Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je »strgalo« ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes bolj zgodaj na teren, zaradi vročine, katera je tukaj zadnje dni kar precej vroče čez dan, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do državne stavbe, kjer se pripravljajo za protest proti »nevemžekomuinzakaj«. Protesti pač. Zbralo se je nekaj ljudi, imajo ogromno glasbeno mašinerijo in ko nekoga vprašam zakaj je to, mi pove, da je to zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, kateri niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Vprašam ga, če je ta »feršterkerija« moči 1000W, ker je zelo glasna in močna, pa mi pove, da je 15.000W sinusa. In ob 9:00 uri jim bodo spustili dve tretjini, kar pomeni 10.000W , a zdaj je glasnost komaj 2.000W. Pri tej glasbi se midva komaj pogovarjava, zato dvomim, da bodo potem lahko uradniki delali, če jih slučajno ne bo odpihnil veter iz boxov, ali če ne bodo popokala stekla na stavbi. Delati v takšnem hrupu zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policije se tam nabira, upam le, da bo vse potekalo v redu in naj zmaga najmočnejši, ljudstvo seveda.
Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo, ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal ne vem že koliko desetin tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Je pa primerljivo, a nekoliko ceneje s Francosko Polinezijo. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko korigirajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že BIO.
V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 4.50€ in dalje, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40€ za kilogram. Sam še imam en kos tune v hladilniku, ki bo dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi, kot po piščancu ali rdečemu mesu, saj je riba vsaj za 50% cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune, stane tukaj 12€, kar je proti Sloveniji vsaj dva krat ceneje. Skuša stane 4,50 €, druga riba okoli 6 do 7€. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav pa je tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače. Skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka.
Pot me zanese naprej in grem proti zunanji marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to cca 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem stavbe, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo. Sam iščem specialno dvokomponentno lepilo za dingija in ga najdem. Cena je primerljiva z drugimi trgovinami po otokih, zato zdaj samo pogledam in se do petka odločim ali bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si še pogledam ostale artikle in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse.
Popoldne se vrnem nazaj na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še čistim barko po palubi, zvečer pa si naredim kočerjo in grem malo ven, da vidim, kaj se dogaja v tem mestu, ko so tukaj večerne ure.
