FIDŽIJSKA HOJA PO VROČIH KAMNIH

Bilo je na intervjuju letošnjega aprila v Ljubljani, ko sem se po njem z Borutom pogovarjal o Fidžiju, Žaretu in hoji po vročih kamnih. Takrat sem mislil, da misli na hojo po žerjavici, kar je pri nas kar popularna in dosegljiva preizkušnja, kako  premagati strah, biti bolj samozavesten in predvsem prebuditi v sebi že zaspano energijo.

Ko sem prišel na Fidži, sem najprej povprašal Žareta o tej popularni in več stoletni tradiciji na teh otokih. Takrat mi je povedal nekaj besed o tem in seveda, da lahko to vidim skoraj na vsakem otoku, kjer so turistični resorti. »A pazi Jasmin, to ni to. Če želiš videti res tisto pravo, pa ne hojo po žerjavici, temveč obredno hojo po vročih kamnih, potem moraš na otok Beqa.« 

Zanimanje tako postane večje in ko sem zvečer prišel na barko, sem si planiral plovbo in jo tudi začrtal…  Savusavu,… otok Koro,… otok Levuka,… na velikem otoku glavno mesto Suva in potem Beqa, ki mi je na poti proti Yasawa otokom, Vuda marini, itd. »A pazi, sploh ti, ki se rad kar tako potapljaš!« mi je rekel Žare: »Ta otok je poznan tudi po mogočnih morskih tigrastih morskih psih, katerih je tam ogromno! Zato se ne potapljaj, ampak hodi po kopnem in razišči le otok.«

In kaj je hoja po vročih kamnih? To je ena  izmed najbolj očarljivih izkušenj na otoku Beqa in biti tam, biti priča tej tradicionalni slovesnosti,  je nekakšen privilegij. Tu moški iz vasi hodijo bosi po t.i. postelji od vročega kamenja, ne da bi si opekli podplate.

Legenda  o hoji po vročih kamnih na Fidžiju se začne pred približno 500 leti, ko je v vasi Nakarovu na otoku Beqa ob  obali glavnega otoka Viti Levu, živelo približno 50 ljudi. Zgodba pravi, da je mladi mož z imenom Tunaiviqalita šel iskat jeguljo, da bi jo dal starešini, a namesto tega je našel pritlikavca, ki je bil pravzaprav duh boga ognja, zavit v mokro tapo. Pritlikavec se je zbal za svoje življenje, zato  je v zameno za preživetje obljubil, da bo Tunaiviqaliti podaril posebno sposobnost: obvladati vročino in ogenj. S tem mu je podaril sposobnost, da je brez bolečin hodil po belih vročih kamnih. Legenda še danes velja, zato so njegovi potomci še danes, kot je obljubil pritlikavec, še vedno sposobni hoditi po vročih kamnih in po ognju. Potomce Tunaiviqalita je mogoče najti v vaseh Rookwa, Dakubeqa, Dakuni, Soliyaga in Naceva. Na to so silno ponosni in še danes verjamejo v to legendo.  

Hoja po vročih kamnih je sveto praznovanje, ki ohranja kulturo Fidžija pri življenju za prihodnje generacije. Prav ta del očarljivosti Fidžija in otoka Beqa je potrebno videti in doživeti. Resnično je pogled na to  spektakularno izkušnjo močna in posebna. Najprej se tega ustrašiš, nato se temu čudiš in na koncu tega nikoli ne pozabiš. Spraševal sem se, kako je to kamenje v resnici vroče? A vsakemu kmalu postane jasno,da je tako razgreto in vroče, da bi skoraj lahko žarelo. Nanj položijo kos mesa, ki se speče v trenutku in počrni na mestu, kjer se je dotaknilo tega kamenja. Kako je to mogoče, da se človeško stopalo ne zažge, prismodi in še kaj? Potem raziskuješ, iščeš in bereš. Ta pojav ti lahko danes pojasni sodobna fizika,  saj nakazuje, da gre za kombinacijo slabe prevodnosti toplote in časa, ko je stopalo v stiku s kamni. In prav to daje tej slovesnosti nekaj čarobnega. Hoja po vročih kamnih za nekatere otočane ni samo prehod preko njih, ampak je preizkus moči in poguma posameznika, ter preizkus njihove vere. Jaz sem počel že marsikaj. Skočil sem s prostim padom v globino z višine 60 metrov pripet na elastično vrv, potapljal sem se s koralnimi morskimi psi, sam sem plul več dni po razburkanem in valovitem oceanu,… a tega, hoje po vročih kamnih, tega res ne bi nikoli počel.

Tudi če kdo od bralcev ne bo odšel na ta res poseben otok, boste v nekaterih resortih Fidžija videli kulturni prikaz te hoje po kamnih, morda samo po žerjavici, zraven pa boste videli mišičaste in postavne moške, prelepe kostume, petje, ples in še veliko več. Da, tudi to je Fidži, ki mi počasi prirašča k srcu.

p

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja