30.06.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se prebudim preden me zbudi budilka, ura kaže 3:15. Zgodaj je, vem, a drugače ne gre, saj moram upoštevati kar nekaj dejavnikov. Danes se premaknem na drugi največji atol Fakarava. Od tu pa do sidrišča imam cca 50 NM, kar sploh ni veliko, je pa zato problem uskladiti vse druge dejavnike, ki so potrebni za varno vplutje v atol. Najprej si skuham kavo in jo počasi spijem, še enkrat pogledam karte in si ogledam pot. Pogledam si vremensko karto in karto vetrov. Pihalo bo, upam le, da ne veliko preveč. Potem pripravim barko in ob 4:15 odrinem s sidrišča proti izhodu iz atola. Noč je, zato plujem po karti, ki jo imam naloženo na ploterju. Do tja imam cca 7,8 NM in razvijem jadra, kajti veter imam idealen za jadrati. Izognem se dvem označenim koralnim glavam, nato pa plujem v nočni tišini. Miljo pred izhodom, se je začelo daniti in ko pridem do izhoda je že svetlo in praktično me tok izpljune v ocean. Super. Danes piha okoli 20 vozlov, morje pa je rahlo valovito. Valovi segajo komaj  slab meter.

Do atola Fakarava sem imel res mešano vreme. Najprej je pihalo okoli 20 vozlov, nato je kar naenkrat nehalo pihati in sem imel pol ure veter z močjo 7 vozlov, tako da sem tu prižgal za 20 minut motor, nato pa so prihrumeli črni oblaki, me malo poškropili z dežjem, zato pa toliko bolj prevetrili jadra. Pihalo je pretežno od 24 do 27 vozlov. Največji sunek vetra pa je bil izmerjen 36 vozlov. In če zdaj napišem, da valovi tudi pri tem vetru niso presegali enega metra, mi bo kdo še težko verjel. Tega pojava tudi sam ne poznam. Morda valove ščitijo bližnji atoli? Kdo ve… Čez čas se mi iz mesta kjer je montiran avtopilot sliši čuden zvok, kot da je nekaj polomljeno ali pa preskakuje. Zvok je res specifičen, zato ne bom nadaljeval plovbe z avtopilotom in bom te 4 ure krmaril na roke. Bom na sidrišču pogledal kaj je z mojim drugim elektronskim članom posadke.

Do atola Fakarava pridem ravno pravi čas. Kdaj je pravi čas? Pravi čas je, ko vpluješ v atol podnevi, eno uro in pol po najnižji oseki. In približno tako je bilo tudi danes. Ko sem danes vplul v atol, sem imel še nekaj straha od zadnjič  in vprašanje, koliko me bo tok ustavil in koliko moči motorja bom potreboval? Ker je pihal spet dober veter si za pomoč pustim skrajšano glavno jadro, prižgem motor, ga nastavim na 2200 obratov in plujem. Vhod v atol je veliko širši od prejšnjega. Hitrost skupaj z vetrom in motorjem je 6,7 vozla. Plovba je bila tako lahka, da sem ta vhod v atol v povprečju preplul s hitrostjo 7,6 vozla. Namesto nazaj me je neslo notri v njega! Pravo nasprotje od zadnjič. Po kar nekaj miljah počasne plovbe priplujem do sidrišča in sidram na 17 metrih. Sidro lepo prime, upam le, da bom sidro ob odhodu lepo potegnil ven, saj so spodaj na dnu tudi korale. V devetih urah sem preplul 51 NM. Najprej vse pospravim, pripravim dingija, motor, nato pa skočim v vodo in se okopam.

Ker še nisem danes nič jedel, si naredim sadno malico in pojem manjši pomelo. Kruha nimam, zato ga hitro zamesim in do večera bo že pečen. Tukaj bom skupaj s SY Cajucito in morda še s kom. No do srečanja je še nekaj časa, lepo bi bilo tudi malo zadremati, za kar pa ne bo časa, saj si takoj skuham tudi kavo in že razmišljam, kaj bo za večerjo.

Vmes seveda napišem ta blog, uredim slikco ali dve in še ena obveznost je za mano.

  • Danes sem dodal včerajšnje fotke: Gospodar družine, njegova žena s kitaro, njuna otroka z mano in manjši morski pes velikosti cca 1,5 m ki je plaval včeraj okoli Indiga

 

29.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Danes sem mislil, da bom dlje spal, saj sem sinoči še dolgo v jutro gledal film in se prebedel. Ko sem šel v posteljo, nikakor nisem mogel zaspati, a sem se kasneje spet prepričal z branjem knjige in zaspane oči so se kar same zaprle.

Malo kasneje spijem kavo in v kokpitu gledam svojo tendo in razmišljam, če bi se je zdaj lotil in zašil. Veliko je tega šivanja. Enkrat meter dvajset, drugič petinštirideset centimetrov. Namesto mene je nihče ne bo, čeprav tudi nihče še ni pazil, da je moja tenda oz. da je platno (sunbrella) privijačeno. Hehehehe, še meni se to zdi smešno, a drži. Vseeno se lotim dela in ker je vroče, šivam, delam na soncu in se hladim vsake toliko časa v vodi. Vmes tik ob barki priplava dober meter in pol velik morski pes. Hitro ga fotografiram in upam, da se kmalu vidimo tudi bližje v vodi, saj bi rad bližje videl tega črno plavutega morskega psa. Štiri ure in pol sem šival tendo, potem sem zamenjal eno triplex LED luč, ker je bila v stiku z vodo in ni več svetila, le brlela je še, potem pa sem se lotil še motorja. Zamenjal sem olje in filter, ter kasneje preveril, če vse dela, kot mora.

V tem času pride do mene ata iz Kanadskega katamarana in potrebuje en vijak M3. Sedi kolega, ga bova našla, če ne ga bova naredila, mu pravim in možakar se nasmehne. Malo je manjkalo, pa bi ga res morala delati, kajti takšni vijaki so tudi pri meni redki in komaj sva izbrskala enega, ki mu je ustrezal. Ponudim mu še kavo, katero spijeva do polovice, nato pa njega prežene dež, saj imava oba odprta okna na plovilih. Ker on ni sam na barki mu res ne bi bilo treba iti, a se je zagnal v dingija, kot da prihaja tornado, ne pa nekaj kapljic dežja v močnejšem vetru.

Pozno popoldan grem še malo na obalo, se sprehodim, ogovorim domačine in povabijo me k sebi na dvorišče. Njihovo dvorišče je tudi obala. Tako zvem, da je danes pri njih praznik, zato so prižgali BBQ, igrali kitaro… ja bil je res lep popoldan in večer. Čeprav smo se težko sporazumevali, smo se na koncu zelo dobro imeli. Kaj več o tem pa morda jutri.

Pozno zvečer se peljem proti barki. Približno 700 m je potrebno vijugati med koralnimi glavami in uspe mi. Zdaj bo potrebno narediti kosilo oz. že kar pozno večerjo in dan se premika v noč, ki bo tokrat kratka, saj bom še ponoči, proti jutru, odvezal barko z boje in ob svitu bi rad bil pri izhodu iz atola.

28.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Po vetrovni noči, kjer je tako pihalo, da sem moral sredi noči izklopiti vetrni generator, saj se je tako zelo slišal, da me je prebudil iz sanj. Kakšne so bile te sanje ne vem, saj vse kar doživljam so ene same sanje.

Zjutraj, ko si ravno kuham kavo me sosedje povabijo na zajtrk, saj so spekli kruh, nočna peka, so kasneje rekli. No pa sem šel, spil kavo, se malo pogovoril, nato pa se vrnil nazaj na svojo barko.

Veter je nekje okoli desete ure zjutraj utihnil in ni ga bilo več niti za vzorec. Zato pa sem toliko bolj občutil, kaj pomeni v tem soncu biti brez vetra. Peklenska vročina, saj so tam zgoraj ves dan nalagali na ogenj in v enem trenutku je termometer pokazal celih 32°C. Vroče! Ne morem si pomagati drugače, kot da skočim v vodo, ki ima danes 28,6°C. Res prava osvežitev.

Kasneje se lotim watermakerja, saj so se mi je pri zadnjem delanju vode izredno slišale čudne vibracije. Zato ga »razšraufam« in pregledam črpalki, impeler, jermen, zamenjam olje v motorju,…. Vse je v redu, nato vse privijačim nazaj in zmontiram tako kot mora biti. Na koncu ga še zaženem, da preverim če dela in dela kot mora delati.

Po radiu me pokliče kapetan Danske barke, ki g osebno ne poznam in ko se prestaviva na varen kanal, se pogovoriva, zakaj me je klical. Trenutno je sidran na JV in rad bi videl kakšno navigacijo uporabljam in če imam kakšen peljar v PDF obliki za te otoke. Očitno se hitro širi glas o nočnem prihodu v atol. Ko mu povem naslov, ugotoviva, da imava oba enakega. Tudi sam sem teh peljarjev ali pilotov dobil v elektronski obliki kar precej od kapetana SY Male. Zadeve krožijo med navtiki, saj si tako pomagamo. Jutri opoldne pride na naše sidrišče in bova rekla kakšno na to temo.

Nato grem še enkrat v vodo in potem se odločim da grem na kopno. Očitno nisem tip človeka, ki bi takoj ali ob prvi priliki odšel na kopno. Najprej si rad na barki vse porihtam, potem pa grem, čez dan, dva ali tri. Vem, da s tem čakanjem nisem ničesar zamudil.

Z dingijem počasi vijugam med koralnimi glavami, katerih je kar veliko. Nekatere se vidijo dobro in so le kakšnih 10 cm pod gladino, spet druge so pol metra nižje in te težko vidim. Največkrat se zgodi, da takšne koralne glave začuti elisa na motorju od dingija. Takrat zna biti že prepozno in če imamo srečo nam je v najboljšem primeru zlomilo samo varnostni zatič. Varno vijugam do kopnega in si ogledam teh nekaj hiš v naselju. Vroče je, zato kaj dosti ljudi niti ne vidim, ki bi hodili zunaj. Najdem tudi dve trgovini, ki se ravno odpreta po opoldanskem počitku, si ogledam notranjost, kupim pa ne ničesar, saj ničesar ne potrebujem.

Med palmami, ki prevladujejo na tem otoku, najdem kar nekaj lepih in polnih kokosov, ki ležijo na tleh. Poberem enega in ga dam v nahrbtnik. Ga že olupim na barki, saj nimam mačete s sabo. Spil bom kokosovo vodo, ki je zelo zdravilna, ali pa bom kaj skuhal v njej. Kokos po navadi razbijem z drugo stranjo mačete in cel plod je poln snežno bele en centimeter debele plasti kokosovega mesa. Ta kokos ni niti malo podoben po okusu našemu kokosu, ki ga kupimo mletega in posušenega v trgovini. Na trenutke mi okus potegne na lešnike. Lahko bi ga jedel tako svežega celo uro.

Zvečer si naredim še pozno kosilo in danes bom bral knjigo: The Pacific crossing guide in se učil, kje in kako nadaljevati plovbo. Seveda tokrat nadaljujem plovbo po belem dnevu.

27.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Jutranje prebujanje v mirnem zavetju atola Kauehi. Potem pridem v kokpit in se razgledam po okolici. Wauu… podobno kot je bilo na San Blasih. Bela mivka, palme, sinja modrina, ki že bode v oči,… Slečem si spodnjice in se vržem v vodo in zaplavam v vodi, ki ima 28 stopinj. Že zjutraj je sonce močno in kar nekaj vetra se čuti na barki. Pravzaprav bolj slišim vetrni generator, kako ga obrača od vetra.

Po kopanju se obrijem in uredim, nato pa se mimo pripelje mlada Francozinja s katamarana, ki smo se spoznali na Hiva Oa. Prišla me je pozdraviti in jaz ji ponudim kavo. Ob klepetu in kavi nama mine čas, dokler ne dobi preko ročne postaje poziv, da pride po moža, ki je na kopnem. Sede v dingija in se odpelje, kot da je rojena v čolnu.

Čas je za zajtrk, nato pa se lotim dela. V sprednjo kabino mi je zaradi valov in obilice vode nekaj le-te priteklo v sprednjo spalnico, zato je moker jogi in potrebno ga bo na soncu presušiti. Vse še obrišem, nato pa preverim plastenke z vodo, katere imam v rezervi. Očitno je ena malo spustila med obračanjem v visokih valovih. Vse dam ven, obrišem, najdem grešnega kozla in ga odstranim.

Potem se lotim prekatov na tleh, ki se nahajajo pod podom, saj je v njih nekaj malega vode. Dvignem pod in v vedru se nabere štiri litre slane vode, ki je prišla tja iz vseh možnih lukenj in špranj. Ni kaj, se pač nabere in se

obriše, ter posuši do suhega. Pometem in obrišem še tla, ter očistim kopalnico.
V vodo položim dingija, nanj montiram motor, a se mi ne da na obalo. Nadenem si masko in plavutke, ter s fotoaparatom odidem preveriti kako je urejena boja in če je varna. Vmes fotografiram tri male črnoplavute morske pse, velikih ne vidim. Pravzaprav ne vidim nič kaj dosti rib. Če ne bi bili ti štirje skupaj ob kovinski sponki za bojo, sploh ne bi videl žive duše v morju. A vem, a je v njem še veliko kaj drugega.

Popoldne si skuham dobro juho, nekaj napišem in razmišljam kako se da živeti brez interneta, brez FB, brez vseh ostalih priteklin, brez katerih si v domačem fotelju ne moremo več zamisliti življenja. Življenje je tukaj poceni. Ne potrebujem avta, jadram z vetrom. V trgovino grem vsake toliko časa, da kupim najnujnejše. Kruh si pečem sam, ribe lovim sam, kuham si sam,…

Prišla je spet noč in počasi bo spet treba v posteljo. V Sloveniji se bo pričelo novo jutro novega dne. Seveda, saj smo 12 ur narazen.

26.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Danes je blog malo pozen, a prvo sem moral priti k sebi, potem vse pospraviti, nahraniti svoj želodček in spiti eno pivo. Res sem si ga zaslužil. Zdaj pa blog:

Do jutra v četrti noči ni bilo nobenega problema, plovba je potekala zelo dobro, dokler me ni presenetil en črn oblak, ki je prinesel močan dež in močan veter nad 30 vozlov, ki sploh ne vem od kod je jemal takšno moč. Skrajšal sem jadra in bilo je vse v redu. Pol ure je trajala nevihta in najbolj mi je žal tende, ki je zaradi močnega vetra klonila pri zadrgi, en meter na šivih, ki so prepereli od sonca. Ker je bila raztrganina prevelika, nisem mogel tega zašiti, zato sem enostavno tendo in zadrgo privijačil s »kniping« vijaki.. Začasno bo, dokler na sidrišču le to ne popravim oz. zašijem. Vsaj škoda ne bo še večja, če spet zapiha močan veter.

Čez dan je potem veter padel pod 12 vozlov in bil sem kljub polnim jadrom resnično počasen. Vedel sem, da na atolu ne bom ob pravem času, torej še pri belem dnevu. Kaj vse se mi je pletlo v glavi, raje ne napišem. Tudi ribe nisem ujel nobene, očitno še ribe nočejo zarjavelih trnkov. Ker ni bilo časa za večerjo sem kaj hitro odmislil ribo in se raje prijel krmila.

Zaradi vremena in drugih dejavnikov sem bil danes počasen in sem do ure, ko merim čas, naredil samo 123 NM, kar pomeni, da sem za tri ure prepozen za vhod v atol. No kljub vsemu, pri plovbi ob atolu, malo testiram karte na ploterju in vidim, da so točne, zato v noči, ob 20. uri, uro in pol pred oseko (torej cca 3,5 ure prehitro) pred vhodom v atol pospravim jadra, ter se odločim, da zaplujem skozi njega. Zavedam se, da je to nevarno, a še sam ne vem kako nevarno je to, a vseeno poskusim. Postavim se na ravno črto, središčnico med levim in desnim delom atola, ki im v sredini največjo globino in poženem motor na 2200 obratov. Ko dobim zalet plujem s hitrostjo 5,7 vozla. Zaplujem blizu vhoda in začutim valove, vrtince in še kaj. Hitrost pada; 5, 4, 3, 2 in na koncu premorem le komaj več kot en vozel hitrosti. Veter imam 18 vozlov v nos, kar dejansko ni tako velik problem, srečen sem, da ga nimam v bok. Vseeno zaradi pomanjkanja hitrosti in zaradi vetra, začne barko obračati v desno. Tukaj se prvič prestrašim in prepričan sem, da bo barko obrnilo, jaz pa bom kje nasedel s kobilico in… vsega bo konec. Čeprav motorju ne verjamem več 100%, mu dodam še 500 obratov in sedaj sem že čez limit, torej na 2700 obratih. Čutim, kako se počasi premikam s hitrostjo 1,3 vozla. Barka se trese, v mojem želodcu pa se ustvarja kislina. Pod ogromnim stresom sem. Bova z Indigom zmogla ali ne? Še sreča, da so navigacijske karte Japesen res točne za to področje in srečen sem lahko, da so res točne. Kaj vse bi lahko bilo, če ne bi bile, če bi bilo v tem trenutku premalo satelitov na tem mestu, lahko bi bil zamik pri prenosu pozicije, uffff… Sam ne vem kako dolgo sem rabil za prehod v atol, kajti bilo je res mučno. Vem pa, da se mi je začel valiti kamen od srca, ko sem prvič videl, da plujem spet s hitrostjo 2 vozla, kasneje že premorem 3 vozle in potem 4 in 5 vozlov… Zavpijem od sreče iz vsega grla ki ga premorem, kajti veselje je nepopisno, ker nisem premagal atol in njegov tok, imel sem le ogromno srečo. Očitno me čuvajo angeli vsega sveta.

Nočna plovba do sidrišča po atolu ni bila zahtevna čeprav je zdaj že pihalo dobrih 20 vozlov vetra, v atolu pa so se naredili polmetrski valovi. Po skoraj osmih miljah plovbe mimo redkih koralnih glav, ki so na srečo lepo označene, le priplujem do sidrišča in med barkami vidim eno in edino prazno bojo. Še to ujamem, se privežem in bom lahko zadihal.

Za takšen podvig, obstajata le dve opciji: ali si malo nor ali pa imaš jajca tako velika, da jih vlečeš po tleh. Malo prej sem bil v kopalnici in preverjeno, tega drugega nimam, torej je edina opcija to prvo! Vem pa le eno: To sem naredil prvič, zadnjič in nikoli več! Sreča je vsekakor opoteča, tokrat jo je bilo zelo veliko! Le pravi navtiki, ki poznajo atol vedo, kaj vse bi se lahko naredilo, če bi šlo kaj po zlu.

Tako, pa sem po štirih dneh in treh urah in pol, preplul 544 NM in zdaj sem na svojem prvem, pravem atolu. Kakšen bo izvem že jutri, ko se zdani.

25.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 3.dan

Po tretji noči prehajam v tretji dan plovbe. Ta noč je bila bolj mirna in veter je kar precej popustil. Ponoči je pihalo med 11 in 14 vozli, zato sem razvil obe jadri v celoti. Jih trimal kolikor se pač še da trimati že razmahana in utrujena jadra. V teh jadrih je že za 10.000 NM vetra. V skladišču imam rezervna jadra, a vem, da niso tako močna kot so ta, zato naj tam še malo počakajo.

Prazničen dan je danes, 25. Junij. Sedemindvajset let nazaj sem bil tudi sam del te zgodovine in na srečo samo deset dnevne vojne. Mojih 27 dni je takrat hitro minilo in vesel sem, da ni trajalo nekaj let, kot je to trajalo v sosednjih republikah bivše Juge. Zato tudi na Indigu plapola Slovenska zastava.

Spijem kavo in zajtrkujem, ko zaslišim, kako se laks na hitro odvija. Pustim vse skupaj in grem do palice, potegnem in začutim, kako je riba spustila umetno vabo. Nadaljujem z zajtrkom in čez eno uro se mi ponovi enako. Zagrabi, potegnem, pa se sname. Ufff, ko se bo to naredilo tretjič skočim v vodo in jo sam nataknem na trnek. No, tako se to samo reče, čeprav imam občutek, da tudi danes ne bo riba za kosilo.

Opoldne malo kalkuliram. Če plujem na atol Fakarava, je do tam še 210 NM, kar pomeni, da pridem tja v sredo okoli ene ali druge ure ponoči. Hmmm, to mi ne diši. Prehitro in potem moram 7 ur krožiti pred vhodom v atol, da dobim dobre pogoje. Ostaja mi rezerva, to je atol Kauehi, ki se mi ne zdi zahteven in ima dovolj širok ter globok vhod, poleg tega pa je notranjost atola dovolj plovna in na karti vidim samo tri koralne glave, ki štrlijo iz vode. Torej nekih večjih presenečenj s kobilico ne more biti. Odločim se da grem tja, saj imam do tja cca 30 NM manj, kar pomeni, da atol dosežem ravno v mraku. Ni ravno najboljši čas za vhod in sidranje že v temni noči, a drugega izhoda trenutno ne vidim. Ahhh te zakonitosti, najbolje je priti zjutraj do vhoda v atol, torej ob belem dnevu, še bolje je če je to uro in pol po največji oseki in takrat je menda idealen čas za vhod v atol. Prižgeš motor in ga naviješ na visoke obrate ter se premikaš s hitrostjo vsaj dva vozla v notranjost atola. Premagaš močan tok na vhodu, sidraš in spiješ dobro in toplo kavo na sidrišču. Hmmm, še zna biti pestro.

Po kalkuliranju se lotim peke kruha, torej ga je potrebno najprej zamesiti, potem testo počiva, spet premesiti, spet počiva in nato še peka v pečici. Tri ure mi vzame štruca kruha. No, pa mi naj kdo reče da mi je dolgčas! Vmes ko testo vzhaja, spet potegne riba, tokrat že tretjič in ko nategnem, vem, da se je ta dobro nasadila na trnek. Čez čas ugotovim, da bo kar problem. Težka je in zavora popušča. Zato popustim zavoro in ji dam malo svobode. Tokratna taktika bo utrujanje. Spet malo navijem, spet popustim in ko spet navijam, napetost popusti in ribe ni več. Ufff sem jezen… Potegnem laks na barko in vidim, kako se je sponka dobesedno zravnala, vaba pa je ostala ribi kot moderen piercing v ustih. Pa je šla zadnja dobra vaba. Saj jih še imam, a niso tako dobre kot je ta. Najdem še eno, ki bi lahko bila uspešna, a je trnek tako rjav, da če se riba napiči nanj, se zastrupi in umre za tetanusom. Do kosila nisem bil uspešen z ribolovom, zato si skuham zelenjavno rižoto. Bo pa jutri riba, vem da bo. V najslabšem primeru bo za kosilo pašta s tuno iz konzerve.

Prihaja že četrti večer in preplutih je točno 400 milj v treh dneh. Ni slabo, a vseeno mi ostaja do cilja 140 NM, kar pomeni, da bom čez noč malo popustil, jutri čez dan pa poskusim kakšno miljo pridobiti in morda mi uspe prehod še pri mraku.

24.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 2.dan

Sinoči se je vreme okoli polnoči spremenilo in spet je bilo kar nekaj dežja, kateri pa je s sabo prinesel veter in valove. Tokrat je bil veter pretežno okoli 30 vozlov, valovi pa so lepo zlivali na barko in po dolgem času je pricurljalo na parih mestih v salon nekaj slane vode. Voda pač najde luknje in špranje. Saj ne vem ali me je mučila utrujenost, ali pa me je to zibanje na valovih kar nekajkrat uspavalo, tako da sem se kljub nočnemu dežuranju, krajšanju jader, brisanju slane vode v barki in še čemu, lepo naspal. Nisem se spočil, a mi spanca do popoldneva ne manjka več.

Okoli poldneva je veter začel pojenjati in okoli 15. ure sem ga imel še samo med 12 in 14 vozlov. Tudi morje se umiri in valovi padejo na meter in pol višine. No to je primerno tudi za ribolov, zato gre laks z vabo v morje. Žal do večera ni bilo uspeha in danes ne bo sveže ribe.

Vmes sem popoldne še zadremal na soncu za dobre pol ure, bral knjigo, premišljeval,… potem pa je bil spet čas za popoldansko kavico in moje tri kekse.

Za kosilo si naredim čudovito solato in za danes bo dovolj, saj niti ne potrebujem neke energije. Moram pokuriti še kakšno zalogo okoli pasu, ki se mi je nabrala na Markezih. Očitno sem se malo preveč sprostil, zato je bil ob večerih napad na hladilnik neizbežen.

Danes sem bil spet priden, saj je za Indigom ostalo 138 NM.

23.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 1.dan

Sinoči sem odrinil in že čez tri ure mi je bilo žal, da sem šel. Napoved vremena, ki sem ga prejel preko satelita mi je ustrezalo, saj je kazalo da bo pihal JV veter s hitrostjo med 15 do 20 vozlov. Super, veter mi gre na roko. Valovi prihajajo z iste strani, a ti mi ne gredo na roko, saj me bodo tolkli direktno v bok. Če bo vetra okoli 20 vozlov pomeni dva metra ali še več valov.

Takoj ko zapustim otok in pridem na odprti ocean zapiha okoli 22 vozlov. Barka leti 6,7 vozla, zato hitro krajšam jadra. Še med krajšanjem se veter okrepi in zapiha tja do 26 vozlov, jaz še bolj krajšam. Vmes pade še dež in moker sem kot miš. Preoblečem se in grem nazaj v kokpit, a me tam v prvi minuti dobi val, ki gre čez barko. Celo noč je pihalo med 22 in 29 vozlov, valovi pa so udarjali v barko ter se odbiti zlivali v velikih količinah čez barko, nekateri so se zlili tudi v kokpit. Deževalo je vsaj 7x in vsakič je z dežjem prišlo tudi več vetra. Noč pa črna kot luknja v rudniku, saj se je luna izgubila za črnimi oblaki.

Zjutraj preverim vreme in si naložim nove gribe. Nič ne kaže na bolje. Računam, da bom v torek zjutraj na Raroji. Ufff tam bo pihalo cca 20 vozlov, kar pomeni tudi večji val. Preberem, da ta otok ni zaščiten od vzhodnika, ter da je vstop ob večjem vetru še toliko težji. Torej veter + val + močan tok na vhodu v atol…. Je enako, nič dobrega. To je zadnji otok, na katerem se je nesrečno razbil Kon-Tiki. Naj bom Kon-Tiki 2? Ne hvala! Obrnem barko proti atolu Fakarava, ki je malo nižje in še dodatnih 100 NM oddaljena. En dan plovbe več, pomeni večjo možnost da se veter umiri. Bom pa šel malo gor in malo dol po atolih.

Čez dan se veter malo umiri in zdaj piha med 17 in 22 vozlov, kar je dokaj zmerno, le valovi mi še nagajajo. Jutri bo menda bolje. Prvi dan je preplutih 132 NM, kar ni tako slabo za te valove. Ostaja mi jih še dobrih 410 NM in ko preračunam milje z dnevno plovbo sem vesel, ker se mi bo ravno izšlo in do atola pridem ob belem dnevu.

22.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Danes sem kar zgodaj vstal in po kavi sem šel na sosednjo barko, da jim naredim nekaj vode s svojim čarovnikom, potem pa sva šla skupaj z možakarjem do moje barke, kjer je on do konca pod vodo očistil kobilico.

Jaz sem še enkrat očistil vodno linijo, saj se je nabralo kar nekaj alg, nabralo pa se je tudi nekaj alg na boku, saj se je barka gibala in tudi plula. No čez dobro uro je bila lepa in bela.

Kasneje še odpeljem in odnesem akumulator na obalo, saj je dotrajan. Grem še na en pogovor k enemu domačinu, a nič ne uredim, zato se vrnem na barko.

Preberem si nekaj zadev o atolih, pregledam si zemljevide in kmalu je na vrsti popoldanska kavica. Danes je v zaliv prijadralo in sidralo kar nekaj plovil, zato je pravi čas, da zapustim to gužvo in odrinem spet na nekaj dnevno plovbo proti atolom Tuamotus. Kateri bo prvi še ne vem, a morda Raroia. Vem da je vstop v vsakega prava dogodivščina zaradi močnega toka, a upam le na najboljše.

Zvečer po večerji oz. poznem kosilu dvignem sidro, kar pa ni najbolj enostavno, saj se je pred moje sidro ustavil katamaran. No konec dober in se dobro, odplul sem na 430 NM dolgo plovbo, kar pomeni vsaj tri dni in še nekaj plovbe.

 

21.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Kaj se zgodi zvečer, če je človek utrujen? Zaspi ob televizorju. No jaz televizorja nisem gledal od kar sem šel od doma, a sem vseeno zaspal, ko sem gledal na računalniku film. Spal sem do tretje ure zjutraj in se prebudil v salonu. Na ekranu je bila tema, saj je zmanjkalo baterije. Hitro sem si umil zobe in skočil v spalnico v posteljo. A zaspati ne bo mogoče, to vem. Zato vzamem v roke knjigo, začnem brati ter si mislim, kako bom čez 10 minut že spal. Bom ja, ob peti uri sem še gledal na uro, nato pa sem res zaspal in tako spal do 9. ure zjutraj.

Sledila je kavica in potem zajtrk, nato pa sem se lotil dela. Najprej sem nastavil čarovnika, da mi naredi vsaj 200 litrov vode, nato pa sem šel v salon in se lotil akumulatorjev. Ker imam samo dva »zdrava« servisna akumulatorja bom snel kable za tretji akumulator in le-tega tudi dal ven iz skladišča ter ga kasneje zapeljem na obalo. Vse sem lepo očistil, namazal in pospravil.

V tem času sem natočil poln rezervoar vode, to je 150 litrov, zdaj še natočim vodo v plastenke in  napolnim posodo za spiranje membran. 190 litrov vode sem danes pridelal. Bravo jaz!

Ravno pospravljam kokpit, ko pride z dingijem sosed iz barke na kateri visi zastava Nove Zelandije. Ne poznam ga, a vem da je tu že od takrat, ko sem sidral v tem zalivu. Saj veste kako to gre, začetni pozdrav, kako si, kako ti je ime, od kod prihajaš,….povabim ga na barko in potem smo že kolegi. Klasika, skoraj tako hitro, kot si otroci najdejo prijatelje v peskovniku. Med pogovorom izvem, da jadra z ženo in je sem prijadral iz Havajev in gre počasi domov, a med tem pluje po isti poti kot gremo vsi. Jaz planiram, da bom morda odrinil zvečer, on pravi da bo še ostal nekaj časa na Markezih, potem pa se gre potapljat na atole, saj je strasten potapljač. Mora le na Tahiti, ker se mu je pokvarila črpalka na watermakerju in na tem otoku ni dosti pitne vode, zato je prišel vprašati, če imam kakšen kanister za vodo za posoditi. Še sam ne vem kako, a pogovor je stekel v poslovno smer in dogovorila sva se, da on kot potapljač jutri očisti moj podvodni del barke, jaz pa mu naredim na njegovi barki vodo z mojim čarovnikom. Seveda se je možakar zagrel in je prišel kar danes, ker ne ve kako poraščena je kobilica. S sabo je prinesel tudi orodje in vso potapljaško opremo. Kmalu se potopi v vodo. No grem pa še jaz za njim. Nataknem si plavutke, masko in se mu pridružim. On začne z delom in jaz se nekajkrat na dah potopim, saj mi kaže koliko školjk je na kobilici. Ko hočem ravno na površje pa potem ven iz vode, se naredi tema in nad mano priplava tigrasti skat, velikosti vsaj dva metra čez širino (100% ni ribiška!) in ko ga zagledam samo 3 m stran od mene mi v sekundi od straha zmanjka zraka in se dvignem na površino, a ker gledam skata z glavo zadenem v trup barke, ravno tja kjer je bila prisesana neka školjka. Super! Prebijem si glavo in začne mi teči kri. No to je še bolj super! Tu je kar nekaj morskih psov in ti zavohajo kri do 1800 m daleč. Zato grem ven iz vode in za mano tudi Piter. Pravi da ti skati niso nevarni in da ga je on videl že pred mano. Bolj nevarni so morski psi, katere skoraj dnevno vidimo plavati tudi v zalivu. On bo nadaljeval delo jutri, jaz pa si poštimam rano na glavi. Ni tako hudo kot sem mislil, samo dobra dva cm je dolga rana. A kar precej krvavim. Pri meni je problem ustaviti kri, ker vsak dan jem tablete za redčenje krvi. No vseeno jo nekako ustavim in vesel sem, da me ne boli glava ne rana.

Jutri grem jaz na njegovo barko in mu naredim vodo, zato ostajam tu še eno noč in odrinem na pot jutri zvečer. Popoldan ob 17. uri sem dobil vabilo na čaj in zraven so postregli še piškotke. Kasneje grem na svojo barko in si skuham čudovit karijev riž s piščančjim mesom. Zraven si naredim še solato in se kasneje najem do sitega. Pospraviti še moram včeraj nabrano sadje, saj sem ga včeraj še umil in do danes se je vse posušilo.

  • Na sliki so tukajšnji otroci, ki se vsak dan igrajo na obali

 

20.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja je bila res dobra. Raznovrsten krožnik dobrot, med katerimi smo lahko poskušali pečeno tuno, pečeno ribo wahoo, surovo mečarico dimljeno z brinovimi vejicami, riž, kuhan kruhovec, na ognju pečen pardižnik, itd. Domačini so se res potrudili in v hišo smo spet vstopili bosi, čeprav so na tleh plošče, podobne naši keramiki. Potem pa nam je še njihova snaha spekla nekakšno testo, ki bi bilo najbolj podobno našim princeskam, namesto kreme pa je dala notri domač zmrznjen sladoled s koščki sadja in vse skupaj prelila s čokolado, katero dela tukajšnji Schoko-mann Manfred.

No ker nam ni bilo dovolj druženja pri domačinih smo naredili nekakšne after party še na Indigu. Vsak je prinesel s svoje barke nekaj piva, kakšne kekse in smo se družili do enih zjutraj.

Zjutraj so moji sosedje še spali, jaz pa sem se odločil, da grem obiskat tukajšnji slap in potem grem še do Manfreda. Torej najprej z dingijem do kopnega, potem pa pot pod noge in po dobri uri in pol  pridem do čudovitega slapa. Prava paša za oči in ušesa, pravo nasprotje proti slapu na otoku Fatu Hiva. Splačalo se je priti moker od potu, saj je bila pot kar naporna čez pravo đunglo, ki jo sestavljajo palme, divja drevesa, ovijalke in res visoki in debeli bambusovci. Potem pa se ti odpre pravi razgled na nekaj lepega. Zamislite si slap, deročo vodo kako pada v globino, spodaj pa čisti tolmun v katerem sem se kasneje kopal. Nad slapom dve visoki palmi in nebo je svetlo zaradi sonca. V to skrito kotlino pada posebna svetloba in zato ima na trenutke voda rdečo barvo, na trenutke zeleno, potem spet modro,…. Uffff… Slečem se do golega, saj sem tam sam in grem v vodo. No ja, prvo minuto je bilo »brrrr« čeprav ni tako hudo hladna voda, spet naslednjo minuto je bilo dokaj prijetno, potem pa je bilo že tako super v tej vročini 30°C, da že skoraj nisem hotel iz vode. Voda je globoka približno meter in pol, zato tudi zaplavati ni problem.

Žal sem moral pot nadaljevati še kakšnih 2,5 km, malo nazaj, potem spet malo v drugo stran do čokoladnega moža Manfreda. Že na vhodu na njegovo posestvo se zavem, da je možak posebnež. Ko pridem do njega pa spoznam, da je res še večji posebnež. Hišo si je uredil v nekakšni dolini, na posestvu pa ima približno 180 kur, petelinov in piščancev, kot sam pravi. Potem zagledam še tri pse in nekaj mačk, za katere se pohvali, da jih ima 25. Vse pa se prosto sprehaja po dvorišču. Menda ima mačke zato, da mu s kremplji praskajo drevesa kakavovca, kar je menda zelo dobro za drevo, saj takšno obrodi 2x več plodov. Narediva še pokušino raznovrstnih čokolad s poprom, makadamijo, raznimi sadeži, itd. Zraven mi pove, da je že 30 let tukaj in da se je moral lotiti nekega posla. Z ženo sta se domislila izdelave čokolade in zdaj imata čokoladnico. Glede na kure, mačke, ter še kakšno nehigiensko, raje ne pogledam kje dela čokolado, le kupim eno tablico 120 gr in se mu zahvalim za vse.

Potem že skoraj v večeru pridem na barko, si naredim večerjo in verjamem, da bom danes šel prej v posteljo. Tudi radio VHF miruje v tišini, zato ga raje ugasnem, da se le-ta ne prebudi.

Naporen dan je bil danes, jutri bom še nekaj naredil po barki, narediti moram še vodo z mojim čarovnikom Rainmanom, speči kruh, če ga slučajno ne dobim v tukajšnji vasici, potem pa mislim, da bo to moja zadnja noč na Markezih.

 

19.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Zjutraj spijem kavo in pripravim barko, ter dvignem sidro. Zapuščam otok Nuko Hivo in odplul bom cca 30 NM stran na še eden otok Markeškega otočja. Nisem se še odločil kje bom sidral, a verjetno bom najprej izbral zaliv Hakahetau, saj sem prebral, da je tam lep zaliv z majhno vasico, ki šteje komaj par hišk, ima pa domačo pokušino avtohtone hrane in poskusil se bom dogovoriti za kakšno pokušino, pod pogojem, da sem lahko zraven, ko se bo le-ta pripravljala in kuhala. Rad bi videl kako se nekaterim domačim zadevam streže v tukajšnjem loncu.

Izplujem iz zaliva, kjer sem sidral nekaj zadnjih dni in plujem proti otoku. Danes ni potrebno nikogar pozdraviti, nikomur reči adijo, saj so vse tri barke odšle na drugo stran otoka v zaliv, kjer bodo menda prespali na plaži ob tabornem ognju. Zunaj me pričaka veter z močjo 15 do 18 vozlov in po dolgem času je to točno tak veter, ki ga potrebujem za dobro in hitro jadranje. Temu se reče pravi veter, ki pa ga žal skoraj nikoli ne ulovim. Pa saj nisem edini, vedno nekomu od nas manjka ta veter, ki je idealen. Jadra so se napela, barka drsi po vodni gladini s hitrostjo 5,5 do 6 vozlov in meni se smeji. Hitro bom na drugi strani. In res, 29 NM preplujem v petih urah in desetih minutah. Wauuu… lepo je šlo danes. Hitro sidram, ter se ne morem nagledati čudovite narave. Barve, ki se prelivajo iz svetlo zelene v skoraj črno, siva v belo, temno zelena spet v svetlo zeleno,…. Ni da ni. Na vrhu hriba nad zalivom pa stoji sedem špičastih vršičkov. Čudovito. Skuham si kavo in si naredim piškotke, ko se po VHF postaji razleže glas: Indigo Indigo,… itd. No lepo, sem vedel da ne bom sam. Povedo mi, da dve barki prihajata za mano in naj jima pripravim prostor za sidranje. Hahaha, prostora je dovolj, torej bo ta klic pomenil vse kaj drugega. In res, čez slabo uro so že tu in sidrajo tudi oni. Povedo mi, da so me zjutraj ob odhodu spoznali po rdečih jadrih, ko sem šel iz zaliva. No super si mislim, jutri zamenjam jadra, rezervna so modre barve. Nekateri od njih ne zdržijo dolgo na barkah in gredo na kopno, jaz ostajam na barki. Čez pol ure že slišim dingija in eden od kapetanov mi pravi, da je rezerviral pri domačinih mizo za večerjo za vse. Menda je zelo poceni, zato mi ni treba kuhati na barki. No lepo, zdaj pa mi že drugi urejajo prehrano. No saj je vse v redu, le če se to današnje druženje spet ne sprevrže v kakšen nor party.

Kako je bilo izveste jutri.

 

18.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Sinoči sem res odšel na barko v letni kino in tam je bil res pravi kino. Ufff…kaj vse imajo ljudje s sabo. Pogledali smo si en film, a ta film smo si pogledali v ogromnem kokpitu, film se je preko LED projektorja vrtel na velikem belem platnu in na mizi ter vsepovsod v kokpitu je bilo precej kokic. Wauuu….. Ko se je film končal, prične deževati in hitro moram zapustiti družbo, saj imam na barki odprta okna in lahko se kaj hitro zgodi, da imam v barki akvarij. Po eni strani mi je to odgovarjalo, da sem se umaknil v tišino, zato sem na barki prebral še nekaj strani knjige, nato pa sem odšel spat. Pa saj sem bil potreben spanca.

Zjutraj so me prebudili kolegi, ki so dvignili sidro in odhajajo v drug zaliv. Jaz danes še ostajam tu, saj imam kar nekaj dela. Moram v trgovino, da nakupim stvari za nekaj dni, ko bom na morju in na atolih, saj ne vem kako je tam z raznimi potrebščinami. Vem da so tam manjša naselja, morda kakšna manjša trgovinica, a vprašanje, kakšne so tam zaloge in cene. Bolj varno bo, če osnovne stvari nabavim tukaj, čeprav kaj posebnega tudi ne potrebujem. Zato sem šel v trgovino in nakupil nekaj stvari, katere sem potreboval, nekaj zelenjave in potem sem šel nazaj na barko. Pripravim še kanistre za rezervno gorivo in grem na bencinsko črpalko, ter nabavim še 80 litrov nafte za motor in 10 litrov bencina za mojega čarovnika, ki dela iz slane vode pitno vodo. Marsikje ne moreš do bencinske z barko, zato ti je edini izhod z dingijem do obale, potem pa pot pod noge do bencinske, ki je namenjena avtomobilom. OK, do tu je vse v redu, tokrat pa sem moral ob oseki zlesti na ravnih lestvah na vrh pomola. Razmišljam kako bom spravil polne in težke kante v dingija? Globine je vsaj 3,5m. Ok, z eno roko se držiš za lestev, z drugo držiš kanister, s tretjo pa si približaš čoln, da lahko vanj položiš kanister. Ampak pišuka… tretje roke pa nimam! Bom že nekako. In sem res, prosil sem tam enega delavca če mi pomaga in mi je priskočil na pomoč, se zavedajoč, da je tu res nerodna stvar za nas navtike.

Ravno začnem rezati male limone, da si naredim liter in pol limonade, ko se nebo naenkrat zapre, naredi se megla, dež pa tolče po barki kot za stavo. Ahhh, ko bi vedel bi nalovil to silno deževnico za v tank in bi bil le-ta v desetih minutah poln. Skuham si še kavo in potem odnesem na kopno še smeti. Že je tu priprava večerje in kmalu bo tu spet noč… Ja res, tukaj dan mine enkrat hitreje kot se to dogaja doma.

 

17.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Sinoči sem komaj prišel z večerje na svojo barko, že sem moral na Norveški večer z Norveško glasbo in pokušino Norveške pijače AnkerDram. Vedel sem, če se odpravim, da bo to spet trajalo čez polnoč. No ta Norveški večer se je sprevrgel v party, skoraj do svita. Po moje, nihče v zalivu to noč ni spal, kajti če pomisliš na Norveško glasbo, pomisliš na njihovo tradicionalno pesem. No tokrat je bil večer v Norveškem rock`n`rollu.

Kljub vsemu sem po dobrih treh urah spanja vstal ob 8,30 in po kavi in zajtrku odšel na kopno v raziskovanje naselja, hiš, ljudi, običajev. Veliko sem fotografiral, nekaj materiala tudi posnel in štiri ure namenil hoji in svežem zraku. Ker je danes nedelja je bilo veliko ljudi pri maši, kasneje pa imajo družinska druženja in je v skoraj vsakem dvorišču prižgan BBQ. Tukaj je nedelja res dela prost dan in nihče ne bi delal ne v trgovini in ne doma. Tukaj pravijo, da je to dan za počivanje, družino in prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko sem si ogledal posnete fotografije in jih uredil, ko prideta na kavo dva člana posadke iz SY Isis II., nato še dva in SY Cajucita in že pade dogovor, da je danes na SY Cajucito večer filma in da se dobimo tam. Ker mi ti partyi počasi presedajo, sem jim hvaležno odklonil vabilo z izgovorom, da imam danes delo s pisanjem bloga, nekaj za revijo, nekaj za…..

Ko so odšli z barke se res spravim k pisanju tega bloga, ko priplujeta k barki dva dingija. V njih sta oba kapetana omenjenih bark in nič meni nič tebi se usedeta v kokpit, kot da sta tu doma. Potem me vprašata še enkrat če pridem na filmski večer, ker če ne, bosta pripeljala vse ljudi na mojo barko. Da resno mislita vzameta iz žepa ročni radijski postaji in ju vključita na kanal 16. Vem da sta ta dva res malo nora, čeprav se jima šestdeseta leta ne poznajo. Zdaj tudi vem, da drži stari pregovor: Bolj star, bolj nor! Ko jima le obljubim da pridem, samo da me pustita dve uri na miru, da napišem blog, ter si pripravim večerjo, le odideta z barke. Welcome to the Three Blue Eye`s Captain`s Club!

Torej mi ne preostane kaj drugega, kot da danes zvečer zaženem motor na dingiju in se tam tudi prikažem. Saj ko bom odplul od tod, bo nekaj dni prijetno v samoti.

 

16.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja je dobro uspela, prijetno druženje, ki se ni razvilo dolgo v noč. Pa saj pravijo, kar je kratko je tudi sladko. In tudi danes bo sladko. Kar nekako smo se navadili na vsakodnevna druženja.

Že zjutraj je posijalo toplo sonce in dan je bili veliko lepši, kot včerajšnji, ki je napolnil otok z dežjem. Po izpiti kavi in zajtrku sem šel na obalo, malo raziskoval in fotografiral lepote tega otoka, potem pa sem moral zaviti še v trgovino, da sem kupil nekaj stvari, ki so mi pošle v hladilniku.

Srečam še Davida, ki je doma na otoku Reunion (otok blizu Madagaskarja) in greva skupaj do trgovine, saj tudi on potrebuje nekaj sestavin za večerjo. Danes je bil že zgodaj na ribji tržnici in kupil je čudovit kos tune. Povabi me na večerjo, saj bo delal tatar tuno, ki je menda samo polita z vročim limoninim sokom, potem pa se menda to marinira nekaj ur. Po marinadi preden postreže doda zelišča, ostalo zelenjavo in vse to trdo zloži v model ter da v hladilnik, saj se ta jed je hladna ob vroči prilogi, kar je menda po navadi pečen krompir. To je hrana z njegovega otoka, zato z veseljem sprejmem vabilo. No večerja je pri njih ob petih popoldan, tako da je to zame šele kosilo. Še prej pa mu rečem, da jaz poskrbim za sladico.

Na barki sem spekel biskvit za torto, nato pa sem naredil nekakšno vanilijevo torto s sadjem. Za prvo peko na barki, ni tako slabo.

Popoldan me pride na barko pozdraviti še sosed, Belgijec, katerega ime sem žal pozabil in skupaj spijeva eno malo pivo, saj pravi, da en kozarec popoldan mu odgovarja, drugače pa piva ne pije. Me pa zato on povabi na gin tonic, ki je redna pijača na njegovi barki in na snacks. OK, danes ne, morda pa jutri. Zraven se pogovarjava o svojih načrtih in plovbah in tako zvem, da bo prodal svojo 58 feetno barko in bo poskušal najti delo z družino v Novi Zelandiji, saj je doma vse prodal in namerava začeti novo življenje. Je arhitekt in pravi da zanj ne bo problem najti službo, večji problem bo za otroka, ki sta stara 22 in 20 let. Tako slišiš mnogo zanimivih zgodb in včasih se kar vživiš v pripovedovanje le-teh.

Ko že ravno odhajam na večerjo, pride kapetan SY Isis II. in me vpraša če grem enkrat naslednji teden na drugo stran otoka, da je tam lep zaliv, na plaži bi zakurili ogenj in si tam ob ognju pripravili večerjo, nekaj spili, vsekakor pa bi potem prespali kar na plaži. Zanimivo, a mu ne obljubim, saj imam plan, da bi nekje v torek odšel z otoka. Morda se ustavim še ne malem otočku Ua Pou, ali pa kar zaključim po skoraj mesecu dni  raziskovanja tukajšnjih Markeških otokov. Čakajo me Tuamotu atoli…

Opažam, da je ta pacifiški del tako lep, drugačen od atlantskega dela, sploh od nič vrednih Karibov in prav imajo tisti, ki pravijo, da otoke Tihega oceana ne prepluješ v enem letu. Vzeti si je potrebno veliko več časa.

 

15.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Zvečer sem šel na obalo in kar kmalu me najde ostala družba, ter gremo skupaj na ogled mesta Taiohae. Privabi nas zvok bobna in tolkal, zato se napotimo proti njemu in kaj kmalu zagledamo vajo plesalk, ki plešejo tukajšnje plese. Boben igra prava tetovirana Polinezijka, na tolkalih pa sta dva Polinezijca, ki sta tako skladna, da je to skoraj težko verjeti. Tudi Polinezijke so tetovirane, sicer so bolj baročno oblikovane, a njihova polt, nasmeh in tiara v laseh prikažeta, da so to prijazni ljudje.

Ko končajo s plesom, nas povabijo na ogled vaje avtohtonih plesov in pesmi, ki bo tudi tukaj na tem mestu, a šele čez eno uro in pol. Seveda pridemo, obljubimo! Potem gremo v trgovino, kupimo pivo ali dva in gremo vsi skupaj na obalo ter kar tam ob čudovitem pogledu na nebo, na morje in barke počakamo do predstave. Pravzaprav je bila to vaja in bilo je res čudovito. Pesmi v avtohtonem jeziku, ples ki ponazarja še čas, ko so živeli še ne podjarmljeni,…

Zvečer smo vsi lačni in skočimo še v bližnjo restavracijo na večerjo. Sicer ni bilo tako poceni kot zadnjič, a tukaj imamo navado, da vsak plača sam kar pije in je, zato ni skupnih računov.

Ko smo ob polnoči prišli do dingi pontona nas je presenetilo, ker je le ta betonski in zato se mu je poznala oseka, kajti popoldan smo prišli še po plimi. Kar nekaj dingijev je bilo »obešenih za vrat« in so viseli navzdol, čeprav je razlika med plimo in oseko tu 1,7 m. Zvečer v trdi temi komaj najdem svojo barko. Hehehehe,…. Naslednjič si jo svetlobno označim.

Noč je bila nemirna, a ker sem bil utrujen še od prejšnje noči, ki je bila namenjena plovbi, sem potegnil s spancem krepko v dopoldan. Naredil sem si kavo in ravno takrat je pričelo deževati in je deževalo kar nekaj ur, seveda s krajšimi presledki.

Da mi dan mine hitreje, sem skočil v mesto, šel v trgovino, nabavil nekaj nujnih stvari in začel kuhati bosanski lonac. Ne bom ga kuhal v navadnem loncu, saj imam ekonom lonec in bom namesto 6 ur kuhanja zamenjal za kuhanje v slabih dveh urah. Za danes imam povabljenih na svojo barko kar nekaj ljudi, seveda je to stalna družba, zato bomo poskusili nekaj specialitet iz bivše Juge. Dva od teh sta že bila na Hrvaškem in v Bosni ter se spomnita mesa na žaru in čevapčičev. Da ne bodo mislili da je specialiteta samo to, bo danes na moji mizi pravi bosanski lonac, ki bo soupadal z današnjim praznikom. Seveda še poskrbim za avtohtono glasbo in spet bo veselo druženje. Kmalu se razidemo in vsak gre po svojih poteh, morda pa se še kje srečamo.

 

14.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Včeraj, še malo pred nočjo sem dvignil sidro, ter odplul proti otoku Nuka Hiva. Do otoka je cca 90 NM in zato je najbolje odriniti pred nočjo, pluti ponoči in zjutraj sidrati ob belem dnevu, saj je tu v zalivu vedno polno plovil.

Plovba se je že začela dobro, saj je pihal JV pasat z močjo 12 do 16 vozlov. Valovi so bili komaj nekaj čez meter, morda meter in pol in kaj si lahko človek zaželi boljšega za nočno plovbo? Pozna se, da sem očistil trup barke v nulo, zato je barka poletela enkrat celo 7,1 vozla, drugače pa je bil nekakšen povpreček 5,5 vozla. Pravo nasprotje proti tistemu, kar se je dogajalo na prečenju čez del Tihega oceana. Zdaj se vsaj tolažim, saj večina plovil pride na Markeze s takšno poraščeno barko ali še s slabšo. Tudi moj povpreček prečenja je bil soliden, saj jih kar precej potrebuje od Paname do Markezov od 35 do 45 dni. Ravno tu se je zgodilo, da sta dva kolega plula 51 dni, saj sta imela probleme z avtopilotom in sta 3300 milj »drgnila« na roke!! Wauuu… In na največjo nesrečo, je eden od njiju na svoji straži 150 NM pred Fatu Hivo le pritisnil avtopilota in ta je za čuda spet delal. Da dol padeš! Tu se dogajajo res čudne stvari. Ravno prej, prav tu v zalivu Taiohae, je kolega prodajal nekemu Francozu svoj izvenkrmni motor, ker je padel v vodo in elektronika ne dela več. Ko pa ga je Francoz prižgal, se je ta zagnal,  kot da je ravno prišel iz trgovine. Ne vem, kako se bosta zdaj zmenila, saj je zadeva postala malce čudna. Kolega ga zdaj noče dati od sebe ker dela, drugi ga spet želi imeti, ker je bil takšen dogovor in se je spet zapletlo.

Kakorkoli, noč je bila mirna, plovba fantastična in ob šestih zjutraj, ko sem plul mimo otoka Ua Pou sem že videl obrise velikega otoka Nuku Hiva. Sidral sem v zalivu polnem bark točno po 16,30 urah plovbe in preplul sem točno 90,2 NM. Malo za mano sta prišli še SY Isis II. in maloprej še SY Cajusito, ki me je presenetil, saj je kapetan rekel, da še 3 dni ne gredo nikamor. No zdaj je tu in najprej so se povabili k meni na turško kavo in kurkumine palačinke, sami pa so še povabili SY Isis II. da se mi bo splačalo peči. Menda so če se količinsko pečejo bolj dobre. Haloooo, to ni golaž!  A OK, ni problem, le počakajte, da jih prvo spečem.

Popoldan je minil v peki palačink, potem v kuhanju kave, obiskih na barki,… Ko so odšli sem moral še  raziskati kaj mi žre elektriko,… pa sem ga potem le našel »požeruha«. Spet mi je mrknil še en 4 leta star servisni akumulator. Tako pač je to, ko menjaš enega po enega, kar je najslabše, kar se ti lahko naredi. Zdaj bom pač do Tahitija ali celo do Fidjija samo z dvema akumulatorjema in samo s 300 Ah v shrambi. Tam pa vidim, morda kupim tam vse tri nove. Kaj bo rekel avtopilot pa zvem že čez nekaj dni, ko bo spet prva nekaj dnevna plovba.

 

13.06.2018, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včeraj sem šel z dingijem na obalo in ker so bili na obali visoki valovi, ki so se odbijali visoko v zrak od pomola, sem se odločil da teh 300 m preveslam, motor pa pustim na barki, saj bi mi motor odtrgalo z dingija in ga razbilo ob pomol. Priveslam do obale in že sem v trenutku moker, v dingiju pa je cca 60 litrov vode. Potegnem dingija ven in ga odnesem 50 m stran, kjer valovi ne dosežejo kopnega. Iz nepremočljivega nahrbtnika vzamem še brisačo in perilo, ter majico in hlače. Na pipi pri pomolu se malo umijem, obrišem, preoblečem in grem na večerjo.

Hitro najdem Chez Jimmy Restaurant, a me dočaka prvo presenečenje, saj je pred vhodom veliko obutve, predvsem japonkov. Pred vhodom v restavracijo se je potrebno sezuti in pot nadaljevati bos. OK, sezujem se in takoj najdem prijatelje, saj sta v celi restavraciji samo dve mizi, en velik biljard in namizni nogomet na ročke. Naročimo hrano in ko jo Jimmy prinese na mizo vidim, da je bila celo dvojna izbira. Dva jesta hobotnico, kuhano v kokosovem mleku, potem pa popečeno z neko domačo zeleno travo in trakci sadeža papaye. Poskusil sem in ni slabo. Jaz sem si naročil divjega prašička, ki je bil kuhan v kokosovi vodi, potem pa pečen v ponvi, ter prelit z gorčičnimi semeni in gorčično omako. Boljša izbira! Pri obeh pa je bila priloga pečen na lističe narezan  sadež kruhovec. Piva tukaj ni v restavraciji pri Polinezijcu Jimmyu, zato smo ga šli kupiti v sosednjo trgovino in to je tu dovoljeno. Zabavali smo se še dolgo v noč, z Jimmiyem sem igral biljard in rezultat je bil: Slovenija 1 – Polinezija 0. Ne bi pa šel z njim v ring, saj je včasih treniral sumo borbo, zdaj pa se je odločil da bo gostinec, tehta pa 130 kg. Zvečer pred odhodom plačamo še hrano in večerja stane 7 € po osebi, kar je prvič, da sem na Polineziji dobil nekaj poceni, čeprav nisem jaz plačal večerje.

Pot z dingijem je bila spet znanstvena fantastika in spet sem se kopal ob polnoči. Zdaj sem vsaj zvedel zakaj je tako. Tu drugače ni takšnih valov, a ker je slabo vreme na Gambierih, se je veter obrnil in piha v zaliv ter prinaša visoke valove. Tako je dva, tri dni, potem pa se umiri.

Noč na sidru je bila nemirna, rolajoča, nič kaj prijetna. Ker sem jedel svinjino in pil pivo se je bolečina zaradi putike še povečala in noč je bila naklofensko tabletomanska, ter kar precej neprespana. Hmmm….. pa sem vedel da ne smem grešiti…

Dan se je pričel s kavo in razmišljanjem, kaj bom počel danes, saj se mi na obalo še ne ljubi, malo zaradi bolečin v nogi, malo zaradi razburkanega morja. Kasneje se le lotim peke palačink s kurkumo in bananinim nadevom, v katerega sem dal malo ruma in sladkorja. Dobre so, mmmm…. bile so dobre…

Ko pogledam proti obali in razmišljam, da bi rad bolje spoznal to vasico z nekaj hišami, se mi poraja vprašanje, če je na naslednjem otoku še kaj lepšega? Ni mi treba videti na vsakem otoku vsake stavbe, cerkve ali ceste. Evo odločitev je padla, ker je zdaj ravno moj popoldanski coffee time, skuham in spijem kavo, pojem tri piškotke in potem vse pospravim, pripravim, dvignem sidro in zaplujem eno nočno ruto do Nuka Hive. Otok je od tu oddaljen kakšnih 90 milj ali morda kakšno miljo več in ravno prav bom jutri priplul, da bom sidral v zalivu otoka v dopoldanskem času.


(na fotki pa Jimmy restaurant, moj divji prašiček ter lastnik restauranta Jimmy)

 

12.06.2018, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja me je prebudila z bolečino v nogi. Vedel sem, ampak res sem vedel kaj bo. A kaj ko smo včasih ljudje takšni, da se nam zahoče jesti ravno tisto, kar ne smemo. Jaz sem si za večerjo naredil fižolovo solato s čebulo in česnom, notri sem narezal še en paradižnik, vse skupaj zmešal z olivnim oljem, saj bučnega nimam in glej ga zlomka; ob štirih zjutraj me je prebudila gospa putika. Ni druge kot vzeti Naklofen in si skuhati kavo, ki pa tudi ni najboljša za putiko. A če ne smem tega, pa onega, pa tistega,… naj jem zrak? Pustimo to nadlogo!

Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja, prične pihati in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Lepo jadram in lovim ribe, ki danes ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar, razen delfine in potem pred otokom srečam še dva  kita orki. Bili sta oddaljeni 300 metrov od mene, a sem ju prepoznal po plavuti, ki jo upogne. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima še sledil kakšne dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje.

Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo in tako jaz počasi ostajam brez vab. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib, ali kot bi Bosanci rekli: »Skuplja pita nego tevsija!« (opr: tevsija – plitka posoda, po navadi aluminijasta, v kateri se peče pita)

V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM in v zalivu sta dve barki. Ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njemu precej rolajoče, če ne najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo? Nabijalo ga bo v betonski pomol. Slabo si si to naštimal Jasmin, si rečem in si grem kuhat kavo.

Zvečer sem povabljen na večerjo k enemu od domačinov, skupaj s posadko SY Cajucita. Zato blog oddam malo prej, da ne bom prejel preveč mailov z vprašanji, če danes bloga ne bo. Je je blog….

 

11.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Tokrat sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem 9 ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo.

Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, potem pa sem ves dan nekaj »prčkal«. Okoli 12 ure dobim obisk, pride kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru pove, kako mi po eni strani zavida da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo spričkajo ali so kot temu rečemo, nosasti, a vendar vem, da se vse uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta.

Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič, na mojem partyu pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj moram biti ob petih popoldan pri gospe, ki mi bo narisala tapo. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo.

Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi in se mi zdi lepa, ter polna. Ni še čisto gotova, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim in pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske, itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat ga fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je res borna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je gotova, Desiree se še podpiše, nato se fotografirava skupaj s tapo in ko že hočem iti še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in en kipec iz tikovine. No, potem sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Bravo jaz! Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo.

Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu, saj je tam še kakšen otok Markezov, ki ga nisem videl in obiskal.

 

10.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Pravijo, da se lahko imaš v manjši skupini bolje kot v veliki. In točno to se je zgodilo sinoči, ko nas je bilo samo šest in smo imeli dober party na Indigu, ki je trajal do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega kar spada zraven, več kot dovolj. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo čeprav so včasih razlike v letih večje, družimo dokler smo skupaj in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanim z mnogimi otoki in otočki.

Že včeraj so me domačini, mlajši fantje od mene, stari nekje do 40 let, povabili če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri, jaz, moj kolega Španec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dva kopja in vsak je imel za pasom mačeto. OK, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še česa drugega, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja je bil to videti bolj odojek, kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok in dva sta ga odrla, ter pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in že sta imela ogenj. Po
dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli, skupaj s pečenimi bananami, pili kokosovo vodo,… res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne hvala!

Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki  sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.

Popoldne sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Špancem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč.

Pa je minil še en dan….še eden dan od mnogih na Tihem oceanu…

 

09.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Včeraj je več ali manj cel dan padal dež, danes sije sonce. Očitno tisti rek drži, da za vsakim dežjem posije sonce. Kot sem že včeraj po tihem najavil, se je res zgodilo, danes je zapustilo sidrišče vsaj 8 plovil in na sidrišču so do večera vztrajale le tri barke, potem pa se je pokazala še ena in sidrala med nas.

Današnji dan se je začel zelo zgodaj, saj sem že zgodaj zamesil kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober ko je še svež in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in na njega natresti malo popra in soli. Mmmmm….

Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil kaj velikega, raje nekaj manjšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od indijancev Kune kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma, eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl kaj lahko najdem še v naslednjih dveh treh dneh, kolikor mislim ostati še na tem otoku.

Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Povabim ju zvečer na Indigo na kavo ali na pivo in se z veseljem odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet bo prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naš party.

Proti večeru si naredim večerjo in porabiti je potrebno nekaj zelenjave, ter dve banani za kuhanje in pečenje. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in bo jed čudovita.

 

08.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Vremenska napoved je danes napovedala prijetno vreme za daljši sprehod. Zato sem se po kavi in zajtrku odpravil z dingijem na obalo, kjer srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t.i. štop. Danes pravi da je čakal mene, če se slučajno pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi da bo počakal na trajekt ter se odpeljal na Hiva Oa. Žal Ditrich…

Nadaljujem peš pot, saj sem se odločil da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej falil, saj je na sredi moje poti začel padati dež. Nekaj časa sem vedril pod enim drevesom, nato pa je pojenjal dež in jaz sem šel dalje, saj nisem iz cukra in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol, sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa in ker je v tem času malo vode, je ta slap bolj neprimeren za videti, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in grem nazaj v dolino. Potem mi vmes še spodrsne in padem z nogo v eno luknjo in na srečo ostane noga cela, le na nekaterih mestih se je pokazala kri, saj sem zgulil kožo. Vesel sem, da ni kaj hujšega.

Nadaljujem pot skoraj do čistine, tam se v potoku umijem in spet se ulije dež, še bolj kot prej. Hitro skočim pod eno veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še enega manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo Angleško, jaz pa skoraj nič Francosko še manj pa Polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh samo z eno leseno steno ločenih prostorov. Eden prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom, nerazpoznavne barve, saj je po njemu iz lonca kipelo nič kolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici in na njih je zloženo več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola, to je jedilnica. Za steno pa je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan in mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se in ko želim plačati, pa pravi da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še eno skupno fotografijo in ker je dež pojenjal sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.

Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico z dvema piškotoma od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že celo popoldne dežuje se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, saj se na tem otoku ne da prijaviti. Danes bom verjetno bolj kratek z elektriko saj ni ne sonca, ne vetra in morda bo potrebno pred spanjem za kakšno uro prižgati motor.

 

07.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Sinoči sem odšel na boat party in še sreča, da se je vse dogajalo na veliki 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, en Irec, dva Francoza, dva Katalonca (ne Španca!!), ter moja malenkost iz slovenske podalpske držvice. Bilo je luštno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali kako se v Slovenščini sliši recital Povodnega moža. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj. Super!

Zjutraj po kavi se zapeljem z dingijem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše, Fatuiva in ne kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje z nekaj hišami, trgovinico, šolo in seveda pravega naselja ni, če ni v njem tudi cerkev. Včasih o imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem Francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani, ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti kaj takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo nič na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici in vsi me z nasmeškom pozdravijo in počutim se dobrodošel. Bravo Fatuiva! Moja ocena za ta otok je 5+.

Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje, ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet čez naselje in ustavi me prijazen možakar, in me nagovori v dobri angleščini in me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.

Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu in potem si skuham že skoraj večerno kavo. Zvečer si naredim še večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo potrebno jesti, kajti zajtrk je bil kaloričen in močan.

Moji kolegi na barkah danes počivajo in ko sem se ustavil pri Katalonski barki, sem izvedel, da so vsi na postu, kajti nič jim ne paše ne jest ne piti. Seveda, saj je včeraj pasalo Hinano pivo, rum punč, nato je bilo potrebno testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100% agave, Braastad konjak, Jinro – korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne škrti.

Jutri je nov dan in menda bo spet sijalo sonce.

 

06.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Pa sem se končno naspal, niti slišal nisem, kdaj je SY Zana dvignila sidro in odplula. Bili smo le kratek čas skupaj, a bilo ga je dovolj za prijaznost in druženje.

Dopoldan sem šel v vodo in očistil vodno linijo, kajti v tem Tihem oceanu se očitno barka zelo umaže, čeprav je videti voda dokaj čista in bistra. Nadenem si plavutke, masko, vzamem posebno gobico v roke in že sem v vodi. Včeraj je ena gospa vpila, ko je videla več kot dvometrskega skata. Borut mi je včeraj rekel da je videl dva velika. Jaz tukaj nisem videl še nobenega in važno je samo da ne pridejo tisti, ki imajo plavut na hrbtu, čeprav je zrh kar precej povsod v Pacifiku. No ja, povsod je isto in enako, nad tri metre ali nad trideset metrov… le dol ne smeš gledati, vedno gor in potem je vse v redu. V dobrih pol ure sem očistil vodno linijo in barka je spet lepa. Hitro skočim ven iz vode, se stuširam potem pa delam vodo, saj mi jo je zmanjkalo v zadnjem tanku, kakor mi je zmanjkalo vode za pit. Mimo barke se pripelje sin od Gotteja in me povabi na njihovo barko, da si ogledam 55 čevljev veliko lepotico, čeprav je stara 30 let.  Barka je res lepa, lep je les, lep je salon, kopalnice, spalnice,… ni da ni. V centralnem kokpitu spijem še Coca Colo, se malo pogovorim in grem na svojo barko. Barki sta narazen dobrih 100 metrov in spet me dobi dež, saj je danes že 10 krat deževalo.

Na barki pregledam še zelenjavo in sadje ter ugotovim, da sta dva manga bolj mehka, zato si naredim sadno malico, da mi sadje ne propade.

Kasneje demontiram še vetrni generator na drogu, pogledam če so žice dobro spojene, če vse štima in vse nazaj privijačim kot je bilo. Zdi se mi, kot da nekaj ni v redu, a vse kaže da je. Vmes me na radijsko postajo kliče še Bill, ki z novo posadko prihaja sem. Pravi, da je na Hiva Oa dolgčas, ker sem šel in je priplul za mano. In res v dobre pol ure je sidral pred mano. Spet bo pestro!

Zvečer si naredim tunin steak po angleško v poprovi omaki, za prilogo pa solata. Na barko nekdo potrka in še preden pogledam ven mi pravi: »Jasmin, danes je pri meni party in bar se odpira ob osmih zvečer. Udeležba obvezna!« Bil je to viking Gotte in še preden sem lahko kaj rekel, mi je le pomahal in odšel dalje. Tako je to, ko imaš na 3 metre dolgem dingiju vpeto zverino od 15 konjev in potem bolj letiš po zraku, namesto da bi plul po vodi.

Blog je napisan, ura je že nekaj čez sedem, pošljem še slikco našega zaliva (penisi so na levi ) in se grem urediti za party. Ta čas pa bo Iridium že verjetno zmlel in poslal tekst in fotko.  Vam pa želim lep in prijeten četrtkov dan, jaz sem še vedno v sredi.

 

05.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Jutranje prebujanje na otoku Fatu Hiva, na sidrišču v Deviškem zalivu. Moja Francoza sta besedo Vierges prevedla drugače, da je to zaliv treh penisov, saj če pogledaš na levo stran, tam res stojijo trije penisi. Kakorkoli, morda so pa vsi trije še nedolžni in zato Deviški zaliv.

Moji trije štoparji so sinoči prespali pri meni, zjutraj pa smo se učili kako pripraviti turško kavo iz Barcaffeja. In vsi so bili navdušeni nad mojo skuhano turško kavo, saj sem jo njim pripravljal prvič, na tradicionalen način, torej kako v đezvi kavo popečemo, potem kako dodamo vrelo vodo in kako se pena dvakrat dvigne in ostane kompaktna. Nato pa je malo za tem, ko je videl barko na sidrišču prišel z dingijem še Norvežan Gette, ki je kar povedal, da je prišel na turško kavo, ki je zdaj edina dobra kava, ter kje naj kupi Barcaffe ali kavo, kjer je đezva naslikana. Malo smo se še pošalili z njim, nato pa sem mu seveda skuhal želeno kavo in druženje se je nadaljevalo še kakšno uro. Z Gettejem se poznava še s Hiva Oa otoka, kjer smo bili dvakrat skupaj in se imeli presenetljivo prijetno, ter je že pil mojo kavo ter se navdušil nad njo.

Potem sem kot po dogovoru potegnil iz skladišča še ene plavutke, še dve maski za potapljanje in tri lopatice s katerimi smo vsi trije moški odšli v vodo in očistili podvodni trup barke in del kobilice. Zdaj je barka čista in gladka, ter pripravljena za nadaljno plovbo, ki pa še ne bo kmalu, saj nameravam na tem otoku ostati vsaj nekaj dni.

Moja začasna posadka me je kot po dogovoru nato zapustila in so odšli svojo pot, jaz pa ostajam sam na barki. Malo za tem pride kapetan SY Zane in malo poklepetava, nato pa me povabi na njihovo barko na kosilo, kao v zahvalo, ker sem jim pripeljal nakupljene stvari iz otoka Hiva Oa. Ok, sprejmem in ob določeni uri sem tam. Malo poklepetamo, sploh se podružim z otrokoma, nato pa mi naredijo presenečenje in mi voščijo za nedavni rojstni dan. Dobim čudovito in uporabno darilo, regulator za vetrni generator, saj je Borut prebral na blogu, da se mi je pokvaril. Super darilo, ki sem ga bil zelo vesel. Nato pa sem dobil še darilo od otrok, ki pa sta v tistem času žal morala s sosedi oditi na dogovorjen izlet. Ufff… dobil sem celo posodico originalnih domačih keksov, narejenih z njihovimi rokami, ter pakirani v lepi embalaži s trakom in mašnico. Baje je bila to njuna želja in ker vesta, da imam rad kekse ob popoldanski kavi sta se potrudila in spekla kekse samo zame. Potem mi še dajo 7 let star rum, ki sta mi ga za rojstni dan preko Boruta poslala Nivia in Rok iz Paname. Kaj naj rečem? Nekatera nova prijateljstva so res čustvena in lepa. Hvala vsem prijateljem za darila in ker so se že v naprej spomnili mojega rojstnega dne!

Zvečer sem že montiral nov regulator za vetrni generator in upam, da bo sedaj dovolj elektrike tudi od vetra, ne samo od sonca.

Danes piha močan veter s hribov na sidrišče in ni nič kaj prijetno, upam le, da bo sidro zdržalo.

 

04.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Zgodnje jutranje bujenje z budilko, nato je sledila kavica in moral sem v mesto še pred sedmo uro zjutraj. Seveda ustavim na štop prvi avto, ki je pripeljal mimo, nato pa v mestu skočim na pošto.

Po obisku pošte in urejenih stvareh se dobim še z mojo novo začasno posadko, kateri sem obljubil, da jih prepeljem iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Hitro še kupimo kruh in gremo na barko. Ura je pol devetih zjutraj. Dvignem najprej krmno sidro, nato še s premca in zaplujem proti otoku Fatu Hiva, ki je okoli 48 NM oddaljen od otoka Hiva Oa. Z mano sta dva Francoza in ena Švedinja. Posadka, ki je samo začasna, recimo temu štoparji na vodi, kar je od Kanarskih otokov čisto vsakdanja stvar, le v Jadranu tega nismo navajeni.

Veter je precej močan, saj piha med 18 in 24 vozlov, valovi pa niso kaj dosti visoki, le redki dosegajo dva metra. Ampak, kam piha veter in kam se podijo valovi si lahko samo mislite. Želel sem si, da bi bilo drugače, a žal ni. Imam napeta jadra in orcam kot da imam performance barko. Trenutno se mi zdi, da je kar nekaj balasta s trupa odpadlo. To ugotovim jutri. Po devetih urah in pol že v popolni temi sidram v deviškem zalivu otoka Fatu Hiva, ki je moj današnji cilj. Sidrišče je kar polno in težko je najti prazno mesto na primerni globini in ravno v tem času me spozna SY Zana, ki je na desnem boku in mi pravi, naj sidram desno od nje. Globina pri njemu je 30 m pri meni okoli 22, saj sem bolj ob obali. Ni kaj, sidram, za vsak slučaj v vodo vržem še krmno sidro. Prav nerad sidram ponoči v trdi temi, še bolj pa je nerodno, če je sidrišče polno bark, še bolj nerodno pa je ker imam samo 50 m verige za to globino. Če mi prostor ne bo všeč se jutri prestavim. Sidro za enkrat drži.

V tej kotanji od zaliva imam slabo povezavo z Iridiumom, zato upam, da bo šel današnji blog normalno čez satelit do moje  spletne strani.

 

03.06.2018, Hiva Oa, F.P.

Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!

Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.

Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.

Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.

Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.

Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.

 

02.06.2018, Hiva Oa, F.P

Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!

Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.

Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.

Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.

01.06.2018, Hiva Oa, F.P

Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.

No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.

Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.

Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.

Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok.  Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.

Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja