Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Poleg vsega, kar je lepo na tem Fidžiju je tudi ena dobra stran, ki mi dejansko odgovarja. Vreme. Sonce je in ni tiste močne vročine čez dan, čeprav termometer poskoči tudi do 30°C. Ponoči pa,… božansko. Temperatura se spusti na 19 ali 20°C in spanje je več kot prijetno. Večkrat se zjutraj zalotim, da sem pokrit, kar se marsikje ni dogajalo, odkar jadram po tropih. Verjetno bom v Novi Zelandiji potreboval še spalno vrečo, saj ima tam morje komaj 14 stopinj, noči pa premorejo samo 10°C.
Potem pride vsakodnevna jutranja rutina s kopalnico, kavo in zajtrkom v kokpitu in ob enem razmišljam, od kar je moja prehrana drugačna kot doma, nimam problemov z zdravjem. Ne jem več naklofena, putike ni več, revma je izginila, za vse pa sumim svinjsko meso. Tukaj ni svinjskih salam, ker je bil Fidži angleška kolonija, vemo pa, da Angleži res ne znajo delati ne salam, ne klobas. Ko sem še redno vsako leto hodil v London na Boat Show, sem zaradi plačanih novinarskih reportaž zajtrkoval po hotelih. Tam sem vedno pri pravem angleškem zajtrku dobil tudi manjšo klobaso, pečeno na žaru. Ta je bila neokusna in raje sem jedel v tem zajtrku kuhan fižol, kot to klobaso. Pač pravi angleški zajtrk, malo čuden, a ga jaz ne bom spreminjal, že zaradi umešnih jajc in pečene slanine ne. Tukaj se v mesnicah redko kje najde svinjsko meso, zato ker ga ne jem, nisem več v bolečinah. Bravo jaz! Zdaj vsaj vem kaj je krivo.
Po zajtrku grem malo na sprehod, kjer ob pisarni marine srečam kolega Roberta. Njega sem prvič srečal na Markezih, točneje na otoku Fatu Hiva. Preprost možakar, ki pluje s svojo družino na 42 čeveljskem Hallberg Rassyu, na katerem se vije Danska zastava. Potem izvem, da je Hrvat, poročen z Danko. Evo ga, pa ima Hrvaška še enega morjeplovca, na katerega sem še sam pozabil in zdaj smo s hrvaškimi morjeplovci zapolnili vse prste ene roke.
Srečam še oba člana Hir3, ki čakata z odjavnimi papirji na uradnike, saj se bosta danes odjavila in zapuščata Fidži. Malo še posedimo, se pogovarjamo, pošalimo in ker gospodov ni, grem na svojo barko. Očistim kopalnico, brišem, namažem in zdaj se sveti. Sveti se, kot se pri meni sveti cela barka. Zunaj in znotraj. Vse je čisto, nikjer ni videti nič nastavljeno, posoda je vsa umita in suha na svojem mestu, postelja pa vsak dan postlana.
Popoldne le izpluje rdeča barka in ni mi ravno vseeno. Navadil sem se na njiju, a vsak ima svojo pot, svoj cilj. Eni odhajajo prej, spet drugi kasneje, nekateri ostajamo. Objem, stisk, besede dobrih želja in upanje, da se še kje srečamo. Tako je pač vedno in ko se navežemo drug na drugega, ni enostavno.
Kasneje spijem v kokpitu pozno popoldansko kavo, tokrat mi paše sladko in sploh ne vem, koliko keksov sem ob kavi pojedel. Verjetno mi je padel sladkor. Znižujem holesterol, trigliceride, urate, strdke v krvi, sladkor…. A telo pač samo pove kaj potrebuje.
Nekaj preberem, napišem, naredim še kratek sprehod, nato pa sledi priprava večerje. Nekaj sem že naredil včeraj, nekaj še skuham danes. Zvečer pa si pričaram filmski večer, kino brez kokic.
