23. november

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži

Zjutraj je še vedno pihalo in pihalo je potem še čez cel dan. Če napišem pihalo, potem je to okoli 20 vozlov, kar ne pomeni, da me bo veter iztrgal s sidrišča. Pač piha malo več, kot po navadi.

Danes je sobota in moral bom spet v mesto po nekaj hrane, saj si ob sobotah kupujem zalogo za cel teden. Spomnim se še kakšnih  55 let nazaj, ko sta mama in oče po njegovi prejeti rudarski plači šla vedno v trgovino, »fasat« smo takrat rekli. Takrat so se nekatere stvari kupile za cel mesec, le osnovna živila so se kupila vsak drug ali tretji dan. Najprej je mama ob kavi napisala na listek kaj vse potrebuje, odpirala je predale, omare, kakšno plehnato škatlo vzela v roke, odprla pokrov in pokukala, koliko ima še tega in onega v njej,… Potem pa sta šla. Seveda sem šel z njima tudi jaz, kasneje pa še brat, ki je nekaj let mlajši od mene. Jaz sem  starejši in sem že vedel, da bom dobil kakšne cukre, brat pa je bil še majhen in je bil zadovoljen s svojo dudo v ustih. Takrat ni bilo samopostrežb, kot je to sedaj čisto normalno. Trgovci so takrat še moko tehtali, sladkor tudi, moji bomboni pa so bili na pultu v štirioglatih steklenih posodah z okroglo odprtino na strani, kjer je stal trgovec. Morda so bile dve ali tri različne vrste teh Šumi bombonov, žvečilni gumi Bazooka, od čokolade pa samo Kraševo »životinjsko carstvo« in morda kakšna draga riževa čokolada Zvečevo. Potem smo to s triciklom od trgovine peljali do našega bloka in starša sta znosila vse v stanovanje, mama pa je nosila še mene in brata pod pazduho. Takrat je bilo v Velenju le nekaj stavb in malo ljudi, ko sem se jaz rodil. Takrat je ata rekel, da so se skoraj vsi med seboj poznali. Ahh, zlati časi,  vam pravim.

No, to je bilo včasih, danes pa bo drugače. Tudi jaz imam listek na katerem piše, kaj moram kupiti, le da jaz danes očitno ne bom šel nikamor. Moj dingi ima desno tubo čisto prazno. Še sreča da je leva tuba skupaj z napihljivim dnom cela, tako da na zadnji stranici še vedno stoji motorček, ki bi drugače lahko padel v morje. Ni kaj, rešiš se enega problema, pa se že pokaže drugi. Nikoli dokončana zgodba in nikoli mi ne more biti dolgčas. S tlačilko napolnim desno tubo in čez čas opazim, da hitro spušča zrak. Torej, da grem na obalo in se po treh, štirih urah vrnem iz mesta nazaj do obale – misija nemogoče. Do takrat bo dingi prazen in če bom imel tlačilko v dingiju jo lahko kdo vzame in potem je več ne bom imel. Ni kaj, motor odvijačim in ga dam na stojalo na barko, dingija pa potegnem na premec. Samo tu ne bom mogel delati in zakrpati mesto kjer spušča zrak, saj preveč piha. Dingi se dviguje, prestavlja, zato ga odnesem v kokpit. Še sreča, da je kokpit dovolj velik, da lahko v njega postavim napolnjen 240 cm dolg dingi. Tukaj sem v zavetrju, zato bo delo veliko lažje kot na premcu. Brusim, režem krpe, mažem, sušim, lepim in vsakič se mi zdi da spušča kje drugje. Od danes naprej sovražim vse mehurčke in balone. Očitno je včeraj na krmi dingi preveč premetavalo v vetru in valovih, zato se je med testno plovbo avtopilota, moral le-ta dotakniti kakšnega ostrega dela in posledice so vidne tudi danes.

Cel dan sem se mučil z njim in upam, da mi je proti večeru uspelo vse popraviti, tako da bo zdržal še kakšen mesec ali dva. Potem pa bo potrebno videti, kako bom naprej. Vmes, ko se mi je lepilo sušilo sem iskal dingije po internetu in tukaj okoli na teh otokih so le-ti zelo dragi. Najcenejša varianta je Kitajska, a je dobavni rok dva meseca. No nekaj že pogruntam do takrat, ko bo to izvedljivo. Za zdaj je dingi v tretjem planu.

Zvečer si naredim večerjo iz tistega, kar imam vedno v omarah in predalih, testenine in kakšna konzerva, tako da lačen res ne bom. Bom šel naslednji teden v mesto, v ponedeljek, če mi uspe zakrpati dingi. Zvečer me pokliče še Bill in me povabi, da bi še nekaj dni skupaj jadrala po Fidžiju, kajti on ima na barki novo posadko in rad bi jim pokazal vsaj dva ali tri tukajšnje otoke. Kar malo razočaran je, ko mu povem, da jaz ne grem nikamor, le še skozi prehod Navula, kjer je izhod iz objema otočja Fidži na odprti ocean. Kdaj bo to ne vem, v ponedeljek naj bi že nastopil ciklon Rita, ki bo malo pomešal štrene nam jadralcem, še bolj pa prebivalcem severnih otokov otočja Vanuatu.