Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Danes spet malo več piha, tudi veter je spremenil svojo smer, a sem lepo zaščiten z obale. Sonce je na nebu še danes, morda ga bo nekaj še jutri, potem pa do zadnjega dne v mesecu napovedujejo oblake in rahel dež. Vsekakor pa je napovedan veter do 40 km/h, kar pa ni nič pretresljivega, saj sem že marsičesa navajen. Tukaj imamo kar srečo in bolj nam je dano z vremenom kot na Fidžiju. Tja jutri prihaja ciklon, pričakujejo pa 50+ vozlov vetra. A to je le eden od mnogih, ki se bo letos znesel nad Fidžijem, saj tam pričakujejo letos (računalniška predvidevanja) vsaj dva zelo močna ciklona. Nova Kaledonija je letos na srečo izvzeta od »napadov« ciklonov in naj bi bila varna,  a verjamem, da bo tudi sem prišlo nekaj močnega vetra.

Čas imam, zato se lotim dela z vetrnim generatorjem. To delo sem vedno odlašal, saj se bojim spoznanja, da mu tokrat res ni več pomoči. 42 vozlov na sidrišču ga je ubilo, vem.  Odvijačim ga z nosilca, prekinem vse tri žice (vetrni generator ima tri faze oz. tri pluse) ter z instrumentom izmerim upornost vseh treh, kot piše v navodilih za test vetrnih generatorjev. In že na tem prvem testu je padel. Preverim še drugi test, t.i. blokado in tudi tu pade. Ostane mi le, da se poslovim od njega in da še tretjič pade… v kanto za smeti. Tako bom imel na barki nekaj kilogramov manj balasta. Naslednje leto se bom bolj posvetil še kakšnemu sončnemu panelu več in upam, da bo v tem sončnem podnebju bolje z njimi, kot z vetrnim generatorjem. Pravzaprav pa je tukaj v Novi Kaledoniji veliko bolje kot na Fidžiju, saj je dan daljši za celi dve uri, kar pomeni vsak dan dve uri več polnjenja akumulatorjev.

Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes sem sam, včasih paše biti malo sam, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. Poslovim se od vetrnega generatorja, ki zdaj res roma v smeti, odložim tudi smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim kolega. No Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, malo si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava če drži za pivo, vino in ostali alkohol, da se le-ta ne da kupiti tukaj, pa nama pove, kot so nama povedali že v Noumei, da tukaj res ne prodajajo alkoholnih pijač. To pa menda zato, da zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, katere imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev, ob prihajajočih praznikih.

Komaj se vrnem na barko in ob skuhani kavi počivam, ko prihrumi močnejši veter, kateri je s sabo prinesel dež. Zato sedim v varnem zavetju Indiga in si ogledujem pilote (knjige), ter načrtujem pot za naslednje leto. Prebiram, gledam, na računalniku merim daljave in potem se odločam. Ne bo lahko, kar dolga in hitra plovba bo pred mano.

Zvečer si kuham kočerjo, svoj vsakodnevni drugi obrok, ko mi sredi kuhe zmanjka plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy!  Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko v kateri mislim da imam vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina razen v svoje jeklenke, moja pa je še iz Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj regulatorjev. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curasau (Nizozemski antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov. Cena pa nekaj čez 30 € v Obiju ali Bauhausu.

Večer prinese nekaj pisanja, branja, spet se sprehajam po zemljevidu in vedno bolj severno gledam… Pravzaprav pa je vsa pot tako ali tako nekje v okvirih že zarisana na zemljevidu, ki je na moji spletni strani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja