Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Zjutraj se odpravim na Policijo in Carino, da si uredim še zadnje papirje za začasno bivanje z barko v Novi Kaledoniji. Približno en kilometer se moram sprehoditi do tja, a ker še ni vroče, me to sploh ne moti. Pride v pisarno in res prijazna uslužbenka se potrudi, da je vse hitro opravljeno.
Vrnem se nazaj na barko in se odločim, da bom danes privijačil ograjico oz. pritrdil stebričke za ograjico na barki, da se ne bo več premikala. Pravzaprav sta mi dva inox nosilca že počila in potrebno jih bo zvariti, do takrat pa se že potrudim, da bo vse trdno in da bo držalo kot mora. Po dveh urah in pol dela sem vesel, ker sem se tega lotil. Zdaj je končano.
Ko se umijem, grem še do pekarne po bageto in se vrnem na barko. Skuham si kavo in si jo nalivam iz džezve v skodelico, ko nekdo trka na barko. Pa ne trka, razbija. Pridem ven in me skoraj vrže na rit. Pred barko stojijo policisti in cariniki v uniformah, vsi so oboroženi in imajo na sebi neprebojne jopiče. Zraven imajo še nemškega ovčarja z nagobčnikom. Vseh skupaj je sedem in mislim, da so se zmotili. Snemajo kakšen film? Je, skrita kamera? Prijazen gospod, očitno šef, mi pokaže dokument, da mora preiskati barko. Kaj naj? Naj začnem s prepovedjo, da je barka tuja država in da nimajo vstopa na njo. Pravljice… Ni kaj, povem, da lahko pridejo in opravijo svoje delo. Spomnil sem se, da se mi je podobno zgodilo na Martiniku, a takrat so bili le trije gospodje in so to opravili v roku pol ure. Francozi pač. Nič pretresljivega. Potem prideta za njim dve ženski, ki me navzkrižno sprašujeta, ena si nekaj piše v beležko, druga mi pravi, da se neke zgodbe ne ujemajo, zakaj sem bil v Panami, koliko časa sem bil na Fidžiju, katere otoke sem obiskal, če lahko vidi log book barke od prvega dne do danes, kdo je bil prejšnji lastnik barke, itd…itd. Potem me pokličejo v notranjost in ves čas imam spremstvo enega od carinikov, ki ves čas budno pazi name. Vprašajo me po denarju, orožju, drogi in ker nič nimam, mi povedo, da bo v barko prišel pes, da ne bo nič poškodoval, ker ima na sebi nogavičke, a pregled mora opraviti tudi on. Rečem mu, da naj naredijo kar morajo. Pes pride v barko, vonja, potem pa na enem mestu znori in začne kopati v enem kotu od barke. Postavijo neko oznako in pes znori še na drugem delu barke, ter kasneje še na tretjem, podnici v zadnji kabini, kjer imam skladišče. Pes gre ven, povedo mi da je pes nekaj odkril in če imam kaj za povedati. Ker nimam nič skrivnosti, pač povem, da naj delajo še naprej svoje delo. Morda sem tisti trenutek malo pomislil na to, da večkrat pustim barko v marini v vodi ali v suhi marini na stojalu in marsikdo bi lahko prišel na barko, kaj skril, jaz pa ne vedoč vozim nekaj v barki, kar sploh ni moje. Ampak, upam, da se to ni zgodilo, a misel ostaja. Dva možakarja prineseta orodje in mi povesta, da bodo »razstavili vse kar se da razstaviti«, na treh mestih, kjer je pes lajal. Pa začno z delom. Še vedel nisem, da se dajo nekatere stvari odvijačiti. Potem sledi kamera na dolgi cevi, snemanje, pregled, vijačenje nazaj, pri drugi točki naletijo na zdravila, katera je očitno pes zamenjal za kaj drugega. Sprašujejo za morfij, posebna zdravila, pokažem jim vsako škatlo, a tega je ogromno. Majhna lekarna, saj imam dva večja zaboja zdravil in prve pomoči. Najdejo večjo količino igel, brizgalk, ampul s tekočino, za katere jim povem, da je adrenalin, nekaj imam blokad proti bolečinam, pravzaprav imam tudi vse za manjši operativni poseg, lokalno anestezijo, oni pa vse fotografirajo in iščejo dalje. Odvijačijo, privijačijo, premetavajo, prestavljajo, delajo malo nereda, ker ne dajo vse na svoje mesto, a se trudijo. Če kaj ne vedo, me pokličejo in takrat se spočijem od vprašanj, kajti dami v uniformi, ki me v kokpitu ves čas sprašujeta in jima ne gredo nekatere zadeve skupaj, mi že malo presedata. Zanima jih, zakaj plujem z barko in se vračam v Slovenijo, ter zakaj puščam barko samo v neznanih deželah. Odgovarjam, kar jim znam razložiti, kar se mi zdi butasto, sem raje tiho. Sledi pregled v zadnji kabini in možakarji nosijo vse v salon, a ker je robe ogromno, morata dva ven iz salona v kokpit. Vse pregledujejo, odvijačijo mi podnico, nato privijačijo na pol in kar tako pustijo, vse stvari zložijo po svoje, tako da moram kasneje vse saj še enkrat znositi ven in nazaj notri, ter zložiti po svoje, da vem, kje imam kakšno zadevo. Potem so mi fotografirali vse možne dokumente, pregledali serijske številke od satelitskih telefonov, verjetno bodo iskali plovno pot… Potem sledi še pregled zunaj. Ogledujejo si rešilni splav na palubi, jaz pa gledam kaj bodo naredili, saj odpreti ga ne smejo. Če ga odprejo, ga bodo sprožili in potem bo zanič. Ampak me presenetijo, spet gledajo s kamero na cevi v notranjost, obračajo,… potem sledijo še bokaporti, pa raziskovanje skladišča za sidrno verigo. Iskanje dvojne palube in dvojnega dna… Dve uri in pol so me mrcvarili in razdejali so barko ter vsako stvar pregledali na barki vsaj dvakrat,… Na koncu so mi pojasnili, da je to rutinski pregled in da se bomo še videli, ko preverijo nekatere stvari in me prosijo, naj do takrat ne zapuščam Nove Kaledonije. Povem jim, da bom morda šel domov, pa mi pravijo, naj se jim prej javim. Ja potem pač ne bom šel. Napišejo mi še zapisnik, kjer piše koliko ljudi je bilo, kdo je vodil postopek, koliko časa so bili na barki in da s podpisom potrjujem, da je bil postopek korekten in da niso naredili nobene škode. In na koncu sem mislil, da bo šefa na rit vrglo, ko sem ga vprašal, če lahko naredimo eno skupinsko fotko za v knjigo. Samo vprašal sem, no,…
Zdaj, ko to pišem, sem se spomnil, da me je zjutraj policistka pri prijavi vsaj tri krat vprašala, če sem sto procenten, da nisem bil še nikoli tukaj. Kajti v evidenci ima zapisano: Indigo, jadrnica, nemška zastava. Morda pa je nekdo že imel kakšne probleme z jadrnico pod istim imenom, kdo ve? V glavnem ni prijetno in sploh ne, ker je bilo veliko opazovalcev na obali, ki so spremljali dogajanje.
Ker sem jim dal log book in vse ostalo, imajo tudi naslov te spletne strani, zato vem, da me bodo jutri tudi oni brali, morda celo nekaj naslednjih dni. Pričakujem vsaj 5 ogledov več vsak dan v naslednjih dneh. Prevod jih bo malo motil, ker Google prevajalnik res slabo prevaja.
Končno je čas za večerjo in moj tunin file… a pri večerji razmišljam,… Norvežan prihaja v Noumeo čez dva dni, njegova barka nosi ime Isis II… Po moje ga bodo pričakali z vojsko, kajti s takšnim imenom, lahko gre »komot« samo mimo arabskih držav, ko bo v Rdečem morju… tukaj bo to težko izvedljivo, ker jim je v Franciji gospod Macron zagodel z arabskimi migranti.
