Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Vsakemu od nas se včasih zgodi, da se prebedi in potem ne more zaspati. Menda obstaja kar nekaj teorij, kako pretentati svoje možgane, da je potrebno zaspati. Tudi sam imam eno teorijo, ki se je že velikokrat pozitivno izkazala v praksi. Knjiga. Ko vzamem v posteljo knjigo, takrat bom po desetih minutah zagotovo zaspal. Sploh če ni zanimiva.
Tokrat sem šel v posteljo s knjigo in na 100% sem bil, da me bo hitro premagal spanec. Pa me ni. Knjiga je bila napeta kot elastika in najraje bi bil zdaj ob video predvajalniku in vse skupaj dal na hitro previjanje, da bi videl kaj se bo zgodilo. Radovednost pač. Očitno imam v sebi preveč ženskih hormonov in se mi potem dogajajo takšne ženske »firbčne« zadeve. Toda knjiga ni video predvajalnik in če nekaj strani preskočim, potem izgubim nit. Edina stvar ki mi še ostane je branje, katero me vedno pripelje do konca. In jaz sem bral in bral ter na koncu ugotovil, da je ura že pol štiri zjutraj. Zato sem se obrnil na stran in končno tudi zaspal, do zame poznega jutra.
Zjutraj skoraj nisem mogel verjeti, da je ura že pošteno čez osmo zjutraj, zato sem hitro vstal in si skuhal kavo. Na telefonu vidim sporočilo od Gautea, ki bi rad šel v Vuda marino, ker je tam nekaj pozabil. OK, najprej kava, potem zajtrk in ja, čez dobrih pol ure lahko grem. Zmenjeno. Preverim še vreme, a zunaj ne kaže dobro, saj še vedno piha. Čez eno uro od začetnega dogovora pride kolega z dingijem po mene in greva v marino. Do tja je cca 6 NM in na začetku je bilo super, dokler nisva prišla izza rta. Potem so se začeli valovi in vsakič ko me dobro pošpricalo ali malo zalilo, mi je rekel: »Sorry.« Okay, je kar je in zdaj greva do konca. Prideva v marino in vidiva Irca Billa. Pokličem ga, nato gremo na njegovo barko, se malo pogovarjamo, pridružijo se nam še Slovak, Nemka in mlada Indonezijka. Pravzaprav so vsi trije mladi, a slednja je res najmlajša. Zelo zanimiv je bil pogled v kokpitu. Od šestih ljudi imajo štirje med pogovorom telefon v rokah, brskajo po netu, pišejo,… V glavnem, družijo se
Tudi Bill ima probleme z dingijem, zato grem z njim pogledati kaj se mu dogaja. Zdaj sem že mojster v lepljenju in mu lahko kaj svetujem. V dingiju se nahaja mali gecko (kuščar) in Bill zbeži stran, ker se ga boji. No ja, on se boji tudi mačke, pravzaprav jih sovraži, ker ga je ena kot otroka opraskala. Gledam ga a nič ne rečem. Prileti Indonezijka in ga pokrije z nekakšno krpo, ta pa odskoči in gre v travo. Vse skupaj mi je smešno, zato stegnem roko in ga zagrabim. Odnesem ga na barko in ga spustim v njo, kajti gecko je zelo dobra zadeva, če ga imaš na barki. Najprej sem mislil, da se bo Billu strgalo, a ko smo mu vsi dopovedali da je to v redu, se je malo vdal. Mislim pa, da mi je malo zameril, ter dodal nekaj te zamere še na staro zamero, ker nisem z njim v marini.
Kasneje greva s kolegom po jeklenko za potapljanje, ki jo je pozabil vzeti, ko jo je dal polniti z zrakom, nato pa greva nazaj v Saweni Bay. Najprej greva na njegovo barko na kavo, sam pa pogledam, če je še njegova muca živa, kajti predvčerajšnjim jo je veterinar moral operirati kar na barki v kokpitu, ker mačka nima papirjev in zato ji veterinarska inšpekcija ne dovoli na kopno. Zdaj po novem ima čip, je cepljena, na lastnikovo željo sterilizirana, ima vsa dovoljenja, papirje in zdaj lahko gre kamorkoli. Mačka je v redu, kot prava mačka, lenobno zdrava.
Pozneje me pripelje še na mojo barko, kjer se lotim dingija. Še najdem štiri male luknje in jih zakrpam. Naredim še nekaj fotk Rainmana, katerega imam na premcu barke in prav lepe fotke so ob sončnem zahodu. Zdaj pa je že ura pozna in čas bo za večerjo. Zadnjič sem našel na dnu plastičnega zaboja še nekaj konzerv iz Kanarskih otokov, kjer sem v Las Palmasu kupil koščke lignjev v lastnem črnilu. Konzerve so bile v akciji in jaz sem jih takrat kupil kar nekaj. Tanko narezana čebula, česen, malo svežega ingverja, čajna žlica sladkorja, vsebina te konzerve, korenček na trakce narezan, ki se kuha zraven špagetov in ko sem jedel… da prste oblizneš.
