Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži

Včeraj smo zaključili z vsemi spremembami in testiranji na novi spletni strani, zdaj pa grem spet v svoje normalne tirnice in počasi bom začel spet s pisanjem dnevnega bloga.

Danes je nedelja, deževna. Kot bi se vreme pripravljalo na kmalu prihajajočo ciklonsko sezono. Ko pogledam plan mojega jadranja za letošnje leto, bi zdaj že moral biti daleč, nekje na Baliju. Ampak, jaz sem še vedno tu, na Fidžiju. No tudi ta dan odhoda bo kmalu prišel, ko bo potrebno nekam odpluti, levo ali desno, gor ali pa celo dol.

Danes sem kljub deževni nedelji nekaj naredil. Najprej sem zmontiral polnilec za akumulatorje in zdaj jih spet polnim preko polnilca. Ni kaj, čez tisto »sigurno« pač nič ni.

Potem se še lotim elektronskega Raytheonovega kompasa. Spraznim zadnjo kabino, se prebijem do vrat na krmi in zlezem v krmni del barke, kjer je avtopilot, tuš, razni drugi glavni deli in začnem sestavljati še ta del avtopilota. Kasneje ga preizkusim in zdi se mi da vse dela. No samo zdi se mi, kako bo to delovalo v resnici, pa bom videl čez kakšen dan, ko bom odplul iz marine. Zdaj za enkrat sem dal obnovljen kompas, če ne bo deloval v naravi, ga bom pač zamenjal z novim, katerega imam zdaj v rezervi.

Malo se še sprehodim po Vudi, vržem še pogled na Billovo barko, katera je že pripravljena na zimovanje, preverim, če je vse v redu, nato pa jo spet fotografiram in mu pošljem fotke. Razen dveh lukenj za spravljanje bark v ciklonski sezoni, je vse že zasedeno. Upam, da bo kljub temu načinu shranjevanja plovil na kopnem vse v redu, če pa pride močnejši ciklon pa menim, da bo vse letelo po zraku. To je pač Fidži. Gledal sem v marini Savusavu, kaj vse je poškodoval zadnji ciklon in ko vidiš video in fotografije kako pomoli letijo po zraku, kako se plovila trgajo s privezov, potem se zaveš moči narave. Tu ni heca!

Pozna popoldanska kava je prijala ob 17:00 uri in povabim na njo soseda iz barke Hir3. Komaj skuham kavo, prične močno deževati in tako je deževalo skoraj tri ure. Sreča, da imam bimini res dober in  ne prepušča dežja, zato smo bili pod njim suhi. Zvečer nam vsem trem skuham še večerjo, katero zalijemo s pivom in počasi bo po temu napisanem blogu, čas za spanje. Kljub dežju se najde kakšen komar, ki si zaželi moje krvi, a zdaj ko je že poln moje krvi ga še ubiti ne morem, saj mi je s tem postal bližnji »krvni sorodnik«. Še sreča, da ponoči spim pod mrežo in imam vsaj takrat mir pred njimi.