21. november, 2019

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži

Ne vem če nisem slabo spal in se celo noč obračal smo zaradi tega, da bi čim prej bilo jutro in bi že začel delati ter montirati avtopilota. Končno je prišlo jutro in takoj po kavi, brez zajtrka, se vržem v delo. Iz obeh krmnih kabin znosim vso ropotijo v salon in lepo zalagam, tako da imam nekje kar visoko naloženo. Potem spravim iz obeh krmnih kabin blazine na sonce, da se malo pregrejejo, prezračijo in da gre morebitna vlaga iz njih v ozračje. 

Odmontiram pogon avtopilota in ga odnesem v kokpit na mizo. Tam ga razstavim, nato pa zamenjam nov zobnik, jermen in motor. Umazano delo, a se splača. Ker je ena od žic načeta in verjetno ni to dolgoročno v redu, zamenjam še žici za sklopko avtopilota. Sicer mi nagaja kitajski spajkalnik, morda tudi cin žica, a na koncu pameten popusti in uredim zadevo kot moram. Sestavim avtopilot kot je bil, nato pa ga zmontiram nazaj na njegovo mesto. Zamenjam tudi rudder senzor, napeljem zanj kabel, nato pa moram stare kable potegniti ven iz krmilne konzole v kokpitu in jih potegniti do konca, ter napeljati nove kable do mesta, kjer bo stala nova elektronska konzola. 

Ob enih popoldne se pripelje kolega z gumenjakom do Indiga in me že tako ali tako pozitivno preseneti s svojim obiskom. Ko pa vidim v dingiju pekač in v njem dve skodelici kuhane kave, pa ostanem brez besed. »Vem, da imaš vse nametano in nimaš kje kuhati kave, poleg tega vem, da si garač in morda si jo sploh ne bi skuhal, zato sem ti jo prinesel.« pravi Gaute. Hvala prijatelj. Sedeva v kopit, se malo pogovarjava in kar kmalu gre, ko spijeva kavo. Jaz pa se vržem nazaj v delo. Kar zamudno je vleči kable po skrivnih kotičkih in marsikje moram kakšno stvar odvijačiti, privijačiti in položiti nove kable ter jih zvezati z vezicami. 

Ko vse napeljem sem že bolj zadovoljen, zato pojem eno jabolko, nato pa grem spet v delo. Na konce kablov stisnem kontaktorje, vse lepo privijačim, z vezicami zaščitim, da se kabel ne more iztrgati ter nato krmilno konzolo privijačim na steno ene od krmnih kabin. Zdaj mi ostane še samo montaža kompasa, tega pa ne morem dati na mesto, kjer je bil stari kompas, saj ima ta prekratek originalni kabel. Zato ga montiram daleč od kovinskih delov, skoraj pod strop kabine. Priključim in vse dela. Nič ni počilo, nič se ni zakadilo, nič ni pregorelo. Super! Zadovoljen sem, da sem malo tehničen tip in da znam narediti kakšno stvar tudi sam, ter ne potrebujem klicati dragih serviserjev.

Potrebno je še nastaviti važne nastavitve, a kmalu pade noč in si rečem, da bom jutri nadaljeval. Tako ali tako moram vse še testirati, narediti nekaj milj testne plovbe,… Važno je, da je vse pod streho. Zdaj obe kabini še pometen, z vlažno krpo pobrišem, nato pa začnem zlagati stvari spet na svoje mesto. Ko je vse zloženo, še pometen in pobrišem salon ter kokpit, se stuširam in si odprem eno malo pivo, katerega spijem skoraj na dušek. Malo se moram nagraditi in tudi pocrkljati.

Kasneje si naredim še večerjo, da dobim vsaj nekaj toplega v želodec in bolj je ura pozna, bolj čutim  utrujenost. Najbolj me boli križ, za katerega nikoli nisem vedel kje je, kajti nikoli me ni bolel, kljub temu, da sem delal 14 let v rudniku. Očitno leta naredijo svoje.