Sidrišče Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži
Površina oceana je več ali manj mirna, gladka, a mrtvi val, ki se prikrade od ne vem kje, naredi svoje. Barko guga, ravno toliko da čutim to guganje v glavi, v malih možganih ali kjer se to že čuti. Ni prijetno.
Zjutraj pride na sidrišče Norvežan in že sinoči sva se dogovorila, da greva skupaj v mesto Lautoka. Sem še pri kavi, katero pijem v kokpitu in gledam vreme. Vremenska napoved za Novo Zelandijo je res čudna. Včeraj in danes je okoli severnega dela otoka vse rjavo in rdeče, kar pomeni, da je tam spet ogromno vetra in valov. Potem se vse očisti in v nedeljo ima pol oceana brezvetrje. Od četrtka naprej v naslednjem tednu pa ves veter piha v nos, torej je potrebno orcati in se boriti z valovi v nos. Spet v petek se veter spremeni in je v prvič v redu. Kaj bo čez 10 dni pokazalo vreme ne vem, pa saj tudi marsikdo ki čaka na plovbo na jug, ne ve. Veliko nas je v tem delu ki bi radi odjadrali in vse bolj in bolj zmigujemo z glavo, čeprav se je nekaj hrabrih že spustilo proti otoku vetra. Počasi mi to vreme preseda in pričel sem razmišljati še o drugih alternativah, če ne mi bo prej potekla druga viza, preden se vreme uredi. In ko še pogledam video iz Aucklanda, ki ga je posnel danes Sasa, potem vidim leden dež, morje ki ima komaj 11°C, ozračje je mrzlo in neprijetno. Vse bolj in bolj se mi zdi, da Nova Zelandija sploh ni več na moji poti, čeprav tudi nikoli ni bila, saj sem zelo jezen na njo, ker so mi Bio Security vzeli 5 salam in sem še moral plačati 400 NZ$ kazni zaradi enega sendviča s salamo, ki sem ga pozabil v nahrbtniku. A nekam se moram umakniti pred cikloni.
Pospravim kuhinjo in kolega mi sporoči, da pride po mene. Greva z dingijem do marine in naprej z avtobusom do Lautoke. Jaz ne potrebujem kaj velikega ali pretresljivega, moram pa zamenjati dva že zarjavela ročaja na vhodnih vratih v barko, prav tako pa si moram kupiti eno naglavno svetilko. Na barki imam štiri naglavne svetilke, a nobena ne dela. Čeprav sta dve dražji in jih odlikuje dober in znan brand ter vodotesnost, sta očitno spustili vlago v sebe in delovanje je onesposobljeno. Žal mi jih je, a morajo romati v koš, saj ne mislim imeti na barki ne delujoče opreme.
V mestu najdem kar potrebujem, on še kupi stvari za na svojo barko, nekaj še drugih stvari ogleduje, a ne kupi. Seveda, kar je iz uvoza je zelo drago, kvaliteta pa je tudi vprašljiva. Potem še greva v trgovino in jaz potrebujem samo piščančje meso. Tokrat imajo v akciji na ražnju pečenega celega piščanca in odločim se zanj. Tako bom privarčeval na plinu, olju, pa še na čistilu za posodo.
Prideva na avtobus za Vudo in naju šofer brez magnetne kartice ne spusti na avtobus. Pokažem mu denar, kot vedno, on pa mi pravi, da z denarjem ne gre, da on tega ne počne. Potem pa se oglasita možakarja iz prve vrste in takoj ju prepoznam kot kontrolorja. No ja, zdaj vsaj vem, zakaj šofer »nikoli« ne jemlje gotovine. Avtobus gre, jaz za vsak slučaj napolnim magnetno kartico z nekaj dobroimetja, da se lahko z naslednjim vrnem do Vude.
Cel dan je že oblačno, skoraj brez vetra, zato je vseeno sparno in vroče. Kot bi po domače rekli, dol tišči. Ko sva v avtobusu, prične rahlo deževati. Dežuje tudi ko pridem na barko in tako je še preostanek dneva. Barka se zopet guga in sam pri sebi rečem, da se jutri prestavim v Saweni bay. Tam je verjetno bolje in tudi ni tako daleč od tu.
Zvečer si privoščim četrt piščanca, skuham še prilogo in večerja je kot iz najboljše restavracije. Potem si ogledujem še odjavne papirje in ne ljubi se mi pisati in izpolnjevati 10 strani papirjev. Verjetno bom en drug dan izpolnil samo pol, pol pa fotokopiral, ker potrebujejo uradniki vse to v dveh izvodih.
