje psov in kričanje petelinov. Vem, da so včasih petelini kikirikali, tole danes zjutraj, pa je mejilo na popolno tekmovanje v glasnosti teh mestnih pernatih fantov. Ni kaj, vstanem se uredim in berem knjigo. Kasneje še zajtrkujem, uredim plačilo za spanje, potem pa se pripravim, kajti po mene pride taksist, ter me odpelje na letališče. Le kaj me čaka danes? No na srečo, pride letalo pravočasno, ker je to notranji let, me nihče nič ne vpraša in mi ne teži. Tudi kilaža kovčkov štima, čeprav moraš ob nakupu letalske vozovnice, napisati še svojo težo. Ni kaj, leteti z malim in starim letalom ni enostavno. Prispem na Vava`u otočju in ko dobim prtljago, najdem taksista in ta me odpelje do Boatyarda (delovne marine na suhem). Taxi ima spredaj ostanke od sedežev, zdaj jih sploh nima. Vse je uničeno, a motor še dela. Ko vprašam taksista, če je sploh dovoljeno prevažati ljudi takšno razvalino, mi ta pove, da je ta še dober, kakšne imajo drugi. Vem, poznam to, saj nisem prvič na otoku, potem me pogleda in pravi, ja važen motor. Toyota! Ufff, samo da pridem živ do barke.

Kmalu sva na cilju in na zunaj mi je videti Indigo v redu. Potem je tudi notranjost OK. Stopim v notranjost in v nosnico zajamem plesnivi in vlažen vonj. Pogled v notranjost ni prav nič prijeten. Vlaga, vlaga in povsod vlaga. Do vrha je zeleno in črno, nekje že tako, da sem pomislil, da bodo začele rasti gobe. Stopim v barko in kar koli sem prijel v roko, če sem odprl predal, odprl vratca od omarice,…. Zelena plesen od vlage. V zadnji kabini je vse mokro, nekje mi je teklo v barko! Najraje bi zajokal od žalosti in jeze, pa nisem, le solza se je sama utrnila in stekla po obrazu. In ker veliki fantje ne jočejo, ampak se primejo dela, sem to tudi storil. Toda kje začeti? Morda z elektriko? Pogled na stikalno ploščo mi pove, da v barki ni niti kančka elektrike. Preverim akumulatorje, prazni so, da bolj prazni ne morejo biti. Hočem priključiti elektriko, pa imajo drugačne vtikače in vtičnice. In kaj naj zdaj? Do mesta in trgovine je vsaj 10 km. Če pokličem taksi bo ta vtikač hudičevo drag. Kabel odrežem in zvežem kar direktno in upam, da me tukajšnji lastniki ne bodo prehitro ulovili. V barki kljub temu ni elektrike. Sem narobe zvezal? Ne, zelena lučka sveti, ostalo pa je vse v temi. Na tej plošči je toliko zelenih lučk, da bi moralo svetiti kot za novo leto, pa je vse v temi, kot v rogu. Grem za kablom in iščem, merim, gledam in spoznavam, da se na elektriko bolj malo spoznam. A vseeno ne slišim ropota polnilca in takrat se mi stemni pred očmi, polnilec baterij ne dela. Zelo draga reč, če bo slučajno potreben nov. Preverim, merim, ne dela. V tem času slišim kolega Billa, ki je prišel iz mesta in pride takoj do mene na barko, da me pozdravi. Ko mu povem kaj se mi je pripetilo, samo zamahne z roko, in pravi, važno je da si živ. Res dobra tolažba, ni kaj. Dogovoriva se, da je za danes že prepozno ugotavljati kaj in zakaj ne dela in kako je prišlo do te ga defekta, zato bova to skupaj pogledal jutri. Za ob osmi uri zvečer me povabi njemu na večerjo, ker jaz še nisem bil v trgovini, zato nimam kaj kuhati. Skuhal si bom le kavo. No lepo, tudi plina nimam več. Kako da ne, če sem ga še imel malo, preden sem odšel domov? Vse je narobe. Pogledam v nebo in vprašam tistega zgoraj, kaj sem mu naredil, da me preizkuša. Odgovora seveda ni, jaz pa vem, da bom s svojo trdno voljo in delom naredil tako, da bo kmalu vse v redu. Zaviham rokave in se lotim dela. Začnem v spalnici, kajti tu bom zvečer ležal.

Zvečer se stuširam in grem k Billu. Odnesem mu težko dočakan viski in še kakšno malenkost, nato pa skupaj nazdraviva s pivom, ki mi je kar kmalu stopil v glavo. Nato pojeva dober piščančji curry z rižem in pogovor steče dolgo v noč. Čas je da se poslovim in grem v posteljo. V barki je tema in edina luč je še baterijska svetilka. Jutri bo nov dan in vse bo bolje. Morda…

30.4.2019, Velenje – Munchen – Doha – Auckland – Nuku`Alofa

 »Pot nastane tako greš.« (F. Kafka)

In kot je napisal Kafka, greš in tako nastane nova pot. Pravzaprav sploh ne vem več, koliko krat sem že šel in koliko je že nastalo teh poti. Nekaj jih je že v teh letih od 2014 do 2019. Vsaka je nova, vsaka drugačna.

Bil je 30. april, 2019. Odložim prtljago za let v Munchen. Čez pol ure me že kličejo po zvočniku, varnostna služba želi preveriti vsebino kovčka. Pridejo po mene pred informacijsko pisarno in gremo skupaj do kovčka. Vedel sem, da se bo to zgodilo, a upal sem, da bo šlo mimo. Pa ni šlo. Odvzeli so mi liter Brunexa (odstranjevalca rje z epoksi zaščito) katerega sem imel za premaz kobilice na barki. Menda je vnetljivo in eksplozivno, zato ga izločijo, a važno je, da lahko grem tudi brez tega naprej. Priletim v Munchen in ker so mi pri Adriji naredili karto samo do tu, se moram pri letalski družbi Quatar prijaviti za let preko Dohe do Aucklanda na Novi Zelandiji. Pa se spet zalomi. Nimam povratne karte in nimam vsaj delovne vize, da bi lahko odpotoval. Pokažem jim potrdilo za povezan let iz Nove Zelandije na Tongo, pa je ta let spet povratna karta NZ-Tonga- NZ. Drugače ne gre, če želim ostati na Tongi. Očitno se tukajšnje oblasti bojijo, da bom ostal na Novi Zelandiji, zato mi na prijavah nočejo izdati enosmerne letalske vozovnice. Ker trmarim in jim dokazujem da imam prav, me peljejo do šefice. Sedem v pisarno in začnem razlagati svojo zgodbo. Nato me gospa ustavi in vpraša: »Jasmin, da li ste vi iz Bosne?« Svašta! Tako izvem, da je gospa izbeglica iz Bosne, iz mesta Banoviči in sedaj živi na obrobju Munchena, a je z leti bila pridna in dosegla, da je zdaj šefica za letalsko družbo Quatar v Munchenu. E svugdje nas ima! No potem nekako fotokopirava potrdilo, ki so ga izdale oblasti na Tongi, da imam barko na suhem na otoku Vava`u in z nasmeškom na obrazu prejmem dve vozovnici, eno iz Munchna do Dohe v državi Quatar, drugo od Dohe do Aucklanda v Novi Zelandiji, kjer tudi po 30-tih urah pristanem. Sledi prevzem prtljage, ki je bila poslana direktno iz Brnika, nato pregled potnega lista in overjanje prijavnega lista. Celo turistično vizo sem dobil v potni list, za tri mesece. Začetek slab, nadaljevanje dobro, pravim. A se spet zatakne. Pri prijavi na listu sem napisal, da imam v prtljagi salame, torej meso. Moram na Bio-varnostno inšpekcijo. Odprejo mi oba kovčka in iz njih leti v smeti pet 500 gr. suhih salam. Pregledajo še ostalo vsebino v kovčku in mi pustijo čokolado. Pa saj nisem otrok! Menjam čokolado za salamo, a se ne dajo prepričati. Inšpektor mi pravi, srečo imam, da sem prijavil, če bi šla prtljaga čez X-žarke (rentgen) in bi mi salame našli, bi plačal krepko kazen. Spakiram vse kar imam in me odpelje do rentgena in postavim kovčka na trak, nato še nahrbtnik s prenosnikom in ostalo elektroniko. Pa se že vrti rdeča luč. Salama? Ne, samo pet sem jih imel. Sledi spet pregled nahrbtnika in tu najdejo sendvič s štirimi salamami in mocarelo. Ojoj. Nato sledi dolga razlaga, da je to zdravju varna država, katera je lahko le varna na način, da jo skrbno čuvajo. Ne pomaga, da jim povem, da je salama iz EU in tudi ne iz Afrike, katere se menda oni tako bojijo. Sledi odhod v karanteno, pride še vodja inšpektorjev, sledi odvzem potnega lista in potem čez 20 minut pride do mene spet inšpektor z dvema natipkanima listoma in želi da podpišem. Preberem, čeprav vseh angleških strokovnih besed ne razumem in nočem podpisati. Piše, da moram plačati 400 dolarjev kazni, ker nisem prijavil sendviča, s tem sem kršil Zakon. Potem sledi prepričevanje, kdo ima prav. En sendvič sem že pojedel in ker nisem doma, imam slabo prebavo. Mi bodo na WC-ju prestregli tudi blato, da ujamejo del prvega sendviča? Na koncu izgubim bitko in jim dam plačilno kartico, da jo potegnejo čez POS terminal. Drag ta sendvič! Lepo je meni govoril pokojni oče:« Sine sa rogatim se je teško bosti!« Jbg, pa še prav je imel.

Ker imam še 12 ur do poleta letala na Tongo, berem knjigo in opazujem ljudi. Vseh narodnosti jih je in vseh barv kože. Potem oznanijo, da je odprto prijavno mesto za oddajo prtljage in potrditev letalske vozovnice. No vsaj tu gre brez problema. Sledi kontrola osebne prtljage in spet se zalomi. Tokrat mi zaplenijo viski, katerega sem kupil na Brniku v Free Shopu. Prepiram se z njimi, da je vse še originalno zaprto in »zapečateno«, da je to šlo čez kontrole na  Brniku, Munchenu, Dohi, tudi tukaj ob vstopu v Novo Zelandijo, a oni se ne prestavijo tudi milimetra ne. Pride nekakšen šef in potem me začne na ostro prepričevati, da naj se odločim, ali bom spoštoval njihova pravila in Zakone, ali ne? Videl sem, da bom izgubil še eno bitko, zato zamahnem z roko, fotografiram odvzem viskija, kot sem fotografiral odvzem salam in zahtevam potrdilo o odvzemu. Možakar me niti pogleda ne in vrže liter Chivasa v rumeno kanto za smeti. Vem, da ga bo nekdo pobral enkrat iz nje. Upam, da se zadavi z njim. Vem, da ta ne bo šel na uničenje, kot salame, čeprav so vakumsko zapakirane. Pot do terminala me vodi mimo Free Shopa, zato kupim nov viski, a tokrat nimajo akcije kot na Brniku in zato za isti denar kupim le CC-ja. Kolega Bill pač pričakuje ta viski. Po 12 urah čakanja na letalsko povezavo za Tongo, doživim še dve uri in petdeset minut zamude poleta letala, zaradi tehničnih težav. Kot da še ni dovolj vsega! Kljub vsemu, zatečenim nogam, utrujenosti, slabi volji in uspešnem pristanku na Tongi, se po 56-tih urah potovanja s taksijem pripeljem do hiše, kjer sem rezerviral malo sobico za prespati, da bom lahko jutri ob 13. uri  nadaljeval s poletom na otočje Vava`u. Upam, da se znajdem še za internet v doglednem času, saj tega v Boatyardu ni, zato se beremo ko bo možnost. Lahko noč Slovenija! Utrujen in zaspan sem…