Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži
Če je sinoči samo malo zapihalo, je danes bilo zelo pestro. Ma kaj pestro, na nekaj trenutkov se mi je zdelo celo nevzdržno. No pa gremo po vrsti. Sinoči sem gledal 3:20 ure dolg film, katerega je bilo konec okoli 1:00 ure zjutraj. Pogledam na telefon, na njemu je sporočilo iz ene od tukajšnjih jadralskih skupin na socialnem omrežju. Berem in stiska me v želodcu. To se dogaja ravno tam, jer bi moral jaz čez nekaj dni pluti, a kot sem že napisal, čakam ustrezno vreme. Členek iz časopisa pa pravi v prevodu nekako takole:
Auckland, NZ, ponedeljek, 14.10.2019
TRAGIČNA POMORSKA NESREČA
Danes popoldne je 47-čeveljska jadrnica s 4-člansko posadko sprožila klic v sili. Bila je približno 20 NM severno od rta Brett. Štirje jadralci so zapustili svoje potapljajočo jadrnico, a so v visokih valovih izgubili rešilni splav.
Pomorski koordinacijski center za reševanje Nove Zelandije je odposlal več reševalcev za reševanje, vključno z reševalno ladjo Bay of Islands II, helikopterjem mornarice Sea Sprite, letalom Orion in helikopterjem Westpac Rescue – Auckland.
Orion je okoli 14:47 ure v vodi zagledal štiri ljudi, zato jim je spustil v vodo splav, preden jih je reševalni helikopter Westpac Rescue iz vode potegnil okoli 15:45 ure. Tragično je, da eden od jadralcev ni preživel reševanja (zelo znam NZ jadralec in politik), ženska 50-tih let je bila hudo poškodovana, ostala dva moška pa sta bila le lažje ranjena, a precej onemogla. Vse so s helikopterjem odpeljali v bolnišnico Whangarei.
Reševalno plovilo Bay of Islands II je bilo skoraj na polovici poti do preživelih, a se je tudi samo borilo s 6 metrskimi valovi in z vetrom okoli 40 vozlov, ter sunki vetra do 50 vozlov. Preiskava o nesreči poteka, sploh pa je neznanka, kaj se je točno dogajalo s plovilom, da se je začelo potapljati in se na koncu tudi potopilo.
S cmokom v želodcu grem spat, a spim le uro in pol. Prebudi me sidrni alarm na telefonu, saj se je Indigo prestavil že za 78 metrov! »Sranje, kaj je zdaj to?!« Skočim ven v kokpit in vidim, da je zdaj barka prešla iz normalnega SZ na J, saj močno piha iz severne strani. Prihaja vse močnejši naliv. Piha kot pri norcih, valovi postajajo vse večji, katere ne morem oceniti, kako visoki so, verjetno pa ne kaj manj, kot okoli enega metra. Barka poskakuje na sidru kot kobila iz kakšnega western filma. Skočim v kokpit, prižgem motor in ga pustim v nevtralnem položaju, naj teče in naj bo barka pripravljena za kakšen manever. Piha in dežuje, ves čas se bliska in grmi in ko pomislim na mojo sestavljeno verigo, me še bolj stisne v želodcu. Vetrnico sem izklopil, če ne bi jo odtrgalo. Grem v spalnico, počasi mi voda curlja iz okna na posteljo, saj voda najde svojo pot, sploh pa ob takšnem vetru in nalivu. Spet grem ven, ker se mi zdi, da slišim ob barki neke glasove. Veliko bark je osvetljenih, nekaj nas ima naglavne svetilke in čakamo v kokpitu. Barko poleg mene, 473 Beneteau je prineslo na 10m v bok Indiga. Popustilo mu je sidro in to očitno rije po dnu. Še bolj levo se muči keč Irwin 52, spušča dodatno verigo, ob meni na desni kolega na Halberg Rassyu 43 v tem nalivu in vetru s sinom dviguje dingija na krmo. Sem samo v spodnjicah in še te so mokre, kot da so v pralnem stroju. Pogledam na števec moči vetra, kaže mi 37,2 vozla! Ves čas gledam na sidrni alarm, katerega sem že prestavil na nulo in v novo smer. Barka napenja verigo, jo spet malo spusti, poskakuje,… cela štala! Vsem nam je v podzavesti koralni greben, ki ga imamo za ritjo. Če koga odnese tja, bo res dobil pošten udarec v zadnjico. Končno se po dobrih dveh urah umirijo valovi, dež preneha padati, ne grmi in ne bliska se več, tudi veter pade na nekaj manj kot 20 vozlov. Ufff… postaja že vse bolj normalno. Priznam, malo me je bilo strah, zaradi moje spete verige. Naslednjič kupim 100 metrov verige v enem kosu pa naj stane kolikor hoče! A očitno je moje 3-kratno varovanje na spoju, zdržalo tudi takšno nevihto. In potem mi kdo reče, kako lepo ti je ko si brez stresa in jadraš po svetu. »Pejt v 3 krasne!«
Zjutraj zaspim kot ubit in spim dobre štiri ure. Ko se zbudim hočem pogledati na vremensko napoved, a ne gre. Seveda, danes ob 8:50 so mi izklopili internet in klice, ker mi je potekla veljavnost dobroimetja. OK, bom odšel na kopno, a šele po popiti močni kavi in si že uredim novo dobroimetje. Če imaš naročnino se to ne dogaja, a tukaj imamo vsi predplačniški sistem in vsega je enkrat konec. Stopim v dingija, a ta je skoraj do polovice zalit z vodo. Poberem jo s plastično posodo in grem na obalo. Uredim si novo dobroimetje, zdaj telefon spet dela in ker sem že na kopnem, kupim še nekaj sadja in zelenjave. Danes sem se imel namen prestaviti na sidrišče pred Port Denerau, a se ne bom. Zdaj sem še malo slabe volje zaradi današnjega vremena, včerajšnje nesreče pred NZ, pravkar pa spet piha okoli 20 vozlov, dež malo poškropi po barki, …
Sedim v kokpitu in gledam barko, ki jo je prineslo zjutraj k meni. Ne vem če sva v tem vetru 8 metrov narazen. Na njej dva otroka brez nadzora skakljata po barki, se obešata na vrvi in se gugata po zunanji strani barke. Starejši ima kakšnih šest let, punčka kakšno leto manj. Verjetno sta oba rojena na vodi in se smejita, glasna sta in razigrana. Sedim in ju opazujem, upam, da se ne bo naredila nesreča. V tem pride v kokpit mladi oče, mi pomaha in se mi opraviči, ker sva blizu. Misli si, da gledam njegovo barko, ker sva drug ob drugem, jaz pa gledam njegova otroka. Reče mi, naj ne skrbim, saj se bo danes v toku dneva presidral. Povem mu, da dokler ne udariva skupaj z barkami me to ne moti, potem pa me zna motiti.
Popoldne ob treh še vedno piha, a pokazalo se je sonce, ki v moje veselje s 14 A/h polni moje akumulatorje. Na koncu sidrišča vidim kolega Norvežana, ki zapušča sidrišče in odhaja v Lautoko, da si podaljša bivalno štirimesečno vizo, ki mu poteče čez tri dni. Ostal bo tam nekaj dni, jaz pa tudi ne vem, kdaj bom šel drugam. Tudi to je sestavni del jadranja in bivanja na jadrnici v tujem svetu.
Zvečer je mirno, skoraj brez vetra. Je to samo tišina pred novo nevihto? Bom že videl,…
