Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Sreda je in ker potrebujem nekaj zadev za barko, moram spet v Lautoko. Finančno je to zelo majhen strošek, saj stane avtobusna vozovnica komaj 0,69€ v eno smer (cca 16 km). Mi pa takšen izlet vzame celo dopoldne, saj avtobusi ne vozijo kot taksiji, kadar bi to jaz želel. Kakorkoli, kadar ni druge izbire se odločim in grem.
V mestu grem najprej v specializirane trgovine in kupim kar potrebujem, čeprav sem v enem primeru izbral alternativo in popoldan bom videl, če sem dobro izbral, ko bom lepil dingija, saj spet nekje spušča. Skočim še v tržnico po jajčevce (melancane) in 1,5 kg teh plačam 0,42 €. Ni kaj tukaj je indijska hrana res poceni. Kupim še nekaj govejega mletega mesa, saj svinjine ne najdem v nobeni mesnici, kajti za večerjo bom pekel čevapčiče. Maso bom zamešal sam, nekaj jagnjetine s kostmi še imam v hladilniku in ko to obrežem, zmeljem v multipraktiku, naredim domačo maso.
Popoldan se lotim dingija in začnem lepiti fliko čez fliko. Vročina in leta naredita svoje, pa če tudi je dingi dobre znamke. Pravzaprav sumim, da je bil narejen v Ameriki. Po moje je to bolj »made in China Mercury«, saj ni zdržal niti pet let. Spušča vse bolj in bolj prav na stikih, kjer je bil tovarniško lepljen. Potem mi pogled odtava na sosednjo barko, kjer domuje 72 letna Američanka. Trenutno je sama na barki, mož pa je moral za nekaj časa domov. Ženska vsak dan suvereno dela selfije in tokrat se tudi sam malo pošalim z njo in pravim, da je verjetno svetloba prava za fotke. Oba se nasmejiva in se oba istočasno »selfirava«.
Popoldan prideta na večerjo oba kolega s Hir3 in ker je eden vegeterijanec, mu spečem nekaj zelenjave in naredim res dober krožnik. Potem še spečem nekaj čevapov v »pizza pannu« in kmalu smo že pri večerji. Večer steče spet v pogovoru in druženju, saj se kmalu ne bomo videli nekaj časa, kajti vsak od nas ima svojo pot in svoje delo. Tudi kolega Norvežana sem povabil, ker se potika v tej okolici, a pravi, da danes pač ne gre. Pa drugič, a ne?
