Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Zjutraj se uredim za v mesto in napišem na listek, kaj vse potrebujem. Tako nekako, kot to počnem doma, kadar grem na več strani in po več artiklov. Ura še ni devet zjutraj, jaz pa sem že na avtobusu. Kar ne morem verjeti, da je tokrat prišel avtobus, ki ima ob straneh stekla. Čudo! Zato je tudi vožnja do mesta bolj prijetna.
V mestu najprej poiščem specializirano trgovino, kjer si kupim lepilno oz. tesnilno maso Sika, da si v naslednjih dneh zatesnim premčno spalnično okno. Razdreti ga bo potrebno do prafaktorjev, nato vse očistiti in zatesniti. Dela bo za kar en dan, če bom želel narediti vse tako kot je treba in da voda ne bo več vdirala v spalnico. Na poti nazaj proti centru mesta se sprehodim po parku in fotografiram kar nekaj cvetov in tudi mlada ananasa. Čudovita sta, kot je čudovito skoraj vse cvetje na Fidžiju, katero cveti skozi celo leto. Pomislim, kako vesela bi bila moja mama, ko bi videla vse te cvetove, vse te rože in vso to bujno rastlinje. Ona ima rada vse rastlinje, prav obožuje kar cveti in nikoli ji tega ni dovolj, ne doma, ne na njenem vikendu. Fotografiram in si ogledujem posneto, zraven pa pravim: »Ta je zate, mama.« Tako ob tem sprehodu nehote najdem eno od mnogih pekarn in kupim malo štruco kruha. V nahrbtniku jo bom nesel do doma, kajti če bi bila v vrečki in v roki, bi ta kruh tako dolgo ščipal po kosih in ga jedel, da bi ga verjetno kar precej manjkalo, dokler ga ne bi prinesel do barke.
Naslednja postaja je velika tukajšnja tržnica. Razdeljena je na tri oz. štiri dele, a jaz grem v tistega, kjer domačini prodajajo svoje lastne pridelke. Najprej sadje, banane. Ta čudoviti sadež, ki ga imam tako rad. Tukaj so banane drugačne. Imajo drugačen okus, niso špricane in najdeš jih v vseh velikosti. Od tistih malih t.i. baby banan, pa vse do tistih dolgih in ozkih. Vse so dobre in okusne. Nato grem na stojnice, kjer je zelenjavni del: okra, korenje, vijolični melancani, danes najdem celo zeleno solato. Že imam v glavi, kaj bo zvečer za večerjo. Najdem tudi zeljno glavo. Cena 0,44 € za kos, potem pa se po tihem nasmehnem in se spomnim »zlate« zeljne glave na Fakaravi. Ojoj, kako je bila draga. Kmalu imam poln nahrbtnik teh dobrot, zato zavijem še v bližnji supermarket, kjer kupim še nekaj manjkajočih potrebščin, katere so mi že pošle.
Ko sem prišel nazaj na barko, vse zložim na svoje mesto, nato pa se lotim dela. Danes bom potegnil kabel od krmilne konzole do motorja in na »armaturki« montiral analogni merilnik za temperaturo vode v motorju. Najprej sem mislil, da bom to končal dovolj hitro, da bom lahko naredil še kaj drugega, a mi je vleka in pripenjanje kabla z vezicami po nemogočih in skrivnih poteh vzela skoraj ves popoldan. Šele zvečer sem preizkusil, če vse dela kot mora, ter si že skoraj ob večeru skuhal kavo. Kaj pa kosilo? No tega danes ni bilo in bo samo večerja,… solata in nekaj koščkov pečenega piščančjega mesa, katerega sem obrezal s kosti piščančjih krač in spekel skupaj z okro.
