Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži
Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove prezentacijo oz. učno uro fidžijske tradicionalne kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo 8 oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike, nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom »Ika Vaka Lolo« (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosove orehe. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Torej presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, stisnemo kar nekajkrat in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose ribe Walu, z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova. Na koncu to jed še degustiramo in… »Voila« res je okusna.
Po učni uri fidžijske kulinarike, se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje, kot nekakšen »loverboy« in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?«
»Ma ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.«
»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem.« mu odgovorim.
»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.« Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evie. Poljubita se in ob vprašanju o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, katerega je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače. Med pogovorom izvem, da je stara 57 let in kar zaleti se mi voda, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve? Jaz se je nisem upal vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in sedaj je podlegla čarom tega lepotca, ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, se obrnil okoli, a žal nisem videl nikogar, ki bi bil podoben lepotcu. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec, ki preden je prišla non stop govoril, je za 10 cm manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, je na pol plešast dolgolasec z enim uhanom,… Zato mi je vse bolj podoben Del Boyu iz angleške serije »Only fools and horses« (Samo bedaki in konji), ki sem jo včasih zelo rad gledal. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evie. Ona se obriše in pravi: »Ah ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, katere bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu.
Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Evo zdaj si poročena, kariero imaš, zdaj pa še kopica otrok in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost,… Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. WMF!!! Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena in kolikor opazujem Grega in njegovo število porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno šest ali celo sedem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za Avstralijo sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te »trole« poslovim. Ko grem ob plaži, v tem soparnem večeru proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, tokrat je vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da obiščem bar. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara, prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit resorta Indigo. »Happy Fiji Day!«, nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami,…
