Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži
Že od prejšnje sobote nisem bil v trgovini, zato pač moram kupiti nekaj najnujnejših stvari. Spet si napišem »plongceglc« in se z dingijem zapodim na obalo v trgovino. Nazaj se moram vrniti do 10. ure, saj sem ob tej uri zmenjen z Norvežanom, da greva na obalo na eno daljšo hojo, dokler vročina še ni tako huda. Hitro vse nakupim, se postavim v vrsto in čakam. Čakam in čakam, pred mano je pet ljudi in vseh pet spada k isti družini. Vseh pet višjih od mene, torej krepko čez 180 cm, čeprav so trije mlajši od 20 let. Oče in mati sta visoka, torej naj bi bili tudi otroci, sploh če so od pravega očeta. Vsi blond, modrooki in po moje so to lahko samo Nizozemci. Pa saj ni problem v visokoraslih jadralcih, problem je v mali domačinki, ki je za blagajno in je tako zbegana, da ko registrira skoraj vse izdelke iz vozička, nekaj na računalniku izbriše in potem zopet vse postavijo v voziček in začnejo znova. Seveda, mi se ne jezimo, saj nas je že nekaj v vrsti, oni pa tudi ne,… pač vse skupaj vzamemo kot »Fiji time«. Končno le pridem ven, med tem se mi je bedra od piščanca že skoraj odtalila, a vseeno sem prišel bolje čez, kot dva mlad fantiča, ki sta stala v vrsti s sladoledom v roki. Na koncu sta imela juho v lončku.
Pridem na barko ves moker in še pravi čas, čeprav je že vroče. Vse pospravim in skočim v vodo, da se shladim. Kako naj se shladim v vodi, katera ima 28,6°C. Težko, a vseeno je to bolje kot nič. Ura je čas, kolega še ni in ga ne bo. Spi, on rad spi do 12. ure. Ura je že 15 minut čez, zato se odločim, da grem sam na sprehod. Tokrat grem do drugega resorta, saj je tam od 10 do 13 ure nekakšen sejem domače obrti. Pridem do tja, tam pa je nekaj njihovih preprog položenih na belo mivko, na njih pa so postavili izdelke, ki ravno niso vsi iz domače obrti. Okoli njih se je nabralo kar nekaj turistov in vidim, da kar vneto kupujejo. Da je sejem še bolj živ, jim da posebno noto band, ki igra v živo in to res dobro igra in poje. Sam si vse skupaj le malo ogledujem, nato pa grem v senco. Tam pa opazim, da ljudje hodijo po eni poti, katere še ne poznam. Živ dokaz črednega nagona sem tudi sam, zato grem za njimi po balkanskem sistemu: »Kuda svi, tud i mali Mujo.« Tako grem nekaj časa po potki, nato ob plaži in pridem do tretjega Lomani resorta. Ta je spet malo drugačen, drugačni bungalovi, plaža, mize so postavljene za romantične pare, kateri radi spijejo kakšno pijačo tik ob plaži, gledajo fidžijski sončni zahod, itd.
Tukaj srečam domačina, ki prodaja svoje lesene izdelke. Pove mi, da ni od tu, ampak z nekega drugega otoka v skupini Yasawa. Ko se tako pogovarjava, on sprašuje nekaj mene, jaz njega in tako širiva obzorje, ter si polnima radovednost. Ko se po pol ure razideva, grem nazaj proti barki. Vmes naredim kar nekaj dobrih posnetkov, katere bom v naslednjih dnevih porazdelil na blog.
Pridem na barko, ker sem premočen od potu in počasi prehojenih 5,3 km poti. Vržem se v morje in zaplavam. 10 m stran od mene nekaj zaropoče po vodi, vem da je večja riba ujela manjšo, a vseeno občutek v tej 20 metrov globoki vodi ni ravno najbolj prijeten. Kot mi je enkrat Miran T. napisal v enem emailu: »3 ali 30 ali 3000 metrov, vse je enako, stopiti ne moreš na dno.« Ja res je, a vseeno je v podzavesti drugače, čeprav tukaj na Fidžiju še nisem videl kakšne večje zverinice.
Popoldan, ko že pijem pozno kavo, me le pokliče Gaute in vpraša, če bi šla danes na pico. Ker imam drug plan, mi ravno ni za iti, ampak, ajde grem. Cel teden že nisem nič zapravil in me za tistih nekaj dolarjev tudi ne bo hudič vzel. Res pride po mene, kot vedno zamudi in se z njegovim dingijem zapeljeva na obalo. Po poti se pogovarjava o raznih stvareh, kar se tiče barke, dokler ne prideva do drugega resorta, kjer bova jedla pico, saj je tu za 1/3 cenejša. Ker še nihče od naju tu ni jedel, jaz pa tako tu prvič jem zunaj, nihče od naju ne ve, kakšna bo ta cenejša pica sploh videti. Bo dobra? Okusna? Najdeva mizo s tremi stoli, čisto ob bazenu in počutim se kot da sem član te visoke družbe, ki tukaj počitnikuje. Nahrbtnik odložim na en stol, midva pa zasedeva druga dva. Nataknem očala z dioptrijo na nos in berem ponudbo pic. Potem oddava okrogli uslužbenki restavracije naročilo in se pogovarjava naprej. V tem pride do mene gospa kakšnih 40 let in me vpraša, če je stol, na katerem leži nahrbtnik prost. »Ne ni gospa, žal.« Ker se ga je dotaknila z namenom, da ga bo dobila, ga zdaj spusti, kot bi se na njem opekla. Občutim tisti hladen pogled v njenih očeh, tako hladen, da bi mi lahko z njim ohladila komaj naročeno pivo. Gaute se nasmehne in gleda odhajajočo gospo, sam pa ne razume, zakaj ji nisem dal stola. Princip pač, ker si ga je že dvignila, čeprav še ni dobila odgovora in čeprav je bil na njem moj nahrbtnik. Dobiva še pivo, dovolj ohlajeno, kasneje tudi pico, ki je velika kot naša otroška pica. No ja, za to ceno je tudi za 1/3 nižja cena od drugih, še vedno prevelika. Ni kaj, je kar je in se lotiva jesti pico, tokrat v fini družbi, z nožem, vilico in belim prtičkom.
Zdaj, na pol sit, čakam račun. Ženska v rdeče-črni uniformi mi ga poda v roke. Pogledam znesek za to malo pico in malo pivo, ki pa je v primerjavi z njima, finančno velik. Vsaj nekaj velikega imajo tu! Kolegu povem znesek in plačava vsak pol. Iz denarnice potegnem denar, ona pa ga z nasmehom vzame, kot da jo ne peče vest, ker je pravkar oskubila še vedno lačnega jadralca. Seveda ni, ona je navajena bogate klientele, kar pa midva seveda nisva, čeprav po izgledu nič kaj ne izstopava od drugih.
Odideva do dingija, nato pa na barko. Ura je že deset zvečer in zato še nekaj preberem, pogledam vreme za jutri in nekaj naslednjih dni, ter grem v posteljo.
