Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Sinoči nisem bil zaspan, zato sem po filmu sam sebi rekel, da si grem pogledati en ali dva dela srbske filmske serije z naslovom Pet. Pogledam prvi del in me potegne na drugega, nato še na tretjega in ura je že krepko čez tri zjutraj, ko sem na koncu četrtega dela. No zdaj sem že malo utrujen in grem spat, kljub temu, da me zanima kako se bo razvilo naprej. Roko na srce, ti Srbi res znajo z režijo, scenarijem in imajo veliko izbiro dobrih, več ali manj znanih obrazov v igralski zasedbi..
Zjutraj se kljub kratkemu spancu prebudim že ob sedmih, saj je namesto budilke nekdo udarjal po železu, ki se je prav močno slišalo v mojo spalnico. Vstanem in se umijem, sledi kavica, nato na sebe navlečem mestna oblačila, nekaj deodoranta, na vrat malo toaletne vodice in že zapuščam barko. Grem v mesto, ker potrebujem nekaj sveže zelenjave, meso, jajca in jogurt. No ja, še kaj bi se našlo, a trenutno gledam, da porabim zaloge hrane, ki jih imam na barki, da jim ne poteče rok.
Pridem do avtobusnega postajališča pod 137. drevesom manga in tam zraven vedno stoji Indijec Darshan. Možakar je mojih let, na svoji stojnici, ki je na kolesih, prodaja indijsko že pripravljeno hrano. Kadar grem v mesto, vedno pri njemu kupim »roti«. To je kot palačinka oz. tortilja, v njej pa je kuhan zelenjavni nadev, odišavljen in obogaten z indijskimi zelišči. Njegova žena res naredi dobre, saj jih zavije v dva rotija, da človek res dobro zapolni želodec do kosila. Cena pa le 0,80€.
Na postaji nisem sam in ko pride avtobus, se usedem vanj in po dobrih pol ure vožnje prispemo v Lautoko – Sugar City. Dve uri in pol imam časa, zato grem malo po trgovinah z oblačili, da vidim, če imajo kaj oblačil z dolgimi rokavi. Imajo, a večinoma le srajce, zato danes težko najdem, kar si želim imeti. Nova Zelandija je hladna in že trka na moja vrata. Potem grem na tržnico in med branjevkami poiščem kar potrebujem. Kupim zeljno glavo, okro, papriko, paradižnik, korenček, ingver in banane. Vse to za 4€, nahrbtnik pa je že poln, da ga komaj zaprem. Sveža jajca kupim pri branjevcu, ki ima farmo kokoši. Zdaj še moram v trgovino po jogurt. Spet imajo akcijo velikih jogurtov od enega kilograma, kupiš enega, dobiš dva. No ja, datum je v redu in kupim dva, oba za 2,28€. Zdaj še moram kupiti nekaj mesa in grem domov. Pridem v mesnico, pogledam meso in že prvi pogled na mleto meso mi pravi, da je tu vmes nekaj starega in temnega mesa. Zato jo zapustim in skočim čez cesto, kjer imajo še eno mesnico. Meso moram kupiti v domači fidžijski mesnici, saj pri Indijcih ne bi našel govedine, kajti to je njihova sveta žival. V drugi mesnici je meso lepe barve, sveže in vabljivo. Kupim nekaj govedine za golaž in dva sočna in lepa zrezka, ki bi lahko bila že pravi sočen steak za na žar.
Zdaj se mi že mudi, zato ujamem avtobus in čez nekaj trenutkov se že peljem nazaj proti barki. Pridem do nje in barka je tako zelo visoko, da na njo brez lestve skoraj ne morem. Visoka plima je in potrebno bo uporabiti znanje iz plezanja, katerega sem se naučil v otroštvu, ko sem še plezal na sosedova kmečka drevesa. No vse se je dobro izteklo in že sem v barki, pospravljam, pakiram in vakumiram meso, da se ne pokvari.
Popoldne eno kitico oddremam, saj sem že v letih in to potrebujem, a ne? Nato si skuham dobro in močno popoldansko kavo, ob njej pa berem knjigo do mraka. Zdaj je že čas za pripravo večerje in v ekonom loncu skuham čudovito in dobro mešanico golaža in bosanskega lonca, saj je v njem tudi veliko čebule in ostale zelenjave. Malo sem razočaran ker nimam svežega belega kruha, ker ga redko kupujem, zato si skuham krompir v kosih in večerja je naravnost fantastična, a vseeno redilna. Hujšal bom na oceanu, tukaj pa res ne bom gledal kaj in koliko dam v usta. Sledi filmski večer, ki ga je popestril dež, kateri je prav dobrodošel v tej suši. Morda mi še spere barko.
