31.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Danes dopoldan moram biti doma, upsss, na barki, kajti počakati moram, da me pokliče dostava DHL, ki mi pripelje mojega novega čarovnika za vodo.

Ravno sem pospravljal barko, ko se zataknem za ogrlico okoli vratu in si jo strgam. Ni kaj, majhne črne kroglice vulkanskega kamna iz kanarskih otokov se razsujejo po podu barke in že se grem igro, človek ne jezi se. Ko najdem vse (recimo da vse) kroglice jih začnem spet nizati na nov laks in delo je naravnost zamudno. Ko že skoraj končam delo, me pokliče dostavljalec DHLa in mi pravi, da me čaka s paketom. Vzamem še dve kanti za vodo, da si pripeljem vodo na barko in oddingiram na obalo. Tukaj na sidrišču je voda precej umazana in se mi ne da uničevati filtra za vodo, saj tudi ni tako poceni. Zato si bom vodo nalil pred marino in si jo pripeljal na barko. Prejmem paket, nalijem vodo in grem nazaj na barko. Zdaj, ko je paket precej velik, poleg imam še dve kanti polni vode in pozna se  kako majhen dingi imam, a vseeno srečno priplujem do barke in paket prestavim na sigurno mesto.

Kasneje se lotim priprave watermakerja. Iz starega moram izliti gorivo in olje. V novega pa tudi prestaviti gorivo, ter naliti novo olje. Ko končam,  preizkusim delovanje le-tega, a žal Hondin motor ne zažene naprave. Mučim se, utrujam, tuhtam, menjam svečke, ni da ni. Ne vem kaj mu je. Potem nastavim natopljeno krpo z gorivom na zračnik uplinjača in ta se zažene. Veš kaj dragi čarovnik, ne bom se utrujal s tem in samo zamenjam uplinjače. Preizkusim in dela! Ma ne da dela, prede.

Ko začnem pospravljati, prideta k meni Norvežana, enega od njih nisem videl več od Markezov, ko smo bili še skupaj na otoku Fatu Hiva. Dolgo je že od tega. Veselo se pozdravimo in potem steče debata, malo se pošalimo, spijemo pivo in gledamo, kako mimo Indiga pripluje na sidrišče Švedska barka. Ta ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bila na premcu čudovita in blond morska sirena, zagorele polti, ki jo le malo zakriva rumen bikini. Ti povem, baba da dol padeš! Vsem trem pade vilica z obraza na tikova tla v kokpitu. Za krmilom stoji možakar za katerega najprej ugotavljamo da je oče, nato pa ugotovimo, ko pride na svetlo, da je njen fant ali mož, čeprav je od nje starejši vsaj 10 do 15 let. Norvežani in Švedi se med sabo jezikovno razumejo in eden od mojih kolegov vzpostavi stik z njima. Blondinka bi se pogovarjala, blondinec pa ne. Zato kaj kmalu konča s pogovorom, ampak nikakor pa ne prenehamo gledati osupljivo lepe ženske. Kmalu pade mrak na Tahiti, zato gresta oba na svoji barki, meni pa je minil dan kot bi trenil.

Zvečer se mi ne ljubi na obalo, nekako utrujen sem od ne-dela in zato se stuširam, pripravim večerjo in grem v nočni kino pod zvezdami.

Jutri je nov, že avgustovski dan in za jutri imam že splaniran del dneva. Drugi del pa prepustim naključju. Vedno se nekaj dogaja…

30.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Ponedeljek in delovni dan, ter moja prva obveznost, oditi na Upravo DHLa in se pogovoriti okoli izstavljenega računa, ter prevzeti watermaker.

Najprej me oblije veselje, saj je po doooolgem času dingi poln in očitno sem našel vse luknje na tubah. Torej je zdaj veliko varneje iti za dlje časa z barke in pustiti dingija privezanega za ponton. In sem ga, saj sem se odpravil proti mestu Papeete, cca en kilometer stran od letališča Tahiti.

Ker uporabim navigacijo me le-ta hitro pripelje do pisarne in ker je gneča malo počakam. Še sreča da sem videl ob strani etikirko, kjer vzamem listič s številko in čakam da se mi številka prikaže na digitalnem zaslonu, kar oznani, da sem na vrsti. Če ne bi bil tega vajen, bi čakal do pete ure popoldan, ko zaprejo pisarno in še ne bi bil na vrsti.  

Prijazna gospa mi pravi, da moram račun vseeno plačati, a da mi odbijejo le znesek za dodatno plačilo malega letala iz Tahitija na atol Fakarava. Ja tega res ni potrebno plačati, saj sem vendar tu, a ostane še taksa in zračunali so mi še eno uro (pazi to!!) delo na računalniku in izstavitev fakture. No te obe poziciji se morata plačati. Ne ne bom plačal, zato grem s papirji na carino in se bom tam skregal! Pridem tja in mi neprijazna uradnica, ki se med tipkanjem na tipkovnico baše s hitro in mastno hrano, pove enako: Plačaj! Vprašam, če počakam da poje do konca, pa pravi da ne, da je to samo toliko da zdrži do kosila, ki je ob 12 uri. Svašta, že tako ima več kil kot jaz. Potem mi pove, da so takšna pravila ne glede če je barka v tranzitu in čeprav sem tuj državljan, moram to takso plačati. Povem jim da je to garancijska zadeva… Odmahne z glavo in mi z roko nakaže, da sva končala. Vseeno mi še pove za drugo možnost. Lahko pa plačam agenta in potem tranzitno takso, ki mi jo vrnejo nazaj ko se odjavim iz Polinezije. OK, to vzamem. Grem do špedicije in agenta, a on hoče za svojo storitev več kot stane taksa. Pa saj ne morem verjeti, zdaj bi me rad že ta ostrigel??? Ma ne boš, nisem jaz Tahitijska ovca in  dovolj vas imam. Sprehodim se nazaj na DHL, plačam račun v celoti, se jezim in jim povem, da bi rad imel watermaker jutri do 12 ure na barki. Pravijo da ni problem. Kam pripeljemo? Na sidrišče. Velja, pripeljemo do parkinga, naprej pa se znajdi sam. Saj sem vedel da bo tako, saj drugače ne more biti. Dam jim telefonsko številko satelitskega telefona in mi pravi, da na te številko ne kličejo, ker je klic obupno drag. Me bo po imenu barke šofer poklical iz marine po VHF postaji. No očitno so tudi tega vajeni. Več kot tri ure sem potreboval za vse skupaj, da sem uredil zadevo. Res si moraš vzeti čas, a na srečo tega imam za enkrat dovolj.

Potem grem še proti mestu v industrijsko cono in iščem trgovine, saj potrebujem nov spajkalnik, digitalni senzor ali pištolo za temperaturo motorja in regulator za sončne panele. Spajkalnik najdem, a je nek profi in mi je predrag. Digitalnega senzorja mojstri nimajo, imajo pa lasersko pištolo za odčitavanje temperature, ki pa je draga kot bi bila zlata. Z regulatorjem ne bo nič, moram v center glavnega mesta. Torej grem na barko s praznim nahrbtnikom, saj sem spil tudi vso vodo. Zunaj je sonce in dobrih 32 stopinj. Ko pridem do dingija pogledam na aplikacijo in ta mi pokaže, da sem danes prehodil 13,72 km. Ufff kar precej rekreacije za en dan in danes bom verjetno dobro spal.

Na barki že v temni noči pripravim večerjo in potem ko pride čas odidem v posteljo.

29.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Če bi bil 50 let mlajši in bi moral v osnovni šoli pisati spis, kaj smo počeli v nedeljo, bi v mojem pisalo nekako takole:

Moja nedelja

Moja nedelja je bila vsa v pričakovanju velikega dogodka. Ker stanujem na deželi, visoko nekje v hribih, grem v mesto zelo poredko. Pa še to grem le takrat, ko nekaj potrebujem. Po štirih mesecih je napočil trenutek, da si oblečem lepe hlače, ter navlečem na sebe snežno belo majico. Nedelja je in se spodobi, da sem mašno oblečen. Ko sem se pripeljal do mesta sem najprej videl široko štiripasovnico, po kateri so vozili avtomobili z veliko hitrostjo. Hodil sem po pločniku in opazoval večinoma francoske avtomobile vseh znamk in velikosti. Čeprav je nedelja, je na cesti gneča in ker pripeka sonce, gredo verjetno ljudje na izlet ali pa se gredo na plažo kopat. Pravkar sem slišal tudi sireno! Zavijajoča sirena rešilnega vozila, na kateremu sta utripali še rdeči luči je bilo na nujni vožnji. O pa saj ne vem kdaj sem ga nazadnje videl in kdaj nazadnje slišal, sireno ali tak avto. Po dobrih dvajsetih minutah hoje sem prišel pred velik trgovski center Carrefoure. Na parkirišču je ogromno avtomobilov in le redko se vidi prazen prostor za parkiranje. Zdaj vem, da nas veliko živi odmaknjeno in lahko gremo samo ob nedeljah v trgovino. Vidim napis, kjer piše, da je odprto vsak dan, 365 dni v letu od 8 do 20 ure. Kako je trgovkam lepo in prijetno, ker so lahko vsak dan v trgovini, jaz pa sem se tukaj znašel po štirih mesecih. Notri me pričaka velik hodnik in tukaj je še nekaj manjših trgovin, kjer  imajo prijetne izložbe, povsod pa imajo znižanje! Ker ne potrebujem ničesar iz teh malih trgovin, se odpravim v veliko. Že od daleč vidim uniformiranega črnega gospoda, kateremu na srajci piše, da je varnostnik. Gleda on mene, gledam jaz njega. Nahrbtnik, ki sem ga maloprej dal s hrbta, zdaj potisnem na prsa in kot bi mu s tem želel povedati, da mu ga ne dam. Za visokim pultom za informacije stoji temnejša ženska, na glavi nosi venec rož. Čudno, a ne? Pri nas imamo vence samo na pogrebih. Pa tako lepe bele cvetove ima ta venček, njena čudovita rdeča srajca s cvetličnim vzorcem se sklada z njenim venčkom. Potem se ustavim in se zagledam. Pred mano je dolga pohodna pot, na levi in desni pa je ogromno prodajnih polic. Vse so naložene do vrha. In kako lepo so zložene, te raznobarvne stvari, ki so zložene kot zdravila v lekarni. Veliko je ljudi in vsi kupujejo in zlagajo stvari, ki jih potrebujejo v moder voziček z belim ročajem in imenom megamarketa. Pogledam na stran in vidim sire. Po moje jih je vsaj 200 vrst: beli, zeleni, rjavi, rumeni, nekaj jih je tudi pokvarjenih saj piše na njih da imajo modro in belo plesen. Takšne pri nas doma mama stran vrže, ker so že predolgo v hladilniku. Salame! Ojoj, koliko živali je pokončanih in zavitih v prozorno vrečko. V tem trenutku sem se spomnil na sosedovega prašiča, ki so ga lani za 29. november ubili in iz njega naredili klobase, iz kože pa ocvirke. Tudi tukaj jih imajo in v vitrini je pravo kislo zelje. No pri nas doma ga imamo v kleti v velikem lesenem čebru. Pogled se mi ustavi na obilici nenavadne zelenjave in sadja. Jabolka, ki rastejo pred vsako Slovensko hišo, tukaj ne uspevajo. Povsod piše Nova Zelandija, Avstralija,… Še banane so manjše in zelene, malo naprej pa večje oranžno rdeče. Namesto lubenic imajo zložene rjave kokosove orehe, paradižnik pa imajo rjavo-temno zelene barve. Če bi v naši mali vaški trgovini dala sosedova Nežka, ki je tam prodajalka, takšne zelene banane na pult, jih nihče ne bi kupil. Pa še odpoved bi verjetno dobila. Pa še to! Ananas je zvezan z vrvico, po trije skupaj. Pa saj jim ga nihče ne bo ukradel, da jih morajo vezati po tri,… no razen, če jih po tri skupaj prodajajo. Ampaak izbirati pa ne moreš, da bi vzel tri največje. Tudi ribarnico imajo in ogromno rib. Več jih je kot pa v naši veli reki in potoku skupaj. Ena pa je tako velika, kot sprednja guma sosedovega traktorja. Lepa, svetla in okrogla. Tudi meso imajo, nič domačega kmečkega, sam uvoz iz Nove Zelandije, Braziliije, Urugvaja in Avstralije. Ni da ni, .. govedina, svinjina, ovčetina, divjačina, kenguru, itd… Ahhh ti mestni ljudje. Kruha pa ne znajo speči. Ko bi oni vedeli kako je dober okrogel hlebec iz krušne peči. Tukaj pa prodajajo ozek in dolg kruh iz bele, polbele, temne  in še kakšne moke, ki jih posipajo tudi s semeni.

Ogromno stvari sem videl danes. Samo gledal sem in se čudil in se naužil vseh teh lepot in dobrot. Pogledal sem na uro in videl, da sem že 4 ure v trgovini, ničesar pa še nisem kupil. Na koncu sem se kot pravi otrok ustavil še pred veliko belo skrinjo, kjer imajo v njej sladoled. Tudi tega že nisem videl zelo dolgo, poskusil pa tudi ne. Z očmi sem iskal embalažo in narisanega ježka Ljubljanske mlekarne, a ga nisem videl. Sama neka čudna imena in visoke cene. Na koncu kupim kornet, pol vanilija in pol čokolada. Plačam na blagajni pri teti, ki ima enako rdečo srajco kot tista za pultom, le da ima ta rumen cvet za levim ušesom. Zdaj vem, da imajo šefice venčke, delavke na blagajni pa samo en cvet. Dolgi čisto črni in svetleči lasje, posebne rjave barve koža in tako lepe velike temne oči. Še bolj jih menda poudarijo temne in široke obrvi. Ko me teta vidi s korentom v roki, se mi lepo nasmehne in je do mene zelo prijazna, čeprav govori nek jezik, ki ga slišim občasno, ko grem k Matičku gledat televizijo. Kot da se ne zaveda, da je danes nedelja, ona pa dela na ta Gospodov dan. Dam ji denar ona pa ga vzame z roko, ki je vsa počečkana z modrim kulijem. Ma prav počečkana! Od zapestja pa do komolca in še naprej notri pod rokav. Pa tako čudne vzorce ima na njej.  Lahko bi si narisala hišo ali pa sonce, če si želi biti počečkana. Kasneje sem opazil, da so vse ženske počečkane z kulijem. Verjetno je zdaj to v modi.

Ližem sladoled in ponosen sem, da sem bil spet v velikem mestu z veliko trgovino.

 28.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Noč je bila spet mirna, čeprav res ne vem od kje in ne od kod sta se dva pogovarjala po VHF kanalu 16. Ladje, barke ali ribiškega čolna pa od nikjer. Niti AIS ni nič odkril, ona dva pa sta veselo po francosko čvekala vsaj 10 minut. Pomislil sem, da so 80 NM stran od Tahitija na odprtem morju ribiči, zato sem bil to noč še bolj pozoren, da ne bi zaspal za nekaj ur skupaj. Problem je bil tudi veter, ki ga je po dveh urah zmanjkalo in je padel spet na 5 vozlov. Zato je Penta predla na 1800 obratih in tisto malo vetra, ki se je uprlo v glavno jadro, je le delček pripomoglo, da sem spet plul slabih 6 vozlov.

Ob peti uri zjutraj sem prvič videl luči na otoku, ob šestih, ko se je pričelo daniti, pa sem bil še pet milj stran od njega. Plul sem seveda še nekaj časa ob njem, saj sem jaz prišel bolj iz SV, moje današnje sidrišče pa je bilo izbrano na Z delu otoka. Tako sem ob 10:30 uri sidral desno od marine Taina, na sidrišču Panaauia, ki je praktično del glavnega mesta Papeete. Od Fakarave do tu sem za 262 NM potreboval 1 dan in 22,30 ure. Sidral sem na 18 m globine in sidro je prijelo iz prve, saj je spodaj mulj. Je pa tukaj takšna gneča z barkami, da sem najprej mislil, da ne bom našel prostega mesta. Pa saj sem kar nekaj časa vijugal med barkami, preden sem se malo »pokomolčal« in si izboril mesto.

Prvi vtisi o Tahitiju so rahlo razočaranje. Najprej sem mislil, da je ta otok nižji, ter drugačen. Morda več belega peska in palm. Prvo kar se zagledal je industrija, rafinerija, nametane hiše, visoki zeleno poraščeni hribi,… In kje je tu romantika? Kje se sončijo tiste ženske z nežno rjavo poltjo, ki so delno tetovirane kot Maori, kje je bel pesek, palme in mesto ki čaka name? Upam, da kaj takšnega še najdem

Tudi tukaj je otok več ali manj obkrožen z rifi ali po naše z zahrbtnimi grebeni. Zato je pri vhodu n sidrišče potrebna koncentracija ter sokolje oko. Ves čas mimo mene plujejo manjši družinski gliserji in hitri čolni, med oznakami pa je komaj dobrih 50 m širine, če si malo nepazljiv ali pogledaš stran si že nasedel na rif. Včasih te svetloba od sonca zaslepi in ne vidiš do kam seže plitvina, ki je komaj nekaj centimetrov pod vodo. A vseeno pridem za te rife ali grebene ter počasi in sigurno plujem do sidrišča. Ker je Tahiti visok se iz njega spuščajo »down winds« (nekakšni padajoči vetrovi), ki imajo trenutno moč 18 vozlov, s sunki čez 20 vozlov. Zdaj pa sidraj v tej gneči, kjer so jadrnice kot sardine v konzervi. Prej ni bilo vetra, zdaj pri sidranju pa me od njega odnaša k drugim barkam. No kakorkoli že, sidranje je končano, zdaj pa se bom lotil še krpanja dingija. Predvčerajšnjim, ko sem ga privezal na palubo sem slišal rahlo piskanje zraka in sem si to označil. Danes nanj zalepim krpo in upam, da bo vsaj manj izpuščal zrak, kot to počne zadnje čase.

Vroče je in že na sidrišču sem videl kar nekaj znanih bark in znanih obrazov. Najbližje sem nemški barki kjer 77 letni ata peče dober in pekoč črn kruh. Danes je sobota in moral bi iti še na obalo v trgovino po nekaj potrebščin, sploh pa sadja in zelenjave. Tukaj je v neposredni bližini velik megamarket Carrefour. A si lahko mislite, da že od konca marca do sedaj nisem videl večje veleblagovnice ali supermarketa z živili? Wauuu… štiri mesece. Ves čas sem se potikal po »garažnih« trgovinah. Po moje bo to izlet med police s sadjem, zelenjavo, ter vsem kar že dolgo nisem videl: banane, ananas,… Bom kot otrok, a priden otrok, obljubim! No najprej pa se mora posušiti zakrpan dingi, potem pa grem.

Preden pa grem na kopno, doživim prijetno presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pripravljam si nahrbtnik, nakupovalno torbo in naglavno svetilko, ko nekdo potrka na barko in v lepi slovenščini vpraša, če je kdo v barki. Pridem ven in v dingiju zagledam mlado dekle. Odzdravim ji z dober dan in potem steče pogovor, da me je to dekle videlo ob prihodu, ko sem se na hitro pozdravil z Nemcem Hainzom, saj ona živi v sosednji barki do njega. Začudila jo je Slovenska zastava in veliko Slovenskih nalepk na boomu. Najprej me je vljudno pustila da se po naporni plovbi spočijem, nato pa me je prišla iz radovednosti pozdraviti. Nekako še dolgo nisem prišel k sebi od presenečenja. Skuhal sem kavo in pogovarjala sva se kar nekaj časa. Tako mi je zaupala, da ji je ime Marinela in že dve leti in pol pluje po svetu s fantom Manuellom, ki je francoski državljan. Trenutno je tu na Tahitiju in se že dve leti zadržuje na Pacifiku. Je iz znane slovenske jadralske družine, ki so že prepluli oceane, torej je navajena morja. Zdaj vidim, da nas je res veliko Slovencev, ki živimo in jadramo po svetu. In ja, na njuni barki se poleg Francoske zastave bohoti tudi mala Slovenska zastava. Pa naj še kdo reče, da nismo pomorski narod! Jutri sem oba povabil na kavo in pivo, ona pa mi je obljubila, da se vidimo.

*Foto: sidrišče z desne in resort s hiškami na vodi za njim

27.07.2018, Proti Tahitiju, Tihi ocean, 2. Dan

Napoved je bila pravilna. Veliko je bilo dežja in v zadnjih štiriindvajsetih urah me je sedem krat pralo. Dokler je bilo še svetlo, sem lahko tudi sam napovedal približajočo se nevihto ali »squall«, po prihajajočem temnem oblaku, kakor tudi po hladnem in močnejšem vetru. Tu se nimaš kam umakniti, ali sidrati in kasneje nadaljevati pot. Kar te doleti, te doleti. Zvečer sem začutil da prihaja nevihta po močnejšem vetru, ki se je pojavil od nikoder. Sam ne vem kolikokrat sem krajšal jadra, pa jih spet po nevihti raztegnil. Na koncu, ko so me že bolele roke ter pekle dlani sem se spomnil, da imam vsaj tri ali štiri pare rokavic v barki. A zdaj je že prepozno, nič mi ne koristi kaj je notri v barki, če nimam tega na rokah, ko to potrebujem.

Danes popoldne se pojavi sonce in tudi veter precej pade. Če sem prej imel nek konstanten veter med 11 in 14 vozli, je sedaj popoldan padel na 4 vozle. Ni kaj, pospravim jadra in prižgem motor, očitno bo treba ta brezvetrni žep premotorirati. V prvih 24 urah, torej do poldneva sem preplul točno 132 NM, kar je polovica poti. Z izkupičkom preplutih milj sem zadovoljen, ne vem pa kako bo z drugo polovico. Sicer se veter pokaže občasno, a še vedno premalo, komaj 6 do 7 vozlov ga je.

Tudi ribičija mi ne gre, saj sem zamenjal že dve vabi, rezultat pa je še vedno isti – nič! Od kar sem prišel na F. Polinezijo še nisem nič ulovil, prej pa mi je Pacifik dal kar precej ribjega mesa. Je temu kriva luna? Želel sem si sveže ribe za kosilo, a očitno je ne bo.

Ker se je zaradi pomanjkanja vetra tudi morje umirilo, bo zato kuhanje poznega kosila toliko prijetnejše. Še vedno razmišljam kaj bom dal v lonec, a verjetno se bom lotil čiščenja hladilnika in nastala bo kakšna mineštra. Včerajšnja noč je bila temna zaradi črnih oblakov, zato upam, da bo današnja bolj svetla in ker je že bil lunin mrk daleč stran od mene, pomeni, da moje lune nihče ne bo prekrival. Tudi jadranje je tako v svetli noči vsaj malo bolj prijetno.

Moje počutje je še vedno v redu, saj funkcionira vse kot mora. Če sem se še včeraj malo bal, kako bo delal avtopilot, sem ga danes že odmislil. No ja, avtopilota sem prvič v življenju razstavil, a očitno sem ga tudi pravilno sestavil. Kdor zna pač zna, ali pa je to samo začetniška sreča. Kdo ve, važno je da dela!

*Foto – včerajšnja fotografija in vzklik: Pa ne že spet!

 

26.07.2018, Proti Tahitiju, Tihi ocean,  1. Dan

Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in že pijem kavo. Kar nekaj stvari moram postoriti, preden se odpravim okoli poldneva s sidrišča.

Potem grem na obalo, ker me čaka kar dolg sprehod do odlagališča smeti. Lahko bi se zapeljal z dingijem do porta, nato odložil smeti, pa se spet zapeljal višje,….. a potem ne bi hodil in ne bi naredil nič dobro za sebe.

Odložim smeti, nato grem še v trgovino, a nimajo ne kruha, ne jajc, ne salam, ne paradižnika. Nič nimajo danes. Pa nič. Grem do Y.S.  na wifi, da še enkrat pogledam vreme ter da se dogovorim s šefom, koliko mu dolgujem za vse usluge, ki mi jih je opravil. Ko pa mu še povem, da sem včeraj prejel paket, pa mislim, da ne bom samo jaz jezen. Točno tako je bilo in tako sta bila oba razočarana, ker se mi je to zgodilo, da sem na trenutek pomislil, da bi najraje ona dva plačala meni. Konec dober, vse dobro! Ostali smo že dobri znanci in res jima je hudo. Grem na barko, pospravim in ob 12 uri dvignem sidro. Sicer malo s strahom, kajti bal sem se, da se bo veriga zataknila za kakšno manjšo koralno glavo. A spet je bilo vse v redu in odrinem s sidrišča. Po dobrih šestih miljah pridem do izhoda iz atola in tukaj se začuti tok. Čeprav je skoraj najvišja plima, je mešanje toka in valov tako močno, da s polnimi jadri in 2000 obrati na motorju dosegam komaj  2,2 vozla. Končno se le prebijem čez teh 400 metrov krizne situacije in že sem spet v oceanu. Moj naslednji cilj je Tahiti, ki ga nameravam doseči v dveh dneh in dveh nočeh. Do tja je cca 260 NM plovbe in čeprav me bo kar nekaj poti spremljal dež in nevihte, se jadranja vseeno veselim.

In še obljubljena kratka življenjska zgodba o uspehu Francoske družine. Kot jaz in vsi drugi jadralci, sta se Stephanie in Aldric pred leti odločila, da bosta jadrala po svetu. Z jadrnico sta pred štirimi leti priplula na atol Fakarava in takoj jima je bil všeč. Po navadi so ostali vedno po kakšen teden na otokih ali atolih. Tu pa je starejša hči zbolela in so ostali mesec in pol. Otroka, takrat stara 6 in 4 leta sta si takoj našla družbo med otroci drugih jadralcev, ter domačinov. Po nekajdnevnem bivanju sta starša želela oprati perilo, pa ni bilo pralnice. Torej, bo treba drgniti na roke. Kasneje so želeli na izlet in na  ogled atola s kolesi, a teh se ni dalo izposoditi. Takrat je bila tam samo ena trgovina in ena manjša prodajalna, ki je delovala le občasno. Ker sta iz Francije, jima je znanje tega jezika dobrodošlo in tako sta se lahko pogovarjala z domačini, kot tudi z drugimi jadralci. Menda je Stephanie malo bolj podjetna in vprašala je moža, kaj če ostanejo tukaj za nekaj časa, otroka bi lahko tukaj hodila v šolo, ona dva pa odpreta servis za jadralce. Tako sta takrat najela eno hišo, kupila en pralni stroj na Tahitiju in začela posojati kolesa, ki sta jih tudi kupila in jih na začetku imela 17. Pravzaprav sploh ni bilo nekega velikega denarnega vložka, a že na začetku se jima je dobro začelo. Čeprav je internet počasen, sta ga jadralcem dajala zastonj, če so prišli na njihovo verando posedet. Tu lahko dobiš še danes pločevinko Coca Cole ali 3 dcl soka za 2 €. Seveda so ljudje radi spili kakšno pijačo, med tem ko so brskali po internetu. Kasneje sta v ponudbo dodala še čaj in kavo. Domačini jima nosijo v prodajo jajca in domačo zelenjavo, zato še kakšen frank zaslužita tudi od tega. Glavna dejavnost pa jima je še vedno pranje perila, ki ga tudi posušita in zložita. Danes imata več pralnih in sušilnih strojev. Prav tako imata danes 50 navadnih koles, nekaj otroških koles in 12 električnih koles, ki so vse bolj popularni med uporabniki njunih storitev. Kupila sta si tudi dva osem sedežna kombija, katera imata za transfer oseb z letališča ali na letališče, za izlete po atolu in še kaj. En kombi imata še za transport koles in ostale opreme. Aldric je zelo podjeten in uslužen. Rad se pošali, a poskuša urediti vse kar je v njegovi moči. Tako lahko pri njemu napolniš male jeklenke gospodinjskega plina, lahko dobiš gorivo za dingija, saj tukaj ni bencinske črpalke. Pomagata najti tudi kakšne rezervne dele za barko, kot sem to potreboval jaz in dajeta svoj naslov za dostavo le teh. Ko sem ju vprašal če sta zadovoljna, pravita da sta še preveč, da delo dobro teče, da o tako velikem zaslužku niti sanjala nista. Zdaj imata dela že preveč in zaposlila sta prvega delavca, ki se ukvarja s kolesi. Ko sem ju vprašal, če bosta ostala na Fakaravi za vedno, sta se spogledala in Aldric mi je rekel kot vedno: »Kaj pa manjka temu raju? Ostani še ti, ti povem kaj še tu manjka, za vse je delo, ki si delati želijo!«

Prav imata, tukaj je res raj in če za to dobita še dobro plačilo, potem je življenje res rajsko!

 

25.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Dopoldan se lotim dela, ki ga odlašam že nekaj časa. Moram odstraniti zvočnike iz komandne konzole, saj so le ti tako zarjaveli od soli, da spuščajo korozijo po konzoli in po tleh, tako da je to že tako grdo videti, da včasih pogledam stran in rečem,… vem, jutri bom. Končno je prišel »ta jutri« in odvijačim najprej en zvočnik in ker so to »marine« zvočniki, je to še bolj skupaj zlepljeno in zavarovano proti vdoru vode. A voda vseeno pride in ko je enkrat notri zvočniku ni več pomoči. Nekako ga le oddvojim od okrasne bele plastike, katero moram privijačiti nazaj, da mi  ne bo na konzoli zijala velika luknja. Vse uredim, očistim, spoliram, zdaj še samo zapolnim luknjo, kjer je bil zvočnik, da mi voda ne bo tekla v notranjost barke. Tudi to naredim, zapolnim in vesel sem ker mi je uspelo nekaj, kar me je že nekaj časa morilo. Sedaj je tudi vse lepo za videti, snežno belo.

Skočim v dingija, ki se za čuda ni preveč izpraznil čez noč in brez da bi ga napihoval, odingiram na obalo. Grem mimo moje gugalnice do Y.S. na wifi. Danes tam ni nikogar, niti lastnikov. Nič, internet vseeno dela in pogledam na aplikacijo za sledenje paketa. Jebela cesta, spet isto kot včeraj! Ravno odhajam, ko pride šef in ga vprašam, če bi bil tako dober in bi poklical na Tahiti, ker zna francosko in se pogovoril z njimi. Pravi naj uživam v raju in naj počakam do jutri. Jutri si bo vzel čas zame.

Skoraj malo užaljen in jezen grem od tam proti Pošti in bom tam prosil uslužbence, da naredijo poizvednico za paket, saj tako pa tudi ne more biti. Pridem do Pošte, počakam da sem na vrsti, vprašam kdo zna angleško in začnem pripovedovati svojo zgodbo. Gospa me gleda, nato pa pogleda v računalnik, ter me prosi za potni list in številko paketa. Pogleda še enkrat v računalnik, gre do poštnih predalov podjetij in iz predala Y.S. potegne večjo oblazinjeno kuverto. Jebela cesta!!! Mojo kuverto, ki jo čakam že ne vem koliko časa! Vroči mi potrdilo v podpis, se mi nasmehne in pravi da lahko grem. Vprašam jo, koliko časa je paket že tu in odgovori mi, da je bil 18.7. pregledan od carine na Tahitiju in še isti dan poslan sem. V tukajšnji poštni predal je bil vložen 20.7. in če ga še dva dni ne bi dvignil, bi šel za 8 dni nazaj na Tahiti in če ne bi bilo poizvedbe zanj, bi ga vrnili pošiljatelju v ZDA. No samo tega bi še bilo treba!  Pove mi še, da je ta poslovalnica direktna poslovna enota Francoske Polinezije in ameriški tracker ne ve kdaj je pošiljka na zadnji lokaciji. Saj ne vem če je to res, ampak očitno je, ker mi je sledenje še vedno pokazalo da je na Tahitiju. Ne vem če veste kako zgleda biti v istem trenutku jezen, potrt, besen, srečen in še kaj… Ne vem, a najraje bi šel na Y.S. in šefu napel nekaj balkanskih, a po drugi strani mi razum pravi, naj grem raje na barko, preštejem do 8522 in se umirim. Tako sem tudi naredil, šel na barko, namesto štetja sem šel v delo, odprl paket, vstavil nove dele, zmontiral, naredil prvi električni in mehanski test, potem zmontiral avtopilota v luknji na krmi in nato še enkrat vse preizkusil pod obremenitvijo krmila. Po dveh urah dela za enkrat vse funkcionira namenu in kaže da bo vse v redu.

Ko sem vse pospravil, sem si skuhal pozno kavo in zraven si kuham še večerjo, ter pišem blog. Pogledati moram še vreme in če je vse v redu,  jutri okoli poldneva, ko je tukaj plima najvišja, dvignem sidro in odplujem ven iz atola, ter odjadram proti Tahitiju. Imam obveznost poiskati drug paket, ki ga je zadržala Carina in tudi tam urediti stvari. Tudi ta paket z novim watermakerjem mi je potreben.

Žal mi je da ne morem obiskati še dveh atolov, ki ju imam označena, Apataki in Rangiroa. Očitno ju bom moral obiskati v naslednjem, drugem jadranju okoli sveta ☺

Ampak zvečer bo pa Hinano beer de luxe party, pa tudi če sem sam!

24.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Jutranje prebujanje in skok v morje, čeprav je toplo, shladi moje od spanja toplo telo. Zaplavam, kot bi se želel razmigati ali ogreti in stopim nazaj na barko. Na vrsti je kopalnica, umivanje zob, britja danes se ne bo, ker še ni potrebno, tabletomanski zajtrk, kavica, pravi zajtrk,… vsak dan enako.

Pogledam in potipam dingija. Tube niso tako mehke a še vedno spušča. Očitno je veliko bolje kot prej, zato sem se v sebi nasmehnil, kajti dober občutek je, če ni potrebno s sabo nositi tlačilke. Vseeno ga zdaj še napolnim z zrakom in grem na obalo. Pridingiram po najkrajši poti do obale in sosedovi psi več ne lajajo, očitno so se že navadili name in me že poznajo po zvoku motorja. Privežem dingija za drevo in grem v Yacht Service na wifi.

Tam je gneča, vsaj deset ljudi sedi na verandi in vsi imajo v rokah telefone, tablice, laptope, ni da ni. Torej bo povezava spet zelo počasna. Vseeno najdem prostor in pobrskam po trackingu, da vidim kje so moji paketi. Ne boste verjeli, a še vedno so na istem mestu, kot so bili včeraj in predvčerajšnjim. Pogovorim se s šefom in ta pravi, počakajva še dva dni,  potem pa bova videla. Ne vem kaj naj čakam? Na čudež? In kaj bom potem čez dva dni videl? Očitno tudi tukaj sistem ne štima, kot ne štima pri nas v Sloveniji.

Spihati moram ventile na živcih, zato grem po edini cesti na sprehod. Kljub vročemu soncu, hodim kar nekaj kilometrov proti jugu, morda tri in pol, štiri kilometre, nato se obrnem in grem ob morju. Naj napišem za boljši občutek ali razlago, da atol ni otok, je kot obroč, ki je na eni strani prekinjen in ta prekinitev je vhod v njega. Obroč je širok različno, ta na Fakaravi je širok nekje med 150 do 250 metri in iz vode gleda le dober meter nekje meter in pol. Ko pogledam vso to modrino neba in morja, visoke palme, vso to lepoto in skladnost barv,… Ko začutim močno sonce in toplino… Ja, temu se reče Raj! In če res kje obstaja Raj, potem sem jaz definitivno v njemu. Ni čudno, da ga je Unesco vzel pod svoje okrilje in ga zaščitil. Sedem na večje deblo in razmišljam,… dolga je že moja pot. Če jo pogledam in sledim po zemljevidu, se moram s prstom kar nekajkrat prestaviti, da pridem iz Poreča do Fakarave. Kar nekaj lepega in hudega sem že prestal. In spet se spomnim paketov, spet si rečem, če sem vse prestal, bom še to.

Ob obali hodim bos in se nikakor ne morem nagledati lepot. Naletim na enega znanih resortov in občudujem apartmajske hiše, plažo, pomol,… lepota da te fascinira. Fotografiram in naredim nekaj čudovitih fotk. Spet naprej stoji velika privatna hiša, ki se bohoti v bujnem zelenju. Vidim palme, listavce in iglavce. Vse v enem, vse v eni zeleni barvi, le tisoč odtenkov se najde, od svetlo zelene do temno zelene. Hiša pa bela, pritlična, le na meter visokih stebrih stoji, da slučajno takrat, ko se morje razpeni ne poplavi hiše. Noro!

Po osmih kilometrih pridem utrujen na barko, spijem malo vode in čas je za malico. Danes bo na jedilniku pomaranča. Spet grem v vodo, zaplavam in se kasneje stuširam, operem si glavo s šamponom in sedem v kokpit na toplo sonce. Kavo bi!… in si jo skuham. Moja kava je še vedno posladkana s tremi piškotki  in ob pitju kave rad berem knjigo. Dvignem pogled s knjige in se zagledam v to prekrasno modrino. Mir,… tišina,… morda celo Raj…

Kasneje dobim sporočilo: »Na trackingu ni sprememb. Žal!«

Jezen sem in dovolj imam vsega!!! Na barki poiščem dobro vrv, grem na obalo, poiščem najmočnejše drevo in…..

…. si naredim gugalnico…. Ja kaj pa naj drugega! ☺

23.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sredi noči me zbudita močan dež in močan veter. Zaprem vsa okna, žal že skoraj malo prepozno, a vseeno bolje da sem dobil skozi okno nekaj sladke, kot slane vode. Barka kljubuje močnemu vetru in prvič slišim verigo, ki drsa po dnu, verjetno po kakšnih ostankih koralnega grebena. Morda se celo prvič vprašam, če bom sploh dobil verigo ven, brez pomoči potapljačev. Najprej bom počakal da vidim kaj bo, potem pa bom o tem razmišljal. Ker sem se prebudil, sem še nekaj časa bral knjigo, nato pa sem zaspal do jutra.

Zjutraj sem se odločil da grem v trgovino po nekaj deset litrov vode, kajti primanjkuje mi jo za pitje in tudi oba tanka za kuhanje, pomivanje posode, tuširanje in umivanje se počasi praznita. Ko prejmem nov watermaker mi tega več ne bo potrebno početi. Vse to pripeljem na barko z dingijem, ki mu ena tuba še vedno spušča, druga pa se mi zdi da drži in je včerajšnje lepljenje delno obrodilo sadove. Takoj se lotim iskanja še ene luknje in jo takoj tudi najdem, saj se je odlepil pas ob tovarniškem lepljenju le deset centimetrov stran, kjer sem včeraj krpal dingija. Upam, da bo sedaj držalo.

Po treh urah, ko se je lepilo posušilo in sem ga za vsak slučaj še prelepil s sivim lepilnim trakom, grem spet na obalo. Na edini cesti na atolu je precej ljudi, saj je na Fakaravo zaplula manjša potniška križarka (cca 1500 ljudi). Prav presenečen sem bil, ko sem jo videl sidrano blizu našega sidrišča, potnike pa so prevažali na kopno kar v reševalnih čolnih, kot je to v navadi povsod, kjer ladja nima dostopa ali pomola za privez.

Sprehodim se do Yacht Servica in imajo zaprto. Kako pa to? Končno med množico že zalepljenih papirjev, reklam in lističev vidim, da so napisali obvestilo, da so na obali – portu, kjer verjetno posojajo kolesa potnikom s križarke. Seveda, denar se jemlje tam, kjer se ga da pobrati. Kmalu kaj več napišem o lastnikih tega Yacht Servisa, zanimiva zgodba o uspehu. Pogledam na wifi kje sta moja paketa in sem besen kot ris. Še vedno na Tahitiju. Poiščem na netu telefonske številke in kličem. Problem je francoščina in ko me francosko govoreči uslužbenec veže k angleško govorečemu, mi prekine zvezo. No fajn. Poskusim drugič, zasedeno in tako še nekajkrat. Danes sem jezen da piham kot razjarjen bik. Ker danes lastnikov ni tukaj, bom najverjetneje uredil to jutri.

Sprehodim se še do porta skozi celo naselje in nekje na sredini, skoraj tam kjer imam jaz sidrano barko, skoraj ob obali vidim plavati cca dva metra velikega morskega psa. Plava v nizki vodi, ne vem če ima dober meter globine. Zasledujem ga in opazujem, vmes posnamem kakšen video in potem vidim kako gre proti mamici z otrokom, ki se brezskrbno kopata v kristalno čisti vodi. Turisti s  križarke, ki tudi opazujejo vse to dogajanje vpijejo, mahajo in žvižgajo, kot bi želeli mamico obvestiti o prihajajoči nevarnosti. Kakšnih pet do sedem metrov pred njima, pa se psina obrne in zaplava bližje nam, tako da smo ga lahko videli v celi dolžini. Potem se obrne in zaplava naravnost v globoko vodo. Vedel sem, da jima nič ne bo naredil, zato sem bil ves čas tiho in sem samo snemal. Za blog sem naredil screenshoot in tako naredil eno fotko za vas, ki pa žal ni najboljše kakovosti.

Na obali je velika gužva, prvič vidim stojnice, domačini prodajajo ogrlice iz školjk, lastnik farme biserov si postavi lepo stojnico in prodaja izdelke na katerih so nanizani črni in nekaj belih biserov, naslednjo stojnico ima lastnik Yacht Servisa, a je tam samo delavec, kajti očitno sta lastnika zasedena z vožnjo kombija.

Vrnem se nazaj na barko, tokrat se mi zdi, da tube na dingiju držijo. No, vsaj ena dobra stvar danes. Do večera je dobra ura in si nadenem masko in plavutke, v roko vzamem plastično lopatico in grem za kakšno uro v vodo drgnit barko, da jo rešim brade in alg, ki so se nabrale v teh treh tednih od kar sem tu.

In ja, dost me imate s temi morskimi psi, zato ne bom več pisal o njih, kajti mi tukaj smo se čisto preveč navadili na njih in nam počasi postajo kot čuvaji hiše, ups, barke  ☺

22.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Nedelja. Zbudim se bolj pozno, vseeno malo poležim in berem knjigo. Kmalu me vseeno nekdo kliče in pridem v kokpit. Norvežani gredo do Tahitija in so se prišli posloviti. Sedimo tako v kokpitu in se pogovarjamo, nočejo kave, nočejo soka, le voda jim spet danes odgovarja. Kasneje le gredo, morajo se še pripraviti in ob poldne, ko je plima najvišja bi radi zdrsnili čez prehod atola.

Jaz se lotim pranja perila, saj se ga je kar nekaj nabralo. Sreča da imam na barki svoj »Hand machine by Jasmin«. Torej perilo operem ročno v velikem plastičnem vedru, nato perilo sperem, ožamem in dam sušiti na to pripravljeno vrv. Veter je, sonce je in vse bo hitro suho.

Dokler se perilo suši, napumpam svojega dingija do trdega in potem skočim v vodo. Že prej sem potegnil dol motor in sedaj gledam kje se bodo prikazali mehurčki zraka. Kar nekaj krat ga obrnem, preden najdem na obeh tubah poškodovana mesta, kjer spuščajo zrak. Ni kaj, čoln je star nekaj let in spušča na tovarniško lepljenih spojih, kar pomeni, da se bo to nadaljevalo še naprej. Potrebno bo nabaviti novega. Ker niti slučajno ne vem, kje bi dobil drugega, tega vseeno zalepim, pripravim vse kot moram, potem ga še operem z gobico in Cifom, tako da je res videti kot nov. Lotim se še pokrova motorja, ga očistim in spoliram, tudi ta je zdaj lep. Jutri čoln napumpam do konca in morda bo spet nekaj časa držal in mi dobro služil.

Pozno popoldan je prišel še eden član švedske jadrnice, a žal tokrat nisem imel želenega in morali se bodo zadovoljiti z nekakšno improvizacijo na svoji barki. Želel sem jim pomagati, a vsega tudi jaz nimam. Včasih se moram tudi sam tako znajti in poiskati kakšno zadevo na kakšni drugi barki. Še sreča, da si radi pomagamo med sabo.

Ker sem popravljal dingija nisem mogel na obalo in na sprehod, zato bom šel jutri. Odločil sem se, da jutri pokličem vse hitre pošte, ki imajo moje pakete na Tahitiju, da vidim, zakaj se zadržujejo; zaradi carine, ki je ne bi smelo biti, saj je plovilo v tranzitu ali morda česa drugega. Dovolj imam tega čakanja, ki počasi najeda živce.

Zvečer si naredim večerjo in napišem ta blog, potem pa že kaj počnem do spanja.

21.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči so prišli kolegi po mene in z večjim dingijem smo se odpeljali do lesenega dingi pontona, ki je namenjen za goste lokala, Fakarava Grill. Poiščemo si večjo mizo, saj nas je kar nekaj in pravzaprav je bilo večjo mizo težko dobiti, kajti bilo je že kar nekaj rezervacij. Vse mize so premajhne za vse nas, zato z ene večjih odlepim rezervacijski listek in ga nalepim na eno malo manjšo. Sedemo za mizo, kot da ničesar ni in naročimo pijačo, pivo.

Čez nekaj časa napovedovalec pove, da bo danes poseben večer, saj bodo nastopali posamezniki in družine iz bark, ki se ukvarjajo z glasbo in seveda bo nastopil tudi kak domačin, če se bo prijavil. Napovedovalec je Phil, ki si z glasbo služi denar, zato ima kar na barki vso možno prenosno »feršterkerijo« in seveda dve kitari, ter mikrofone. Danes z njim nastopa tudi domačin Francoz, ki ima farmo za vzgojo biserov, ta bo igral na doma prirejenem kontrabasu. Nastopilo je kar nekaj ljudi, od tega je bila najbolj fascinantna sedem članska družina, ki je v glavnem prepevala in igrala pesmi iz južne Amerike (Peru, Ekvador,…) Se je poznalo, da sta oče in mama študirana glasbenika in igrata več instrumentov. Vse pa je zasenčila domačinka, deklica stara 13 let, ki je s svojim ukolele odigrala čudovite pesmi in s fascinantnim glasom odpela nekaj avtohtonih pesmi ter zasenčila vse nastopajoče. Seveda smo si naročili tudi večerjo in še kakšno pivo, kajti organizator (Phil) je uredil tudi 20% popust na vse naročeno, saj je vedel, da bo prišlo več kot 100 ljudi z bark. Prišli so tudi domačini in restavracija je bila nabito polna. Z očmi sem iskal vse domačinke, ki bi imele rožo za levim ušesom, no na koncu pa sem dobil eno, ki je imela cel venček na glavi. Hmmm, kaj pa naj zdaj to pomeni?

Naslednje jutro sem preživel sam na barki, saj so nekateri potem nadaljevali s fešto še na svojih barkah in odšli k poznemu počitku. Okoli poldneva odidem na kopno, grem na internet, čeprav vem, da se danes ne bo nič premaknilo z mojimi pošiljkami, kajti čez vikend na Tahitiju dostava pošte ne dela. Sprehodim se in se čez dobro uro in pol vrnem prepoten na barko. Danes je na sidrišču vse mirno. Tudi dingiji se ne preganjajo, kot se normalno vsak dan. Verjetno je marsikatera glava težka in boleča še od včerajšnjega večera.

Kasneje se pride še posloviti kapetan SY Cjucita saj odhajajo na drug atol. Jutri za njim gredo še Norvežani, pa prijazni Francozi… Ostajajo še Švedi, ki jutri pridejo po neke gumijaste podložke, danes so tudi njihove glave polne aspirinov.

Zvečer si naredim nekaj za jest in ker se je veter malo umiril, si bom pogledal kakšen film v kokpitu in seveda šel malo prej spat, da nadoknadim prejšnjo noč.

  • foto: levo je domačinka z venčkom okoli glave… desno pa naj bi bil jaz, za nasmeh pa je kriv že malo okajeni Šved, ki je imel noro pripombo… ne povem pa kakšno
    sailing around the world alone

20.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Vetrovno je, barka se malo guga, a ni tako rolly, da ne bi bilo prijetno. Zato se po jutranjem kopanju uredim in preverim emaile. In jih je kar nekaj…. In ja, včasih te obišče tudi sonce, ko ga ni na nebu.

No pa gremo po vrsti… zunaj je definitivno sonce, kako pa bi bilo drugače. Ta veter je samo prehodnega značaja in bo že v nedeljo potihnil. Spet pumpam dingija, saj mi kljub lepljenju spušča, ko prideta na barko leteči Irec in lepi Francoz. Prišla sta na kavo, vmes pa me povabita na današnji svečani dogodek, ki se dogaja v enem od lokalov na Fakaravi. Menda je tak glasbeni dogodek samo enkrat na leto in to je menda danes. Ja potem pa grem! Malo še poklepetamo in ko odideta moram v akcijo za nadomestnimi deli, da vidim kje so. Torej na obalo in na wifi.

Morda bi poiskal eno od včerajšnjih domačink, da gre z mano na ples, a ker sem še vedno v dvomih katera je prosta, sem ta načrt vrgel v vodo. Očitno se me drži tisto… Jadraj sam, bodi sam!

Pridem na obalo, privežem dingija. Okoli mene se sučejo štirje veliki morski psi. Vzamem telefon da bi jih fotkal, ko iz bližnjega bistroja prinese žena od lastnika nekaj kosti od tune in jih vrže v vodo. Ne moreš verjeti, kaj naredijo te, skoraj dvometrske zveri. Čeprav je tu voda globoka morda samo 70 cm, se te pošasti prerivajo ter odrivajo za teh kilogram obranih, a še vedno po ribi dišečih kosti od hrbtenjače tune. Voda v trenutku postane kalna od mivke, mrcine toliko da se ne stepejo med sabo, jaz pa snemam s telefonom kaj se dogaja. Očitno so tudi živali podobne ljudem, kajti današnja slika me nekako spominja na ljudi in gnečo v času razprodaj. Od nekod pride še peta mrcina, a vidi, da tu nima kaj iskati in gre dalje. No tudi sam moram dalje, teh morskih psov sem se tudi že sam nagledal več kot dovolj in zadnje čase me vedno manj ganejo.

Priklopim se na wifi, nič kaj dobrega mi ne kaže. Vsa pošta še stoji na Tahitiju in se ne premakne do mene. Moram jih poklicati ali pa jim pošljem email. Malo se še pogovorim s šefom Servisa in potem grem nazaj na barko. Spijem še kavo in kmalu bo ura šest, ko bom moral iti na obalo ter na fešto.

Sam povem (ni reklama)…. Izšla je tudi nova številka revije Navtika plus in v njej na sedmih straneh moja reportaža: ABC otoki. Zanimivo branje in zanimive fotografije Arube, Bonairja in Curacaa. Prijetno branje, če bo kdo bral!

19.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Dan se začne z dobro kavo in šele takrat dobro spregledam. Dobro sem se naspal, glava me ne boli več in vse je v najboljšem redu. Upam, da bo spregledal tudi internet in danes bi že moralo biti kaj otipljivega z mojima paketoma, ki ju čakam.

A najprej na kopno. Včeraj sem izvedel, da je malo naprej od naselja vrtnarija, sicer majhna, a da imajo ceneje zelenjavo kot v trgovinah, saj ta zelenjava ne pride z ladjo iz Tahitija. Moram biti res zgodaj tam, kar pa jaz danes vsekakor nisem in vprašanje je, če bom sploh kaj še dobil. Stopim do te vrtnarije in kar precej hodim, saj je kakšna dva in pol kilometra stran od priveza, kjer puščam dingija. Najdem domačo hišo z dvema večjima rastlinjakoma. Zelenjavo vzgaja par iz Nemčije, ki sta se preselila sem pred leti. Danes je mami ostalo nekaj manjših glav zelja, nekaj ogromnih korenčkov, nekaj na pol rdeče-zelenega paradižnika in nekaj kosov bele podolgovate repe. Ker je cena zelenjave vsaj enkrat ceneje kot v trgovinah, kupim tri manjše glave zelja, nekaj korenja in repe, paradižnika se ne dotaknem. Ponuja mi tudi zeleno solato, a te ne vzamem, kajti samo za pranje solate porabim ogromno vode. Bom drugič, hvala. Ves vesel grem še na internet in že včeraj sem dobil po emailu precej visok račun od  dostavne službe DHL za watermakerja, gre pa za plačilo neke Taxe (davka), prevoza z malim letalom do atola, delo za računalnikom, ni da ni kaj vse ne napiše ta DHL. Povežem se s fabriko Rainman in zdaj oni to rešujejo, čeprav mi je šef Yacht Servisa rekel, naj plačam, ker ne bodo popustili niti milimetra. Tako je pač tu in naj se že navadim tega. No vseeno do jutri počakam, morda pa se kaj premakne.

Kasneje še srečam Norvežane in gremo na en sok, saj je za pivo še prezgodaj. Malo se pogovarjamo, ugotavljamo, da bo potrebno iti na Tahiti, če bi še kdo od nas rad videl plese in ostale zadeve iz kulture domorodcev. Pokažem jim info za dobro sidranje na jugu otoka, katerega mi je poslala Vesna, enega s severa pa  mi je poslal Borut. Bom videli kako se bomo odločili. Nihče pa ne gre v marino, saj je predraga. Pa saj marine že nisem videl od takrat ko sem šel na pot.

Potem grem na barko, a je kar precej vetra in počasi me tudi val zaliva. Ni kaj, tube na dingiju so premajhne in se le-ta trenutno bolj obnaša kot splav kot čoln. Sonce so zakrili oblaki in verjetno bo tudi danes padal dež. Pridem na barko in mi na komandni plošči sveti rdeča luč. Pogledam kaj je narobe in ugotovim, da mi solarni paneli ne polnijo preko regulatorja. Preverim in ugotovim, da je regulator izpustil dušo. Bravo! Do Tahitija ne bo novega. Škoda. Vseeno zvežem kable direktno preko elektro sponk, saj čez dan ne morejo napolniti akumulatorjev in če bo že potrebno izklopim kontakt.

Kasneje si zamesim testo za pico, kajti ta teden ne jem več kruha in se mi je zahotelo malo pečenega testa. Zraven bo teknilo še eno malo pivo in bom imel
pozno kosilo z večerjo, jutri pa še zajtrk.

Zvečer dobim obisk s sosednje barke, kapetan je prinesel še eno pivo, ker je dobil po pošti s Tahitija vodno črpalko za motor in bo še ta teden lahko nadaljeval pot. Evo, pa je veselje pri hiši…. Pri nekaterih seveda.

  • Foto – na poti srečam dve mladi dekleti… za ušesom imata tiaro, ena na desni, druga na levi strani… Torej je ena že zaljubljena in zasedena. Hmmm… Zdaj sem v dvomih, kajti druga je dosegljiva in prosta ter  išče fanta? Le kateri bom rekel če bi šla z mano zvečer na ples, da ne bom dobil klofute? Leva? Desna? Morda vseeno leva? Zagotovo desna, a? Ahh ta pravila….

18.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se zbudim že zgodaj in rad bi bil pred osmo na koralnem grebenu. Oblečem se, pripravim vse za potapljanje in grem v dingija. Zapeljem se cca 900 metrov daleč, kilogramsko sidro vržem zraven čeri v mivko in grem v vodo. Po dveh minutah snorkljanja v vodi se ustrašim videnega in zaplavam nazaj na dingija. Dovolj imam  tega sranja! Mi je tega res treba! Pa saj jih je v vodi več kot petdeset in ne majhnih, nekateri so večji od dveh metrov. Ste se že kdaj poskusili povzpeti iz vode v 2,40 m velikega/majhnega dingija? Verjetno ne in jaz tudi ne. Iz vode se povzpeti v čolniček je skoraj misija nemogoče. Rabil sem več kot 3 minute da mi je uspelo. Potem pa sem le pomislil, če 3 minute nisem nič videl okoli sebe, nihče mi ni nič odgriznil, potem mi res nihče nič noče. Naj napišem, da so to črnoperuti morski psi ali reef sharks, ki menda ne napadajo ljudi, če niso ogroženi. Vendar je samo pogled na njih in tisto kar imamo v glavi, ter vemo, kaj lahko naredi beli morski pes hujše od tistega, če vemo, da nam ta ne bo nič naredil. Pogledam še enkrat iz dingija v vodo in morski psi plavajo nedaleč stran, na nekaj metrov oddaljenosti. Grem nazaj v vodo, zaplavam po površini, fotografiram in čez čas me želja le potegne po globini in bližini. Lepše in boljše bodo fotografije, tudi video bi rad kak posnel,… In tako sem šel do globine 5 ali 6 metrov, vem kje mi je meja, … tokrat malo dlje, morda na 7 ali celo na 8 metrov. Žal mi je da nisem dal še kakšen kilogram uteži več na pas, bi šel lažje navzdol. Obleka me preveč zadržuje. Čudovito je bilo, žal mi je le da ne zadržim zraka veliko dlje kot ga. Res je fascinantno! Noben morski pes ti nič noče, kakšen zaplava proti tebi in se hitro umakne, norooooo! Vedno bolj in bolj sem korajžen. Naredim nekaj posnetkov, naredim nekaj filmčkov in slaba šolska ura v vodi hitro mine. Pljuča me že bolijo od vdiha in zadrževanja zraka. Ne vem kolikokrat sem šel dol, pa nazaj ven. Vse to utrudi človeka. Ko doživiš nekaj takšnega od daleč, potem pa skoraj od blizu, »face to face« z morskimi psi je naslednji korak v možganih,… »Kaj bi dal, da bi se ga lahko dotaknil.« No tega verjetno ne bom nikoli dočakal, tud »jajc« nimam tako velikih za to… a očitno sem si dokazal, da marsikaj zmorem in se ne bojim… No ja, malo, tisti prvi trenutek sem se jih res bal… Ves vesel se dvignem nazaj v dingija, spravim fotoaparat, da mi ne pade v globino, snamem si masko in iz nje se ulije nekaj krvi. Jebela cesta, a mi je bilo treba iti tako globoko??? Malo me je zaskrbelo, kri iz nosa mi res ne teče vsak dan. Še sreča da je stekla v dingija ne v morje. Morski psi imajo radi kri, čeprav menda ne človeško.

Grem na barko, pogledam v razne knjige…. nič nimam napisanega o tem. Kontaktiram po emailu Mareta na Unije in me potolaži. »Pač počila ti je kašna žilica, nič hudega, kot prehlad. Če bi ti tekla kri iz ušesa, bi bilo bolj vprašljivo.« Strokovnjak že ve, Hvala Mare!

Kasneje pogledam na kompu fotke in filmčke ter pri zadnjem filmčku vidim, da sem imel kri že takrat pri predzadnjem vzpenjanju v maski. Sem pa izredno zadovoljen nad fotoaparatom. Zdi se mi da dela neverjetno dobre fotke za tako malo denarja. Škoda le, ker baterije ne zdržijo dlje. Vse se dobro vidi in s sabo odnesem spomin za vedno. Ne plavaš vsak dan z morskimi psi. Tu, na tem atolu jih je ogromno, na stotine, sploh na južnem delu. Pravzaprav plavajo vsak dan okoli nas in naših bark in počasi se jih že navadiš ter se ne zmeniš več za njih. Če bi plaval tu kak beli, potem bi bilo vse drugače.

Opoldan si naredim še kavo, zajtrk in grem na obalo. Moram preveriti kje so moji rezervni deli za barko. Ugotovim, da so že bližje in na poti na Tahiti. No ja, če bo šlo tako naprej bom še en teden vedril tukaj. Spotoma še grem v trgovino, saj sem zadnjič videl da imajo precej »O« gumijastih tesnil. Najdem pravega, kupim tri, za vsak tank po enega. Kruha ne bom, zato kupim čokolado in jabolka, ki bodo jutri za zajtrk.

Zvečer se vrnem na barko, urejam video, ga režem in spravljam skupaj z vsemi, da naredim eno celoto. Vmes naredim še nekaj screenshootov, da lahko vam pošljem kakšno slikco in dan se počasi končuje. Vzamem še eno tableto za glavo, da me ne bo več bolela in kmalu bo tudi moj čas za spanje.

  • na prvi fotki me je bilo malo strah, na zadnji pa se vidi desno v levem kotu kar precej krvi,…pa seveda morski psi, ki plavajo ob meni….

17.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Danes imam čas in skočim do Dive Centra (Potapljaški center). Prijazna gospa me sprejme, a žal zna samo francosko, zato mi poišče angleško govorečega fanta in sedem z njim za piknik mizo ter se pogovarjava. Povem mu, da si želim samo prevoz, katerega bi tudi sorazmerno plačal z njihovim hitrim čolnom od tu do juga atola. Po moje je to cca 40 minut. Fant mi pove, da na njihov čoln žal ne smem, če se ne bom z njimi potapljal. Kako naj se potapljam z njimi, če nimam certifikata za potapljanje. »Ni problem. Pet dni, pa imaš kar hočeš. En dan zdravniški pregled, drugi dan uvajanje in spoznavanje opreme, potop v vodi do dva metra, nato pa tri dni potopi pod vodstvom in na koncu dobiš certifikat za potapljača.  Aja, pred zdravnikom plačaš tečaj v vrednosti 750$ in če zdravniškega pregleda ne opraviš, ti vrnemo 350$.«

Odlično, podjetni ste, da ni kaj. Žal jaz nisem ovca, ki jo boste ostrigli. Točno 350$ je stal celoten tečaj na Bonairju, pa nisem šel. Žal se ne počutim sposobnega zaradi zdravja in pač ne grem v globine. Podam mu roko in se mu zahvalim za prijaznost. Vseeno pa ga vprašam, če morda ve, če se dajo kje v bližini videti morski psi. Pogleda me, nasmehne in pravi, da ni treba na jug. Le pred deveto uro naj grem do označene čeri, ki jo imam 300 m za barko, naj vržem sidro od dingija kar na čer in ker je tam tudi greben, se mi ni treba potopiti daleč, morda na 5 do 8 metrov, ali pa lahko kar od zgoraj snemam. Tam je največja globina 22 metrov, a do dna mi vsekakor ni treba. Ker so menda morski psi zelo radovedni, bo kateri celo zaplaval do mene. Ok, bom naredil to. Obleko imam, pas z utežmi tudi, nogavice in plavutke… evo pa bo. Zahvalim se mu in grem.

Zelo me moti, ker mi spuščata obe tubi na dingiju. Zato takoj ko pridem na barko, dvignem dingija na premec in se lotim pregleda z gobo in milnico. Na levi tubi najdem v pol ure kje mi spušča, na desni niti po eni uri ne in obupam. Važno da ventili niso krivi, ker imam samo enega v rezervi. Zalepim čoln, pravzaprav zalepim zadnji špic, ki je malo odstopil. Čez tri ure ga napihnem in dam v vodo. Do jutri bom videl, kaj sem naredil.

Zvečer  si pripravim potapljaško opremo in nato si naredim še dobro večerjo. Včeraj sem rekel, da ne bom več jedel kruha, kajti tukajšnje bagete so res dobre in sveže, jaz pa sem najbolj lačen po večerji in to traja vse do spanja. Če nimam kruha, verjetno ne bom več lačen. Volk ne bo sit, koze pa tako ali tako nimam.

16.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Ponedeljek, dan v katerem ni nič kaj posebnega. Včasih so dnevi enolični, zvečer pa se zaveš, da je dan šel mimo tebe, da sploh ne veš kdaj. Tako je bilo tudi danes.

Zjutraj sem spil kavo s kolegom, prisotna je bila tudi debata o tekoči problematiki (beri rezervni deli za barko). Jaz čakam dva paketa, ki ju še ni, kolega mora danes naročiti vodno črpalko za motor, spet nekdo drug čaka kaj drugega,… Eni stojimo ker ne moremo naprej, drugi zaradi lepot tega raja, spet tretji pa se prestavljajo iz enega sidrišča na drugega.

Po kavi odhitim na kopno v trgovino, kupim meso in dobim zadnje tri čokolade. Kupim vse tri, ker so tako dobre in vsaj nekaj je v zmernih cenah na tem atolu. Pridem do dingija, desna tuba mi spušča, katera ni še nikoli do sedaj. To da mi leva spušča in da ga moram vsak dan malo napumpati, to je že dnevna telovadba. Zdaj pa še desna. Verjetno sem ga pustil preblizu obale in se je zapeljal po vodi do ostrega kamenja in evo… spušča! Kliče po novem, a tega še nekaj časa ne bo!

Pridem na barko, grem v vodo, očistim rob barke po eni strani, a očitno bo potrebno še očistiti trup in krmilni list. Se kar nabira neka vata od zelenja in morska solata. Popoldan še postavim zaščitno plahto čez barko, kajti vroče je in sonce seka kot noro, čeprav ni pretirano visoke temperature.

Spet skočim v dingija in grem na obalo, na isto mesto kot dopoldan, tokrat pustim dingija v vodi. Sprehodim se do Yacht Servisa in se priklopim na wi-fi. Pogledam če je s paketi kaj novega, v tistem momentu dobim email, da jim naj pošljem dokumentacijo po emailu, da je watermaker na Tahitiju v carinskem postopku. OK, vse imam na telefonu in pošljem. Jutri upam na obdelavo in morda ga še ta teden spravijo do mene. Deli za avtopilota so obstali v Novi Zelandiji. Tako je to, če si daleč z doma.

Jutri grem še do Potapljaškega centra, da se pogovorim z njimi, če bi se lahko peljal z njimi do juga atola, da ne grem s svojo barko. Oni tako ali tako hodijo vsak dan na potapljanje, jaz bi pa šel na samostojno snorkljanje in opazovanje morskih psov.

Zvečer je čas za večerjo, tokrat ni zvezd. Vreme se spreminja in ta teden bo zelo spremenljivo, vetrovno in deževno. Šel bi v mesto, ker so se začele nekakšne domorodske igre, a se mi v tej popolni temi res ne ljubi. Bom pa kaj drugega počel na barki.

  • Danes pa vam prilagam fotko, ki bi lahko bila tudi razglednica. Neskončna modrina, palme, bel mivka, ter čudovit in ogromen katamaran. Uživajte!

15.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zgodnje jutranje bujenje preko mehurja, a ravno pravi čas, da grem še vedno v trdi temi v kokpit in razmišljam, če bi šel z dingijem na obalo ter pogledal, če se morda da kje pogledati tekma, ki ste jo vi gledali ob petih popoldan. Ker smo tu točno dvanajst ur za Slovenijo je tu skoraj pet zjutraj. Ma ne da se mi, ne grem in grem nazaj v posteljo. Mi že kdo pove ali napiše, kakšen je rezultat in kdo je zmagal. Tako velik fun nogometa pa res nisem, a vseeno, to je svetovna finalna tekma in to ni kar tako.

Zjutraj se prebudim ob osmi uri in grem takoj na Iridiuma, pogledati, koliko je bil rezultat. Vem, da sem dobil vsaj en e-mail od Matjaža, če ne še od koga drugega. Nič razočaran ob prebranem rezultatu si skuham kavo, kasneje zajtrkujem in potem se lotim luči v kopalnici, ki je že nekajkrat bila v kontaktu, to noč pa mislim da je spustila dušo. To je  edina luč na barki, ki je neonska. Svetila je odlično vseh osem let, z enimi in istimi žarnicami, zdaj pa mislim, da je vlaga tista, ki je načela elektronske dele v notranjosti. Preuredim jo v LED luč, saj uporabim isto ohišje, le dodam LED ploščico in zdaj bom potreboval še manj elektrike. No, vse je za nekaj dobro.

Popoldne grem na obalo na sprehod in v hitri hoji na soncu, kako pak kot brez vode, prehodim 5 km in grem spet nazaj na barko. Kasneje malo zaplavam, da se ohladim, a zdaj brez maske ne grem več v vodo. Pa saj se ne bojim, da bi me morski pes napadel, le boljši občutek je, če vidim, kaj gre proti meni. Vidim nekaj rib, nekaj malih morskih psov in veliko velikih čistilcev. Kasneje si skuham še popoldansko kavo, nato pa preberem nekaj strani knjige.

Noči se, torej bo čas za večerjo. Skuham si juho iz vrečke, spečem si dva kotleta, enega za danes, enega za jutri, da ne potrošim preveč plina, nato si skuham še riž in evo, krasna večerja je gotova. Danes posladka ne bo, ker sem imel včeraj prevelike oči in sem pojedel zadnje tri vrstice čokolade, zato bo danes suša.

Zvečer ob zvezdah posedim v kokpitu in uživam ob večeru. Morda si odprem eno pivo in z njim preživim v dobri družbi Joe Cockerja, kateri mi ravno prepeva iz zvočnika.

  • Na sliki domorodka, oblečena praznično, saj je bil včeraj državni praznik.

14.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči pride do barke kolega Bill in me povabi na Welcome party na Norveško veliko jadrnico. Pravim, da me tokrat kapetan ni povabil in da je party verjetno namenjen njegovi posadki in seveda njemu. Oba sva vedela kaj sem s tem mislil, ter se je samo nasmejal. Še vedno me vabi in skoraj samoumevno je da tudi jaz pridem. Odklonil sem ga in rekel, da bom delal, pisal in res sem si tudi pravkar kuhal večerjo. Pravzaprav so ta večerna srečanja ena sama velika pijanščina, ki trajajo vse do jutranjih ur, nato pa je naslednje jutro glava težka, nestabilna in ne prenaša nobenih glasovnih vibracij. In res sem še nekaj čez polnoč delal, se pravi pisal in ko sem končal, sem prebral še nekaj strani knjige in zaspal.

Zjutraj vstanem, si skuham kavo in še slišim dingija, kako motorira k meni. Vidim ga, Bill je. No zdaj bom pa zvedel kako je bilo, kaj so pili in koliko je kdo spil. Skuham še njemu kavo, ki mu je izredno teknila. Bil je krvavih oči, izmučen in smrdel je po alkoholu. In kar sem napovedal se je tudi zgodilo. Tudi tokrat je izgubil del posadke, no tokrat samo eno osebo, saj se je Francozinja iz njegove posadke zaljubila v norveškega kapetana, ki pluje s sinom in še z enim parom. Bill je jezen, njegova dva preostala člane posadke pa menda še bolj. »Kar ostala je tam in rekla, da bo tam spala. Adijo!« in je rekel da do jutra sploh ni mogel dojeti. Mar se tako zapušča posadka predčasno in iznenada? Povedal sem mu, da sem vedel, kaj se bo zgodilo, saj je še slepec videl kako se možakar trudi okoli nje in vsi ti veliki partiji so bili namenjeni samo njej, da bi bil on z njo. Žal mi je kolega, a takšno je življenje. Najboljše je jadrati sam in teh problemov nimaš.

Ko je odšel, sem na hitro preoblekel posteljnino na svoji postelji, zamenjal brisače v kopalnici, počistil kopalnico, nekaj pojedel in šel v Yacht Service, da vidim če je kaj novega z robo, da pregledam tracking, ter malo ošvrknem počasen internet. Nato pa grem na doooolg sprehod. Ura je bila že skoraj poldan, sonce je pripekalo in po štirih dneh vetra in dežja je bil danes peklensko vroč dan. In jaz z nahrbtnikom v katerem danes ni bilo vode. Pišuka, ravno danes, a ne? Izbiram stranske poti po atolu, zavijam bolj v divjino, stran od naselja. Najprej pridem do pokopališča, notri ne grem, ker nikogar ne iščem in ne poznam, zato naredim samo en posnetek in grem dalje. Pridem do slabše hiše in fotografiram sušilnico kokosovih orehov iz katerih bo nastala kopra. Malo naprej je že tako divje, kot bi prišel v pragozd in se le s težavo prebijam. Ko bi samo vedeli koliko majhnih fikusov je tam vzklilo in rastejo eden zraven drugega. Marsikatera slovenska vrtnarija bi jih bila vesela. Sprehodim se še nekaj metrov, nato pa se vrnem. Danes sem naredil kar precej kilometrov, a brez vode. Nekaj dobrega in nekaj slabega za telo. Pridem do dingija, grem na barko, vzamem masko in grem v vodo. Na trupu se je nabrala manjša količina alg, ki se vidi kot vata. Ni kaj, jutri bom očistil en del trupa in krmilni list, preden pot nadaljujem proti Tahitiju. Pa imam spet delo, katerega nikoli ne zmanjka.

13.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Po lepo prespani noči si zjutraj skuham kavo in jo spijem po ne vem kolikšnem času v kopitu. Sonce je in ni dežja. Sicer še malo piha, a si želim, da tudi to preneha. Dovolj imam vsega tega v teh nekaj dneh.

Razmišljam kaj bi počel danes in najprej kaj moram, moram iti v trgovino, da si nakupim stvari za tri dni, saj je jutri tukaj praznik, pojutrišnjem je nedelja, potem je že ponedeljek in ne vem kakšno bo takrat vreme,….

Skočim v dingija, se zapeljem naravnost na obalo. Seveda počasi vijugam med čermi in koralnimi glavami, in enkrat skoraj zadenem s propelerjem od motorja v eno. Ne vem če si to znate predstavljati, a koralni grebeni so dolgi po več metrov, koralne glave pa so kamni s koralami, ki štrlijo iz vode ali pa so največkrat le nekaj centimetrov pod vodo. Če sije močno sonce in se odbijajo žarki s svetlobo od vode, jih tudi ne vidiš dobro. No, pa sem na varnem. Potisnem dingija na mivko in ga privežem za najbližje drevo. Grem v trgovino in vsega imajo na pretek. Včeraj je bila tukaj dostavna ladja in danes ni problem za meso, za pakirano slanino, čokolado…. Ja ravno to si kupim, kajti že dolgo je nisem poskusil. A res ni draga, 200 gramska čokolada z velikimi lešniki stane samo 2,95 eur. To je edino kar sem do sedaj videl, da je tukaj zmerno, če že ne poceni. Kupim še ostale stvari, ki so mi potrebne in čeprav imam poln nahrbtnik, grem še malo na sprehod. Rad bi še šel na wifi in potegniti bi moral eno datoteko z emaila. Pridem do Yacht Servisa in tam spijem en sok, nato pa 35 minut čakam da mi dol potegne 2,1 MB veliko datoteko, ki je pravzaprav en račun. Ni mi potegnilo datoteke, zato je potegnilo meni, da se to tukaj ne izplača, ker bo trajalo do jutri zjutraj. Doma bi za takšno datoteko potreboval celo desetinko sekunde. Pogledam še tracking za moje dele za avtopilota. Juhu… so že v Novi Zelandiji. Pogledam še za watermaker in ta je že na Tahitiju. Opala! Ta je pa res ekspresen. Torej bo vse najkasneje v enem tednu tu in lahko bom nadaljeval plovbo.

Grem do dingija in se vrnem na barko. Komaj privežem dingija in odložim nahrbtnik, ko mimo mene oz. mimo Indiga plava velik morski pes. Perut je res ogromna in stalno je več ali manj cela iz vode. Preden vzamem telefon in začnem snemati je že kakšnih 5 ali 6 metrov od barke in gre v smeri proti naselju. Ampak bil je samo dva tri metre ob barke ko sem ga zagledal na krmi! Iz videoposnetka naredim screenshoot in nastane fotografija, katero delim danes z vami.

Popoldan grem samo na hitro v vodo. Saj vem, da ni nevarno, recimo da res ni, ampak vseeno. Stuširam se in potem mi spet zadiši delo, saj imam še rdečo nit za pisanje v prstih. Pišem!

Pozno kosilo, ki je večerja postala in za sladico bo dovolj ena vrstica čokolade. O kako je dobra! Komaj čakam ponedeljka, morda mi ostane še kakšna na polici in jo kupim.

12.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči sem spet dobil »delodiš« in se spravil k pisanju. Po ne vem koliko mesecih me je spet prijelo in me drži še v današnjem dnevu.

Ker sem ponoči predolgo bedel in pisal nadaljevanje novega romana, sem zato spal dopoldan vse do 10,30 ure. Ko sem ob jutranji kavici spet pisal, da mi ne bi ušla nit zgodbe iz rok, sem ob tem želel narediti še nekaj vode, a kaj kmalu sem imel defekt na enoti s črpalkami in motorjem, saj se je ena od prirobnic na jermenici odstranila od glavnega dela in povzročila neljubo napako, da je sistem obstal. Kljub pozni uri v Sloveniji sem kontaktirtal svojega zastopnika za Rainmana VesselSpa in le-ta je tako hitro posredoval besedilo in fotografije v Avstralijo k proizvajalcu sistema, da me je le-ta že čez dve uri kontaktiral in vprašal, kam naj mi pošlje nov sistem. Najprej sem mislil, da je vse skupaj le šala, a ker že čakam na dele za avtopilota, ki prihajajo iz ZDA, sem jim poslal naslov kam mi lahko pošljejo paket in maloprej so se odzvali, ter poslali potrdilo, da so mi urgentno poslali nov sistem po DHL pošti in ga kmalu dobim. Zato se javno zahvaljujem Gregu Vogelniku iz podjetja Vesselspa, kakor tudi direktorju Rainmana Ronu Schroederju kot Jacqui Anderson-Turner, da so se odzvali v 12 urah in rešili moj problem. Takšen suport ne vem če ima še kdo od jadralcev na tem oceanu. Očitno si Rainman želi le zadovoljne stranke. Star sistem po skupnem dogovoru ostaja še naprej pri meni in ga že oddam ko bom bližje ali že v Avstraliji. In ja, to je res dobra reklama za vse nas uporabnike in za samo podjetje, kot Slovenskega posrednika za prodajo Rainman artiklov. Marsikdo bi rekel, poskusi popraviti sam ali pa daj nekam na Tahitiju v popravilo če bo šlo. Ne tukaj je drugače,… takoj dobiš novega, ker želim, da si zadovoljen! Hvala vam Rainman!

Dan mi je minil v pisanju in večkratnem zapiranju in odpiranju oken, saj je tudi danes nekajkrat deževalo, pihal je veter čez 20 vozlov in kljub vsemu nisem pozabil skočiti dvakrat v vodo. Maloprej pa je naše sidrišče obiskala ogromna manta, škoda le, da sem jo lahko opazoval od daleč, vsaj 100 metrov je bila oddaljena od mene in je nekajkrat skočila iz vode. Nekateri so jo videli čisto od blizu, jo snemali in fotografirali. Čez širino naj bi imela več kot 2,5 metra in bila je nekaj fascinantnega. Žal, jaz fotografij nisem posnel, videl pa sem samo en oddaljen skok preden se je skrila za eno od sidranih bark. Morda pa bom imel več sreče prihodnjič.

  • Slika spodaj: hranjenje in požrešnost do 80 cm dolgih »ribic«


11.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Današnja noč je bila vetrovna, zibajoča in glasna predvsem zaradi valov, ki so udarjali v barko. Po VHFu me pokliče kolega Norvežan na 55 čeveljski barki, ki ima 24 m visok jambor in pravi, da je izmeril veter čez 20 vozlov, s sunki do 34 vozlov. Jaz izmerim veter nekje med 18 in 20 vozli, s sunki vetra do 27 vozlov. Verjetno je razlika v višini jamborja. Barka je lepo poskakovala ves čas na valovih, ki so dosegali 70 cm višine. Sploh nisem vedel, da se lahko to zgodi na atolu. Res pa je, da ni dober občutek imeti kopno z ene strani in 150 m za ritjo še koralni greben. Moja varnostna vrv za verigo je tako ječala, da se ni dalo spati v sprednji kabini, kjer je tudi tolkel val v premec. Ob treh zjutraj se prestavim v salon in tudi vetrni generator ugasnem, ker me moti njegov zvok, da ne morem zaspati. Končno le zaspim in se zbudim 6 ur kasneje.

Zjutraj dežuje, le veter se z valovi umiri. Super, samo sonce še posije pa bo. No sonce ne posije, a preneha deževati. Vetra je malo več.  Seveda, vse pač ne gre na enkrat. Razmišljam kaj bi danes jedel za kosilo in ker nimam več nobene ribe ali mesa, moram v trgovino. Nekako se mi je »zluštalo« pice. To bom ja! Ker ne dežuje grem na obalo in najprej se odpravim do Yacht Servisa, da pogledava z lastnikom kje je moj paket. Spijem en sok, pogledam tracking za paket in še ni nič novega, še vedno je v LA. Potem grem na sprehod. Vmes sem vedril, ker je spet deževalo. Res da nisem iz cukra, a vendar ko gledam domačine, ki se vozijo s kolesi po dežju in so celi premočeni…. Ne hvala! Tokrat grem čisto po drugi poti, po sredini širine atola, ki meri samo 300 m. Najdem eno domačo stojnico, kjer ena mama prodaja zelenjavo in zagledam banane. Zelene so, a so banane, vidim jih tukaj prvič po desetih dneh. Pokažem na en šop banan, mama jih da na tehtnico in reče 2,1 Kg znesek pa 1000 FR (8 €) Haloooo, pa saj niso zlate! Ne hvala in jih vrnem nazaj. Po dolgem času vidim tudi zeleno solato. Kakšne pol kg jo je v eni vrečki. Cena? Mama vrže na tehtnico in reče 800 FR (6,70€). Ne hvala! Gledam še ostalo zelenjavo in pripelje se en avto. Ven skoči mlajša gospa, pogleda po mizi, vzame dve vrečki solate, eno veliko vrečko nekaj podobnega naši blitvi, dve bučki velikosti dveh večjih pomaranč, plača za to 3.150 FR in gre. Sprašujem se, le koliko zaslužijo na tej kopri ali turizmu, da si lahko vse to privoščijo, da še trzne ne z očmi ko plača te zneske. Ali pa morda ne ve, da so pariškee cene lahko tudi nižje, vsaj v Sloveniji.

Danes sem res naredil dolg sprehod, vsaj štiri ure sem spet hodil in vmes vsaj 3x vedril. Ogledal sem si nekaj hiš, nekaj domačinov pozdravil in žal ne znam francoščine, da bi se lahko z njimi pogovarjal, oni pa so tudi na angleščini bolj slabi. Najbolje bi bilo, če bi cel svet govoril Slovensko, a ne?

Na koncu grem še v trgovino saj potrebujem narezano šunko ali bilo kakšne salame. Edina trgovina, ki je odprta in najbolje založena, tega kar iščem nima. Tu ni špecerije ali mesnice. Vse je zapakirano in zamrznjeno, od mesa do salam. Vprašam, če imajo morda kje drugje zloženo, pa mi prijazna prodajalka pove, da je v celem mestu zmanjkalo salam in še drugih artiklov in da dokler ne prispe nova ladja z zalogami za cel atol ne bo nič od moje pice. Zelenjave tudi ni, najdem pa zmrznjeno pico premera cca 22 cm. Cena? 898 FR (7,50 €). O ne hvala! Na polici najdem mesni doručak 200 gr za 283 FR (2,36 €). Na barki imam še pelate v konzervi, topljeni sir v lističih, nekaj oliv in en paradižnik. Kaj lahko še več naredim za dobro pico?

Po prehojenih cca osmih kilometrih grem na barko, a me med potjo ujame piš vetra pomešan z dežjem. Tako sem bil ves čas suh, evo zdaj pa sem moker. Na barki zamesim testo za pico, si skuham kavo in počasi bo čas za večerjo, bolj kot za kosilo.

Pica je pečena, pasal bi še en Hinano (pivo)…. Pa tudi če je vetra še kar nekaj, dež tudi ne preneha,… važno je da valov ni in da se bo jedlo brez rolanja.

10.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Ponoči je še nekajkrat deževalo, vsekakor pa se je malo ohladilo, kar je precej prijetnejše od vsega, kar prineseta takšen dež in veter.

Dopoldne je okoli desete ure še enkrat zapihal močan veter, preko trideset vozlov in s sabo prinesel pol urno deževje. Tudi to je bilo močno kot včerajšnje, le da sem imel tokrat zaprta okna. Najbolj neprijetni so valovi, ki zibajo barko že ves dan.

Okoli poldneva prideta do mene Mathias in Suzana, mlada Nemca s katerima sem se enkrat srečal v  enem od barov na Markezih, kjer imajo wifi. Ona dva vsak s svojo tablico, jaz s telefonom. Povabim ju na barko, da se ne pogovarjamo kar z dingija. Čeprav je njun dingi kar pravi čoln s plastičnim dnom, saj meri 3,20 m in ima zadaj montiran močan 15 konjski motor. Njima ni problem pluti po polmetrskih valovih in vetru. Pravzaprav imata tudi barko zelo veliko. Kupila sta 27 let star 44 čeveljski Hallberg Russy (ne vem če sem prav napisal), ona tako ali tako menda ni hodila v službo, on pa je bil višji uslužbenec in strokovnjak v nekem avtomobilskem podjetju. Pred tremi leti sta prodala vse kar sta imela in se podala na morje. Pač še ena zgodba, katero lahko slišim vsaj nekajkrat od kar sem na oceanu. Otrok nimata, na srečo tudi živali ne. Preprosti osebi, stari nekje okoli 35 do 38 let, ki živita svoje sanje. Ona dva mi povesta za soseda Novo Zelandca, ki sta sidrana pred mano, da sta oba stara čez 75 let in da je on sam naredil železno barko pred več kot tridesetimi leti in od takrat plujeta po morjih in oceanih. Dvakrat sta že obkrožila svet in zdaj tretjič ga zaključujeta, ker je menda gospa nekaj bolna. Bila sta tudi na Hrvaškem, menda na Aljaski, Severnem tečaju, Rusiji,…. Ni da ni, kje nista bila. Kapo dol pred takšnimi ljudmi! Jaz se žal z njima še nisem spoznal, sem pa opazil, da se veliko zadržujta v barki in da imata klimo, saj vidim, da večino časa teče voda iz ene od izhodnih lukenj na barki.

Popoldan mi mine v delu, saj se lotim pregleda hrane v skladiščih. Kaj vse ne najdem na dnu, celo konzerve, kupljene še na Kanarskih otokih. Datum je še v redu, a mislim, da bom vsebino kmalu porabil. Hrane imam vsaj še za 2 meseca. Najde se tudi večja količina moke, riža, testenin, polente in pire krompirja v vrečkah. Počasi bo potrebno vse to porabiti. Vse pregledam, prekate pobrišem in še vse enkrat lepo zložim na svoje mesto.

Današnja noč je spet vetrovna, zibajoča in glasna, saj vetrni generator poje že cel dan. Če drugega ne, bo vsaj elektrike dovolj. Zvečer si naredim dobro rižoto in danes bo večer za branje. Pogrešam več knjig ali pa vsaj elektronsko knjigo. No tudi za to je še čas, vse pride na vrsto.

  • Današnja fotka pa je od nedelje, ko je mimo sidrišča plula vsaj 200 čeveljska luksuzna jadrnica. Že dingi je velik kot Indigo.

09.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Če je bila prejšnja noč, kot sem napisal čudna zaradi ne spanja, je bila tokratna težka zaradi preobilice hrane, ki sem jo pospravil v sebe. No, to sem se danes zaobljubil, da se nikoli več ne zgodi.

Zjutraj me že na vse zgodaj pozdravijo in obiščejo norveški kolegi s SY ISIS II., ki so ravnokar prišli na atol Fakaravo. Spijemo eno kavo, podam jim informacije iz prve roke, kar se tiče trgovin, servisa in cen, nato pa gredo v naselje. Tudi sam grem v Yacht Servis, kajti tam je najboljši wi-fi. A ko pridem do tja se takoj ustavim in razmišljam, če bi sploh šel naprej, kajti veranda je polna in vsi gledajo v ekrane svojih računalnikov, tablic ali pa samo telefonov. Ko tako gledam to gnečo, en francoski par vstane in jaz dobim mesto. Hvala! Naročim en sok in dobim 3 dcl za samo 250 FR ali dobra 2 €.

Priklopim se na internet, poiščem aplikacijo za sledenje paketa in že vidim, da se je zadeva premaknila. Paket je potoval iz Minneapolisa v Chicago. In zdaj bo kmalu tukaj, rečem Aldricu, šefu servisa. Zamahne z roko in se nasmeje ter pravi: »Naslednje letališče je Los Angeles, nato Sydney, potem Auckland, sledi mu Tahiti in morda pride na Fakaravo. Strese z roko in pravi, da je to še 10 ali 14 dni.«  Ahhh, ti me pa res znaš spraviti v slabo voljo.

Oddidem nazaj na barko in operem neke cunje na roke, potem si naredim eno juho in kmalu je ura pol treh, ko sem rekel da grem na daljši sprehod. Danes mi v trgovino ni potrebno hodit, saj imam vse na barki. Pogledam v nebo, iz juga prihaja črn oblak in morda prinese dež. Zaprem okna v stranišču in spalnici, barke pa tukaj nikoli ne zapiram in ne zaklepam. Tudi dingija ni potrebno več zaklepati s ključavnicami in raznimi jeklenimi pletenicami. To niso Karibi, tu je vse drugače! Grem na dingi ponton enega bara in jim povem, da pridem kasneje nazaj in bom takrat nekaj spil, da opravičim privez za dingija. Ko pridem do konca naselja in se želim obrniti prične rahlo deževati. No saj ne bo dolgo si rečem in vstopim v trgovino. Lepa, nova in dobro založena. Takrat začne pihati južni veter in dež se dobesedno usuje na zemljo, kot da sta se utrgala dva oblaka. Pogledam čez okno na sidrišče, svoje barke ne vidim, saj jih je preveč. Vse so se obrile kontra, proti obali in koralnim glavam. No to za nekatere morda ne bo dobro, ki so sidrali do 12 metrov globine in tako so blizu koralnim glavam in grebenom. Jaz teh težav nimam, saj sem sidral nekje na 19 m globine, če se dobro spomnim in sem kar oddaljen od grebena. Sam sebi čestitam, ker sem zaprl okna, kajti zdaj bi imel v barki že akvarij. Dež ne pojenja, celo okrepi se. No zdaj me skrbi pa za dingija. Samo da se ne potopi poln vode. Tukaj so ceste že poplavljene in voda dobesedno stoji na suhi zemlji. Nad morjem se je naredila megla in nič več se ne vidi. Tudi veter se še bolj okrepi in zdaj so palme že nagnjene na sever. Po dobri uri in pol te nevihte ter po 27x ogledanim policam v tej trgovini, kupim liter smetane za kuhanje, kajti te že nisem videl vsaj pol leta, kaj šele da bi kje jedel. Čisto na drobno škropi, zato zapustim vedrilno postojanko, ter grem spet cca 2 km in pol peš do dingija. Dingi je skoraj suh in v njem ni več kot 3 cm vode. Zaženem motorček, ki me v pol metrskih valovih varno pripelje do barke. No jaz pa že preklinjam. Nad salonom sem pozabil zapreti veliko okno in zdaj imam verjetno vode do kolen. Stopim na barko in v salonu sploh ni toliko vode kot sem mislil. Očitno tu ni bilo toliko dežja, kot ga je bilo dva in pol kilometra nižje.

Vse pobrišem, poštimam in si skuham zasluženo, že večerno kavo. Kasneje si naredim še lahko večerjo in danes se bo dan končal.

08.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Čudna noč, namesto da bi spal se zbudim že ob štirih zjutraj. Ne gre več. Nataknem si očala in berem knjigo. Ma kaj berem? Preberem vse kar mi je ostalo in šele ob šesti uri utrujen zaspim. Utrujen od knjige. Prebrati je bilo potrebno 84 strani do konca. Šele ob devetih se zbudim in pridem k sebi. Uffff, tole pa ne bo v redu.

Hitro skočim iz postelje v vodo, par krat zamahnem in potem pridem nazaj, se stuširam, obrišem in si skuham kavo v tem lepem in sončnem nedeljskem jutru.

Ko pijem kavo, razmišljam kaj bom počel danes. Pritisnem gumb za indikacijo vode – 25%. Nič, vodo bom že naredil danes. Kaj še? Kruha nimam več, bi ga zamesil in spekel? Ma ne, bom šel na kopno in odnesem še smeti, zraven pa še kupim kruh v trgovini, kjer imajo tudi pekarno.

Torej najprej trgovina. Odložim smeti na točno določeno mesto, saj je otok Fakarava pod zaščito Unesca in ne bi si rad zaslužil kakšne kazni, poleg tega pa je Policija stacionirana poleg mesta za odlaganje smeti. Grem še v trgovino in naredim sprehod cca 1200 m v eno stran. Vem, da ni dovolj, morda bom šel še popoldan na obalo in naredim daljši sprehod. Spet grem do dingija in nazaj na barko. Plovba od pomola do barke traja 12 minut in razmišljam, kako draga bageta bo danes, saj sem porabil več goriva kot pa je kruh vreden.

Kasneje naredim še cca 160 litrov vode s svojim Rainmanom, čarovnikom za vodo. Ko ga tako gledam se vprašam, kaj gre po tisti drugi cevi, ki gre nazaj v morje? Je veliko bolj slana voda? Poskusim in je slana, a koliko slana pa ne vem. Občutek v ustih vsekakor ni dober, pa če je enako slana ali pa kar še enkrat bolj slana.

Hitro še skočim v vodo, ker je lepo vreme, toplo in sonce ima še nekaj moči. Nato pa se lotim poznega nedeljskega kosila. Ko zagrabim košaro z zelenjavo in pogledam v njo, vidim vsaj dva od šestih krompirjev, da sta na pol gnila. Še voda je stekla iz njiju in smrdi kot sam vrag. Pobrišem vse po košari in potem si olupim krompir, a tudi notranjost je gnila. Od šestih krompirjev dobim ven komaj dva užitna. Postrgam nekaj korenčka, nekaj ingverja, čebule in dovolj bo za mene. Ker sem kupil zmrznjena piščančja bedra si spečem en paket,, kar pomeni dve bedri. Cela vrečka tehta 1200 gr, kar je 6 kosov mesa, si dve bedri vedno pustim za peči prvi dan, drugo pa vakumiram po dva kosa in si naredim pakete za v hladilnik, ker nimam zamrzovalnika. Odprem en paket, umijem in dam v pladenj z zelenjavo. Pečica je vroča in že pečem.

Vmes pospravim in pometem po barki, nato zazvoni ura za jajčka kuhat in preverim kosilo. Pečeno v nulo. Zelenjava in eno bedro za danes, jutri pa drugo bedro in še kaj. Nedelja je, odprem si še eno pivo in sedem v kokpit k že poznemu kosilu, saj je ura pol šestih. Zraven si preko računalnika naložim nekaj pesmi in pravkar je dalmatinska Zora bila, potem Da si moje idro, kasneje Lipota moja,… ufff me že obdajajo spomini…

Ko tako jem, gledam na sosednji francoski katamaran, na njemu pa cca 45 letni tip dela na premcu skledce. Trenutno  dela že tretjo serijo. Ko začne četrto, pričnem šteti. 25 skledc v eni seriji, nato tri minute počiva, stresa roke in noge potem spet skledce in spet nova serija petindvajsetih. Pride tip na dvesto petdeset skledc, pa se še ne ustavi. Jaz naredim štiri počepe na dan. Ko grem v posteljo, iz postelje in 2x ko grem na WC. Ufff… No pa se greva…. Kdo dlje zdrži.  Tip s skledcami ali jaz s hrano. Kolikor dolgo bo on delal skledce, toliko dolgo bom jaz jedel. Čeprav nimam več kaj dosti na krožniku, tip še kar ne neha. No jaz sem končal, zažvižgam na glas in sosed se obrne. Pokažem mu palec, kar pomeni, dober si – N°1, tip pa mi vrne enako gesto in dela skledce naprej. OK. Grem na pult, vzamem drugo kurje bedro, narežem še en večji paradižnik, ga pokapljam z olivnim oljem in jem. Jaz pač dlje zdržim od njega. Ko sem zažvižgal sem mislil da se bo tip ugasnil. Me kje pa, šele prižgal sem ga s tem…. In kasneje sem naredil še en sendvič, tip še dela skledce. Po moje jih je naredil že krepko čez 800 komadov, a pametnejši popušča… zato sem nehal jesti!

Vmes naredim še eno fotko, katero delim z vami, spijem pivo do konca, pospravim kuhinjo in danes bo čas za filmski večer. Torej kino pod zvezdami. Dobro jutro Slovenija in lahko noč Fakarava… točno 12 ur smo narazen.

07.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Nekaj dni bom moral biti na sidru, da počakam pošiljko, rezervne dele za avtopilota. A vse bolj in bolj se mi zdi, da bo to trajalo več kot 8 dni. Nekako sem si zaželel, da bi ta čas izkoristil in morda šel na jug atola. Po drugi strani, pa me danes vleče delo, med datoteke, fotografije, filmčke.

Celo dopoldne in vse do štirinajste ure sem urejal datoteke. Nekaj jih je nametalo kar tako, nekaj podvojilo, nekaj celo potrojilo. Zdaj pa bodi pameten! Veliko fotografij je zanič in se ne odprejo. Žal mi je za njih. Naslednji diski ki jih nabavim ne bodo več navadni, ampak si nabavim SSD diske, ki so menda veliko boljši, a ta trenutek še vedno dragi. Meni so najdražje fotografije, ki sem jih izgubil in povrniti se več ne dajo.

Ko me že vse skupaj boli od sedenja, grem v dingija, naložim v njega plavutke, masko in podvodni fotoaparat, ter vzamem še malo sidro na 15 m dolgi vrvi. Zapeljem se do koranih glav, vržem sidro in se tudi sam poženem v vodo. Nekega pretiranega življenja tukaj ni, so pa čudovite korale in ves koralni svet, ki spada zraven. Voda je na globini 3 do 4 metre že malo kalna in temna, zato grem v nižjo vodo do dva metra, a tu je še manj življenja. Vseeno najdem nekaj ribic, živo pisanih, lepih in boječih. Hitro pozabim, da je v vodi hladno, ko sem v njej več kot dve uri. Najbolj se to vidi po koži na prstih in verjetno okoli ust, a tam se sam ne vidim. Nato grem nazaj na dingija in na barko.

Ob kavi pregledam fotografije in nekaj jih je uporabnih. Dve ali tri bom delil tudi na blog. Zvečer še naredim večerjo in spet bom šel malo med datoteke in fotografije.

Tako da za danes lahko rečem, nič kaj poseben delovni dan.

06.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se prebudim in se po popiti kavi zapodim z dingijem na obalo, do trgovine. Želim biti prvi v vrsti, da mi kdo ne vzame zelenjave. Pridem pred trgovino in ravno odpirajo glavna vrata. Gospa me prepozna in me pelje v drug prostor, kjer ima zelenjavo, katero bo dala kasneje na police. Izberem si kilogram paradižnika, dva kilograma krompirja, kilogram korenčka, kilogram čebule, eno večjo, morda dve kilogramsko zeljno glavo in kilogram jabolk.

Pridem na blagajno in mi stehta najprej zelje, 2,20 kg. Cena 1.963 PF kar je cca 16,50 €!!! Pri nas takšna glava stane 80 centov. Vrnem jo nazaj, ostalo pa vseeno kljub temu da je drago, kupim. Prav pogrelo me je. Ufff… kilogram svežega zelja stane 7,50 €!

Oddidem na barko in vidim, da kolegi ravno dvigujejo sidro. Nič ne vem da so kam namenjeni, zato se zapeljem do njih. Kapetan je jezen, to se vidi od daleč. Po vprašanju kam gredo, pravi da gredo na jug in da so sinoči preveč popili, ter se s sosednjo barko s katerimi so tudi kolegi, skregali zaradi ene ženske v posadki, katero so želeli vzeti in jo odpeljati k sebi na barko. Hahahaha, prav na smeh mi je šlo, kaj vse ne slišiš. No zaradi tega vseeno ni treba zapuščati sidrišča, a že vedo kaj počnejo.

Jaz vse pospravim na svoje mesto in grem spet na kopno. Odločil sem se, da si grem ogledati atol z druge strani. Dolg sprehod bo danes. A kaj kmalu mi je bilo žal, da sem šel tako daleč, saj je sonce pripekalo in bilo je vroče, jaz pa sem s sabo imel le 7 dcl vode. Tukaj so ljudje zelo prijazni, kot verjetno povsod po Francoski Polineziji. Marsikdo mi je ustavil avto in me vprašal, če me kam zapelje. Verjetno niso navajeni, da kdo hodi tako daleč peš. Vseeno se po petih urah vrnem na barko, se skopam v morju in potem si skuham popoldansko kavo.

Računalnik je po 36 urah končal z reševanjem mojega zunanjega diska in sedaj bom videl kaj je naredil program in kaj je povrnil od fotk in dokumentov. Kasneje ugotovim da je nekaj fotk v redu, veliko mojih filmčkov je šlo v maloro, dokumenti pa skoraj vsi uničeni in se ne dajo odpreti. Bravo Recuva!

Naredim si pozno kosilo in grem spet na računalnik…morda najdem še kaj uporabnega občutek imam da bo tokratna noč še dolga.

05.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinočnje druženje je imelo privdih nekakšne napetosti. Še sam ne vem kakšne, a čutilo se je, da na barki, kjer sem pravkar sedel nekaj ni v redu. Po dveh pijačah ki sem jih spil, sem šel kar zgodaj na svojo barko in nekako sem bil bolj srečen tu, kot tam.

Zjutraj sem se prebudil že ob šestih, a sem se do sedmih valjal po postelji. Naredim si kavo in grem v kokpit. Skočim v to jutranje morje, zaplavam in se vrnem na barko, stuširam in obrišem. Takšnega jutra že dolgo ne pomnim. Tiho je, sonce sije in že kaže svojo moč. Jaz pa sedim v kokpitu, srkam kavo in gledam to modrino, na obali pa množico palm. Kot da je danes praznik. Nikogar ni, tudi z bark se ne odpelje nobeden dingi proti obali. Ob deveti uri, po zajtrku se le spravim v dingija in se zapeljem do obale, kjer nadaljujem peš do Yacht Servisa. To ime ni tisto, kar sem jaz pričakoval. Neko umazano delavnico, kjer popravljajo vse kar se plovil tiče. Pokazalo se je drugače, da vršijo usluge, ki jih mi navtiki potrebujemo. Pridejo do barke, prevzamejo perilo, ga operejo, posušijo, zložijo in pripeljejo nazaj do barke. Polnijo kuhinjski plin v male jeklenke, uredijo ti gorivo, čeprav tukaj ni bencinske črpalke, peljejo te na letališče ali pa te zapeljejo bilo kam si želiš, posodijo ti kolo, ki ga lahko rentaš cel dan in še in še…. Tam imajo malo boljši internet in z lastnikom sva se pogovorila, da si bo vzel čas zame ter bova preklicala nekaj ljudi na Tahiti, če mi lahko pomagajo okoli avtopilota. Ko pridem do njih, se najprej sezujem, usedem na verando in kmalu mi od lastnika žena prinese sok ter mi da geslo za internet. Brskam po netu in iščem rezervne dele za avtopilota. Kasneje pride še Aldric, lastnik firme in skupaj iščeva in primerjava moje že obrabljene in zastarele dele. Na Tahitiju ni nikogar, ki bi popravljal Raymarina. Štala! Jaz pišem maile v Slovenijo, na Hrvaško, enega pošljem v Novo Zelenadijo,… No slednji so zelo hitri in mi pošljejo odgovor, da lahko dobim rezervni del, a oni potrebujejo 8 dni da ga dobijo iz baze, jaz pa naslednje tri tedne, da pride na atol. Brzina jim je vrlina! Končno najdem v Minneapolisu (ZDA) spletno trgovino, kjer imajo to na zalogi. Pošljejo mi lahko v roku 8 dni, če plačam Express Priority Mail. Ok, plačam! Uredimo plačilo in naslov do Yacht Servisa in verjetno bo moj problem rešen. Verjetno, saj ne verjamem vsemu dokler ne bo montirano. Lahko da je še kaj drugega narobe, kar nisem videl.

Že skoraj popoldne se vrnem na barko, si iz kokosa natočim kokosovo vodo in jo spijem. Z narobe obrnjeno mačeto oreh razbijem, točno tako kot so me naučili na Markezih in si narežem snežno bel kokos.

Vmes pride do mene kapetan Novozelandskega katamarana in me vpraša če imam vijak M10x80 do 90 mm dolgega. Pogledam in najdem enega 100 mm dolgega. Zmiguje z glavo in potem mu dam še eno matico 12 mm za podložko in je že bolj nasmejan. Hoče mi ga plačati a plačila nočem, zato se čez čas vrne s 100 gramsko čokolado. Črna je in zdrava, a rajši bi imel mlečno, čeprav bom tudi to pojedel.

Popoldne grem še v en market pogledati za zelenjavo, saj mi je lastnica obljubila, da mi je nekaj uredi. Vsaj korenček, krompir in še kakšno bučko. Tukaj brcajo po tleh kokosove orehe, kaj drugega pa nimajo. Res je problem z zelenjavo, kakor tudi s sadjem. Žal tudi tokrat ni bilo zelenjave in mi pravi, naj pridem jutri dopoldne. Oh kako znano mi je vse to…. Še se spomnim tega in besede: manjana (jutri)!

Kmalu bo čas za večerjo in spet bo še en dan mimo, ki ga bom prečrtal na koledarju. Danes je točno 230 dni dni od kar sem odrinil z Martinika na to dolgo potovanje!

04.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Današnji dan je bil v znamenju avtopilota. Ne da mi mira in zato grem še enkrat v zadnji prekat barke in demontiram pogon avtopilota, ga dam na mizo in ga celega razstavim. Končno po nekaj urah najdem napako in zdaj saj vem kje sem. Zobniki na avtopilotu so se povsem izrabili in to pomeni, da bo potrebno nabaviti nove zobnike, če ne drugače pa še kaj drugega, morda najdem kje rabljen, v skrajni sili nov avtopilot.

Popoldan dobim še obisk, saj gre Hainz proti Tahitiju in se je prišel posloviti. Spregovoriva nekaj stavkov in že mora oditi. Lepo je če imaš ob sebi toliko ljudi in vsi me imajo radi.

Komaj Hainz odnese pete, že pride Bill in spijeva popoldansko kavico, nato pa greva na obalo v bar, ker nimam na barki piva. Kmalu se pridruži cela njegova posadka in vseh pet uživamo v dobri družbi in pogovoru.

Zvečer že v temi odidem na barko, si skuham večerjo, ko pridejo pome in me vabijo na njihovo barko, saj imajo prižgan BBQ. Ja kje ste bili pol ure prej, ko sem si delal večerjo. Vseeno grem k njim in verjetno se bo tokratni večer potegnil  čez polnoč.

  • Na sliki razstavljen avtopilot

03.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zgodnje jutro in nekdo trka na barko. Pridem ven in sosed Hainz je prinesel spet dve rezini sveže pečenega čebulnega kruha. Poskusi ga, ta je še bolj gost in trd kot včerajšnji. Hvala ti Hainz se zahvalim in pristavim đezvo za kavo na štedilnik.

Jutranja kavica in kopiranje fotografij na rezervni HD. Poglej ga tička. HD mi ne dela in pravi da je prazen. Le kako, če s kompom nisem niti na internetu ne kje drugje? Kako bo prazen, če je še predvčerajšnjim bilo zasedeno skoraj pol Tera Bajta. Ni druge kot da se jezim na tretjo osebo, ki spet ni nič kriva. Vse skupaj pustim na miru, da ne naredim še večje škode in napišem sinu preko Iridiuma email, kaj se mi je zgodilo. On bo že vedel kako naprej.

Grem v mesto, poiščem wifi da vidim kaj predlagajo drugi. Internetna povezava je tako slaba, da se še dobro logirati ne morem na net. Rad bi kupil nekaj zelenjave, pa tega tukaj ni. Kar dobijo gre že ob sedmih zjutraj, ko odprejo trgovino. Ni druge, kot nazaj na barko in takrat imam že odgovor od sina. Popoldne si skuham še kavico in po kavi grem v lokal na plaži, kjer vem da imajo internet. Upam le, da mi na kompu zdrži baterija, ki je v tem trenutku 100% polna, vtičnic pa ni, saj ima lokal svoje sončne panele in to je edina elektrika, ki jo premore. Naročim si pivo, dobim geslo za internet in začnem brskati. Da sem prišel na net, poiskal free program, da sem snel setup prg v velikosti 5 Mb in še nekaj Kb je trajalo reci piši, uro in 17 minut!!! To bi doma naredil v parih sekundah. Tako pač je to tukaj. No, važno je da je, da deluje in pravkar mi program išče datoteke, ki so se izgubile in menda jih bo vračal nazaj na disk celih 23 ur. Ni važno, le da jih najde, čim več.

Kasneje na barki si naredim pozno kosilo, ter po njem pospravim in se lotim branja knjige. Napeta kriminalka, me kar ponese s sabo in komaj čakam kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Danes ne pričakujem nikogar, saj oba člana sinočnjega obiska, ki je trajal krepko čez polnoč, hudo bolijo glavi. Hmmm le od česa sem se spraševal danes, ko sem nesel prazno litrsko steklenico ruma v smeti.

02.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Že zjutraj mi tista žilica ne da miru in se lotim avtopilota. No najprej se moram prebiti do njega, saj se nahaja  v zadnjem prekatu barke. Še prej pa moram sprazniti kabino, ki je še vedno bolj namenjena skladišču kot sobi za spanje.

Skozi majno odprtino v zadnjem delu barke se splazim do njega in ga odmontiram, nato pa še izklopim elektriko, ki vodi  do njegovega pogona in do njegovih komand. Ko ga odmontiram ga prinesem v kokpit in ga celega razstavim. Krtačke so že dotrajane v motorju, a bodo zdržale do Tahitija. Vendar se mi zdi, da zadnja magneta ne delujeta dobro. Spet sestavim avtopilota in ga montiram nazaj na svoje mesto. Poskusim če sem kaj popravil… vraga, nisem. Še vedno ropota in obsojen sem »guslati na roke« do Tahitija, to je dva dni in dve noči. Prekleto! Šest ur je šlo v nič!

Popoldne grem na kopno in v trgovino. Kupim nekaj malenkosti in izbiram akcijske cene. Ker sem kupil kilogram mletega mesa vem kaj si bom naredil za kosilo. Ko pridem na barko zamesim testo in spečem dve lepinji. Pravi bosanski Hašimovi lepinji. Ne moreš verjeti kako mi je lepinja prvič v življenju uspela. Iz mletega mesa naredim deset čevapčičev in  jih spečem, zraven še narežem čebulo »in j.b.š zemlju koja Bosne nema… če nima Bosne ima pa vsaj čevape v lepinji!« Zraven si privoščim še brezalkoholno pivo, edino kar prodajajo v prosti prodaji.

Ko sem šem že skoraj gotov s kosilom, pride k meni Nemec Hainz s sosednje barke in mi prinese  četrtino kruha, ki ga sam peče. Izgovor je, da ga testiram če je v redu. Madonca, a zdaj sem že neka kulinarična osebnost, ki testira tukajšnjo kulinariko? Jutri prinese pa čebulnega, saj je ta črn z otrobi. Povabim ga na barko in ker je prinesel s sabo še eno pivo, le tega bratsko spijeva na pol in se pogovarjava. Vmes pride dingi in na njemu kapetan SY Cajucita in se najavi, da pridejo k meni čez eno uro na party. Hainz gre na svojo barko, jaz pa zamesim testo za pico.

In res, po uri in pol prideta k meni Bill in Naomi. Prineseta Coca-Colo in steklenico ruma, jaz pa dam peči pico. Druženje se je zavleklo do sedaj in zato bo danes blog zamujal. Opravičeno, mar ne?

01.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

No pa smo vstopili v mesec Julij. To je mesec, ki naznanja počitnice, sezono dopustov, potovanja,… Tukaj se to bolj malo pozna, saj ni nikoli snega, zime, vedno je poletje. Obstajata le dva letna časa; deževni čas oz. čas ciklonov in suhi čas, ki mu pri nas rečemo poletni čas. Trenutno je tukaj 29,4°C v senci, morje v atolu je zelo prijetno in ima zavidljivih 27°C.

Sinoči sem hitro zaspal, verjetno je k temu botrovala utrujenost in po dvanajstih urah sem se prebudil, kot da sem ves polomljen. Najprej skok v morje, da pridem k sebi. Morje okoli barke je tukaj sinje modro, ko pa pogledaš v senčno stran, vidiš tisto temno indigo modro barvo. Igra svetlobe. Zaplavam, pravzaprav nekajkrat zamahnem in grem ven. Prav dobro dene za telo. Potem si skuham tisto prvo, močno jutranjo kavo, katera mi požene življenje po žilah.

Najprej moram narediti vsaj 200 lit. vode, kajti počasi bo prazen še sprednji tank, katerega koristim le takrat ko ne morem ali pa se mi ne ljubi delati vode.

Ko vse opravim, se stuširam, preoblečem in grem v mesto. Najlažje in najbližje je do dingi pontona pri bistroju na plaži. Šele ko pridem v bližino vidim veliko koralnih glav in spet je potreben slalom med njimi. Tokrat je lažje, saj si je lastnik omislil svojo signalizacijo za varen pristan na njegov ponton. Privežem dingija in me kar strese. Pod mano plava dva metra dolg morski pes. Glava je velika, med očmi ima vsaj 35-40 cm. Wauuu… Ni problem v morskem psu, kolikor je zanimiva globina… po moje tu ni več kot 120 do 130 cm. Lahko bi se ga dotaknil z roko. Naredim vsaj 5 posnetkov, ko vidim še enega. Ta je malo drugačne barve in malo manjši. No to se splača pa že posneti in posnamem en kratek video. Ker že 12 dni nisem ničesar kupil in zapravil denarja, si privoščim Hinano pivo. Veliko seveda. Lastnika vprašam za ta dva morska psa in on mi pove imena, katerih si žal ne zapomnim, edino si zapomnim le to, da nista nevarna, a če jih med plavanjem srečaš, je vseeno bolje iti stran, če že ona dva ne bosta šla pred mano.

Ker včeraj nisem bil na kopnem, mi današnji sprehod prav paše. Prehodim cca 4 km, nato pa grem nazaj na barko in se odločam kaj narediti za večerjo, saj je ura že krepko čez šesto zvečer. »Lušta« se mi pice, a nimam salam in sira. Ok potem pa izbira št. 2 in si spečem devet kurkuminih palačink, ki si jih namažem z jagodno marmelado. Ker ne uživam mleka si vedno naredim palačinke z vodo in vam povem, da so manj kalorične in ravno tako dobre. Tako, večerje je več kot dovolj.

Temna noč je zunaj in še vedno je vetrovno, zato pa bo spet lepo spati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja