Sidrišče Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži
Zjutraj se ob kavi odločim, da se spet malo premaknem, tokrat grem iz enega konca zaliva na drug. Pokličem še kolega, a ta spi, zato mu samo pustim sporočilo, da bom dvignil sidro in da grem sidrati pred Vuda marino. Upam, da bo vreme v redu in ne bo preveč valov, saj je ta del odprt in ni kot zaščiten zaliv, kjer bi se dalo sidrati in uživati na sidru. Če bo tukaj vsaj 15 vozlov vetra, bo že 3x preveč valov.
Ob 10:00 uri dvignem sidro in se jezim, ker je veriga blatna od mulja. Potreboval bi električno črpalko za slano vodo in cev, da bi lahko spiral verigo. No te nimam, imam pa zato vedro, katerega bom uporabil na cilju, saj gre veriga spet v vodo, kar pa bo ostalo blata v skladišču verige, ga bom pa spravil ven s slano vodo. Plujem mimo koralnega grebena na desni strani, malo kasneje mimo enega na levi strani in ko sem nekje na varnem, preizkusim delovanje avtopilota. Nekaj mi ne kaže na dobro, zato še enkrat kalibriram kompas, kateri je v povezavi z avtopilotom. Po pravilih bi moral narediti najmanj dva kroga, tukaj pa mi že kaže na opravljeno kalibriranje po dobrem krogu. Ali je tu slab ali dober magnetizem nimam pojma, a nekaj mora biti, eno ali drugo. Potem še nastavim stopinje, da se izenačijo z GPS-jem in spet preizkusim avtopilota. Spet nekaj ni v redu, čeprav sumim, da imajo akumulatorji premalo energije. Za vsak slučaj za 10 sekund izklopim vse instrumente, da si avtopilot zapomni zadnjo nastavitev in potem jih spet vključim. Sicer avtopilot dela, a nekaj piska, tu in tam napiše »No data«, pa spet dela. Potem prestavim obrate motorja na 1800 obratov in takrat več ne piska, dobiva podatke in očitno je vzrok to, da cel teden nisem prižgal motorja, saj imam dovolj energije za tisto kar potrebujem. Je pa res, da je bilo nekaj dni slabo vreme in potem padejo amperi pod polovico, kar ni nič kaj dobro za akumulator.
Zdaj avtopilot sam dela in to je dobro, nov kompas pa se izkaže za dobro naložbo. Po slabih petih miljah plovbe priplujem pred Vuda marino in tukaj sidram na globini 13 metrov. Takoj se počutim bolje, ker je pod kobilico vsaj nekaj vode, kar je bolje kot na prejšnjem sidrišču. V vodo spustim 65 metrov verige in potem s slano vodo operem premec barke od mulja, kakor tudi skladišče sidrne verige. Zdaj se moram še jaz skopati, zato po dolgem času skočim v vodo, na kratko zaplavam in si operem glavo s šamponom, kasneje pa sol sperem s sebe še s sladko vodo. Skuham si kavo, berem, čeprav barka ni najbolj na miru, saj piha že 16 vozlov SZ vetra in zato je posledično pod barko nekaj valov, katero le-ti pozibavajo na sidru. Ko tako sedim in gledam občasno na obalo, se spomnim, da je danes torek in v tukajšnji restavraciji v marini je danes zvečer pica po polovični ceni. Napolnim dingi z zrakom, nanj montiram motorček in se preoblečem. Ko vse uredim, zapustim barko in se slabe pol milje zapeljem do marine. Najprej se sprehodim po marini, nekaj bark je tu še od zadnjič, nekaj je novih, marina pa je v glavnem na pol prazna. Potem obiščem še Billovo jadrnico, ki je v luknji in pogledam, če je z njo vse v redu, fotkam in fotke pošljem Billu na email.
Evo zdaj sem že za mizo, naročil sem pico in malo pivo. Vse po pol cene, saj je tudi happy hour za pijačo. Ko pojem pol pice, ne vem ali je pica prevelika, ali pa se je meni želodec po malem skrčil, ker že težko jem. Ko pogledam proti trebuhu, nič ne kaže o kakšnem krčenju, verjetno bo vse bolj na velikosti pice. Počasi se le potrudim in spravim vse v sebe, plačam in grem nazaj na barko. Zadaj nad hribi se dela nekaj črnega in ne rad v takšnem puščam barko samo na sidrišču. Nazaj grede so valovi še malo višji in zdaj me že lepo skoraj vsak val poškropi.
Na barki se slečem, še enkrat splahnem s sladko vodo in potem sedem v kokpit, ter razmišljam, gledam v temno noč ter po svoje zaključujem današnji dan.
