Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.
Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.
Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.
Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,…
Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.
Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših.
Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.
