Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.
Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.
Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.
Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.
Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.
Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.
