Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži
Danes ponoči je zapihalo, pa ne tako močno, da bi prestavljalo barko, le vetrnica je bila glasna. Ni se mi dalo vstati, pa sem jo pusti ropotati do pete ure zjutraj, potem pa sem se je tudi tako v pol snu, enostavno naveličal. Vetra je za dobrih 20 vozlov in nič več. Zablokiram jo , potem grem v posteljo v upanju, da bom še kakšno urco podremal, a ne gre. In kot bi rekel moj kolega, »Prošla baba sa kolačima!« Ni kaj, tudi moj spanec je odšel naprej, zato vstanem in si skuham kavo. Zdaj je že svetlo in grem v kokpit, kjer jo bom spil ob dnevu, ki se šele prebuja. Piha in manj kot pol metra visoki valovi rahlo zibajo barko. Danes nas je na sidrišču manj, kajti včeraj je dosti bark odšlo proti Port Denerau ali Vuda marini, kjer se bodo odjavili. Še dva tedna in tukaj se začne ciklonska sezona, zato veliko bark zapušča do zdaj varen Fiji. Večina jih pluje za Novo Kaledonijo in potem za Avstralijo, saj je Brisbane od tam zelo blizu. Nekateri se še raje spustijo do Sydneya in iščejo možnosti za premestitev te ciklonske sezone. Za Novo Zelandijo je potrebno še malo počakati, saj se vreme še ni stabiliziralo. Poleg tega pa, kdo pa si želi iti iz 30 na max 15°C? Tudi morje jih ima tam komaj 11 ali 12°C. Brrrr…. Iz topskih 17 stopinj južne zemljepisne širine, se je potrebno spustiti na varnih 35 stopinj južneje. To je zame že na pol arktično podnebje v primerjavi s tem tukaj. Kakorkoli, v naslednjih dneh bom tudi sam moral dvigniti sidro in se prestaviti na sidro pred Port Denerau. Notri ne grem, ker je predrago.
Današnji dan mi mine ležerno, saj nisem šel na obalo. Po eni strani se mi ne ljubi, po drugi pa nočem biti moker od teh manjših valov. Tisti, ki imajo večje in globlje dingije s trdim dnom, ter močne motorje namesto motorčka, se peljejo kot snete sekire po morju, vse do obale. Odnesti bi moral smeti, a bodo počakale do jutri.
Ker je oblačen dan, spet vklopim vetrnico, da mi proizvaja elektriko in s tem polni akumulatorje. Čas je, in ni tako vroče, da grem pogledati kako je z mojimi jeklenicami (priponami). Grem do jamborja in pregledam vsak spoj. Povzpnem se na boom in se po njemu sprehodim do konca, kjer je krmna jeklenica ob koncu booma razdeljena na dvoje, oz. narobe obrnjen ipsilon. Vse je v redu, nič ne cveti. Gledam kako bom zadnjo vrv, ki drži boom, potegnil čez bimini in jo pričvrstil nekam na krmni trup barke, da bo ta vrv za rezervo, če se priponi kaj zgodi in da mi jambor ne pade naprej. Enako bom naredil z vrvjo, ki je namenjena spinakerju in jo bom pričvrstil pred genovo na sidrni inox del, če mi slučajno odtrga furlex ali »sprednji štraj«, da mi jambor ne pade nazaj. No, marsikaj moram postoriti, preden odrinem. Povzpnem se po jamborju do prvega križa in čeprav imam na jamborju montirane zložljive stopnice, se mi zdi, da se le-ta že tu premika 2 metra v levo in desno stran. Ne bom šel višje in ne bom izzival usode, če mi to res ni nujno potrebno. Od daleč pogledam spoje na priponah in zdijo se mi v redu. Z mastjo namažem še oba zgloba, ki držita jambor in boom, odprem pokrovček in namažem navijalne zobnike od glavnega jadra, kateri so v jamborju, pregledam še spojne člene na vangu in škoti,… OK je, le nekaj vrvi bo potrebno v Novi Zelandiji zamenjati. V rezervi imam kakšnih 80 metrov »desetke« , a to ne bom menjal, ker ne vem kaj se bo po poti dogajalo.
Zvečer si skuham še dobro večerjo na žlico, nato pa se posvetim temu blogu in kasneje še filmu.
