Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Jutro okopano v soncu in turkiznem morju. Le jaz se nisem okopal, kajti zunaj precej piha. Še vedno pa je veliko bolje, kot na Fidžiju, saj sem videl kratek video od tam. Uff, res piha in palme se upogibajo skoraj do tal. Upam, da bo vse v redu z ljudmi, barkami in infrastrukturo.
Dan začnem počasi, na 30 obratov. Skuham si kavo, naredim zajtrk in šele potem zamenjam jeklenko za plin. V manjši jeklenki res ni veliko plina, a se že znajdem zanj. Ni hudič, da ga ne najdem na otoku, če ga bom potreboval. Zato po končanem delu pospravim kuhalnik na svoje mesto, saj ne vem kdaj ga bom spet rabil. Danes je bil kolega zanimiv, ko me je vprašal: »A je sploh kaj, kar ti nimaš v rezervi na barki? Potem pa ni čudno, da si za 10 cm poglobil vodno linijo. Sprašujem se le, kam vse spraviš v tako mali barki?« No ja, kolega se malo šali, nekaj resnice pa je tudi v tem.
Grem na obalo, gneča je spet danes. Spet je prišla velika potniška ladja, Carnival Spirit, tokrat ena večjih, kar sem jih tukaj videl. In po tukajšnjem koledarju, je to zadnji obisk potnikov letos, na tleh tega otoka. Spet bomo sami in spet bo mir. Res je tudi, da vsak dan prihaja vse več in več jadrnic in katamaranov, nekaj pa jih tudi odpluje stran. V glavnem so tu sami Francozi, le jaz in Norvežan sva od drugod in jim kvariva 100% povpreček. Morda se mi kmalu pridruži tudi kolega Marjan s svojim katamaranom, ki ne živi v Sloveniji, a je Slovenec. Je že v Noumei, le do mene bi še rad prijadral, ko se veter malo umiri. Spet bo luštno, saj sva že bila skupaj. Sprehodim se med vsemi temi ljudmi, ter kmalu ostanem sam na cesti, katera vodi v manjše naselje, ki ga jaz še ne poznam. Opoldan je in je vroče.
Po dobrem kilometru pridem do naselja in trgovine. Od zunaj je videti garažna trgovina, kakršnih je na Tihem oceanu kar nekaj. Ko pa sem stopil v notranjost, pa to trgovino sestavljajo trije prostori in vsi trije so tako založeni, da se police šibijo pod prodajnimi artikli. Tukaj res najdeš vse, od prehrane, zelenjave, konzerv, zmrznjenega mesa, svežih salam, oblačil in orodja. Ni da ni. No ja, tudi cene so kar znatno višje, kot v večjem supermarketu v Noumei. Kruha ob tej uri seveda ni več, kar me niti ne preseneča. A zato imajo kar precej toasta, ter krekerjev. Alkohola nimajo, našel pa sem brezalkoholno pivo Heineken 0,0.
Nič ne kupim, le napasem radovednost, čeprav sem videl vileda krpe, a sem jih mislil kupiti na koncu ogledovanja in mi je vse ušlo iz glave. Leta pač naredijo svoje.
Vračam se po cesti, nato grem na plažo in stopam po belem pesku, naredim kakšen posnetek, naredim filmček, ter se ogledujem za ljudmi, ki so zasedli cel zaliv. Res jih je veliko in če bom rekel, da jih je skoraj tisoč, se ne bom za veliko zmotil. Verjetno si okoliške restavracije manejo roke, saj ob takšnih dnevih kar precej zaslužijo. Avstralci in Kiwiji (Novozelandci) se verjetno preveč ne zmenijo za res visoke cene. Tukaj v resortih so bari in restavracije pretirano dragi. Če povzamem samo nekaj iz njihovega cenika ter preračunam v Eure, potem gre nekako takole: sok, juice, coca cola, orangina stanejo 4,62 €, …. kava stane 4,11 €, …. Pivo 2,5 dcl stane 5,04 €,…. Pivo 0,33 stane 6,72 €,… pivo 0,5 pa stane okroglih 10 €. Hrana se začne pri sendviču za 7,56 €,… kos pečene ribe s krompirčkom stane 13,44 € in kakšen kos mesa s krompirčkom stane od 22 € naprej, pa vse tja do 36 € za porcijo.
Vseeno pa vidim, da so bari zasedeni, ljudje nosijo hrano tudi na plažo in na splošno uživajo ta čas, dokler so tu. Po navadi ob 17:00 ali 18:00 uri, križarke zapustijo otok in potem je na otoku mir. Sam grem tudi do dingija in se zapeljem do kolega, ki je danes ostal na barki, saj je očistil že rahlo zaraščen trup barke. Skuha mi kavo, nato pa se malo pogovarjava, ko spet v vodi vidim 30 metrov stran od barke vodno žival in jo tokrat snemam kot video posnetek. Tokrat mi uspe, naredim screenshoot in imam tudi fotko. Ja, manjši kit je, vidi se tudi po manjši, skoraj nevidni peruti na hrbtu, le da ne vem za katero vrsto gre. Je pa zanimivo, da je sam v teh plitkih vodah, saj je tu voda globoka komaj nekaj več kot 10 metrov.
Popoldan grem nazaj na barko, napišem vnuku voščilo in pismo, nato pa ga pošljem po emailu v Slovenijo. Zvečer pa kot vedno, vse po starem, le da mi tokrat delata družbo močan veter in dež, ki pa do polnoči ne pojenjata.
