Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Ponoči se je veter okrepil in proti četrti uri zjutraj je že pihalo 22 vozlov. Pa saj ne bi vedel koliko piha, če ne bi moral vstati zaradi vrvi, dvižnice, ki je prav lepo tolkla ob jambor. Občutek sem imel, kot bi me nekdo s tanko palčko tolkel po glavi… tok… tok… tok… Pa saj tisti, ki imate plovila, veste kako se to sliši. Popravim dvižnico, zategnem, grem v posteljo, a zdaj slišim da tolče nekaj drugega. Ne grem še enkrat ven, ne, to pa ne. En čas še živčno poslušam, a me premaga spanec in se zapodim v sanje.
Zjutraj poležim kakšnih pol ure dlje kot po navadi, saj se mi ne da dvigniti iz postelje. Odgovarja mi le en način ležanja, kajti takrat me ne boli križ. A želja po kavi me premami in skuham si svoj Barcaffe, ki ga čez mesec ali dva ne bo več. Zunaj piha kakšnih 25 vozlov, tudi nekaj valov je, a ne preveč. Če pomislim na vsa ostala sidrišča na Fidžiju, potem je tu bonaca. Prav pomislim, kakšni valovi so danes na sidriščih. Po zajtrku se še enkrat lotim branja navodil za avtopilota, nekatere stvari še nastavljam, enkrat celo nekaj povozim in se težko prebijem nazaj v tisti meni, ampak vsaka šola nekaj stane. Kasneje še pregledam material, ki je včeraj porabljen, ter si zapisujem, kaj še potrebujem. V prvi vrsti vsaj 2x po 20 metrov različnega električnega kabla, nekaj sponk, spajkalnik in cin s cinol pasto. Potreboval bom še kak vijak, da bo vse vedno na zalogi in da imam kaj v roke vzeti ko potrebujem.
Ura je 11:30 in prižgem motor, dvignem sidro in zaplujem iz zaliva. Priznam, malo s strahom, ker pač ne vem kaj se bo dogajalo zunaj na prostem. Najprej plujem ob rtu z motorjem in prestavljam stopinje na avtopilotu. Vse deluje kot mora. Potem raztegnem sprednje jadro, ugasnem motor in plujem v zavetrju pri dobrih 12-tih vozlih s kar 5,1 vozla hitrosti, potem naredim en tack, spremenim smer jadra in uzd, nato plujem dobrih 5,7 vozla pri dobrih 20 vozlov vetra, saj nimam več zavetrja. Jadrnica se obnaša dobro, avtopilot tudi in upam, da bo ves čas držal smer. Pravzaprav je zdaj val s strani in ga ni več kot dober meter, a avtopilot drži smer v nulo. Tako na prvo oceno, se veliko manj muči, kot se je mučil stari in krmilno kolo se manj obrača, kot pri strem avtopilotu. Če bo porabil še manj energije bom zelo vesel. Morda se najbolj jaz mučim, ker se ne morem navaditi na manjše tipke pod LCD ekranom, ki imajo stik le na sredini tipke.
Prav dobro mi je prišla današnja plovba tudi za preizkus novega AIS transponderja, ki se je res izkazal za učinkovitega. Alarm se sliši celo v kokpit, zato verjamem, da ko bom na več dnevni pasaži, se bo ta slišal tudi v utrujen spanec, ki me bo potem prebudil. Zdaj imam en AIS v salonu in enega zunaj na ploterju. Veselica ☺
Po slabih treh urah plovbe, preizkušanja, testiranja in na trenutke tudi že malo poigravanja z vetrom in jadri ter avtopilotom, se spet zasidram v zalivu. Še vedno piha, a meni nič ne manjka tukaj in je prav prijetno. Kljub temu, da je moj kolega včeraj moral v marino, ker mora veterinar cepiti mačko, katero ima na barki, se v zalivu spet nahajajo tri barke. Danes je prišel še en Najad 38, starejšega letnika pod Avstralsko zastavo. Dobra in trdna barka, takšno, a le malo mlajšo ima moj kolega iz Belgije.
Popoldne se spet lotim vrat od toalete in sprednje kabine, saj se mi zdi, da se spet trdo zapirata. Po moje sta napiti z vlago iz ozračja in se širita na vse strani. Malo ju na roke zbrusim, nato pa ko končam z delom, moram spet pomesti in pobrisati tla. Čas je za kavico in mojih pet keksov (včeraj nisem pojedel niti enega, zato se bom danes obdaril z večjo porcijo). Zvečer pa si skuham krasno rižoto v katero sem vmešal kar nekaj špargljev iz konzerve. Če bi imel še eno žlico kisle smetane in malo parmezana, bi bila rižotka za angele. No teh tukaj ni, kot ne smetane in ne parmezana, zato se pač zadovoljim s tem kar imam. Spet je noč in spet grem ob vetru v posteljo, a tukaj ni problem, saj sidro res dobro drži.
