Kategorija: Januar

30.1.2018, Oranjestad, Aruba

Včasih nekatere stvari pač ne gredo na silo, zato sem še vedno na sidrišču in ne morem naprej. Še nekaj dni bo tako. Tudi danes piha močan veter in se nikakor ne umiri. A to ne moti velikih potniških križark, za katere je Aruba le ena od postojank, da pristajajo na doku Oranjestada. Danes so tu kar tri v eni vrsti, vse tri na enem pomolu. Aruba je že tako majhen otok, dolg 30 in širok komaj 9 km. Je zelo gosto naseljen (čez 100.000 prebivalcev) ter gosti mnogo hotelskih turistov. Danes je zaradi potniških križark tu še kakšnih 8.000 ljudi več. Prav zdaj, od Januarja do Aprila je najvišja sezona, plaže z belim peskom so oblegane, povsod je slišati glasbo, zvečer pa se vidi in sliši kar precej reševalnih vozil na nujni vožnji. Danes je tu še poseben dan, saj se vsak torek organizira Bombini festival glasbe, hrane in ročnih del. Da je večer v Oranjestadu še bolj barvit od barvitih svetlobnih napisov, luči in še česa drugega, skrbi za to mavrični avtobus imenovan Kuku Konuku. Vsak večer organizirajo ogled mesta in nato vas odpeljejo na nepozabno večerjo. Največja specialiteta pa so jedi iz morskega psa. Dan je tako pri kraju, pogledal bom še en film v domačem kinu, nato pa… meni lahko noč, vam pa kmalu dobro jutro.

29.1.2018, Oranjestad, Aruba

Včeraj nisem pisal bloga, saj se ni dogajalo nič posebnega. Bila je bolj klasika zadnjih dni: močan veter na sidrišču do 27 vozlov, včeraj je bil kar nekajkrat dež, enkrat celo z manjšo nevihto,… Sem pa zato dan namenil pisanju, branju, oblikovanju,… Verjamem, da bo takšnih dni kar nekaj, zato tisti, ki me berete, ne zamerite.
Danes mi je zmanjkalo vode v zadnjem tanku, pa tudi s pitno vodo sem bolj na tesnem, razen obvezne rezerve seveda, ki se je ne dotikam, razen v sili, ko bi šlo nekaj narobe. Rezerva pa je pri meni v obliki 100 lit. vode v sprednjem tanku in 50 lit. pitne vode v plastenkah. Danes je že devet dni, kar sem jo zadnjič natočil in če se zaveš, da si jo lahko sam pridelaš, potem nisi z njo preveč varčen. Tokrat si jo bom proizvedel prvič in priznam, nekoliko treme je v meni prisotno. V kokpit postavim svojega Rainmana, ter ga poženem. Dela! Prvi liter pitne vode steče nazaj v morje, potem pa jo poskusim še sam. Dobra je! Natočim si 150 litrov v tank, 30 lit. pa v plastenke, te bodo moja pitna voda. Torej skupaj 180 lit. vode se je nateklo v dobrih dveh urah in pol. Hondin motorček je za to porabil točno 1,5 lit bencina, kar me tukaj stane 1,39 EUR. Točno toliko, kolikor v tukajšnjem supermarketu stane 1,5 lit. plastenka vode (1,67 $). Vodo za gospodinjstva na otoku proizvajajo na enak način kot jaz, z desolinizacijo. Vso ostalo vodo v plastenkah pa pripeljejo od drugod. Vse skupaj še pospravim in življenje na barki se spet normalizira. Lepo je biti neodvisen. Tudi z elektriko je tako. Barka že ni bila priključena na elektriko točno 61 dni. Sončna celica in vetrni generator polnita akumulatorje, da imam jaz ves čas neomejeno brezplačno elektriko.
Med predelavo vode sem še zajtrkoval in v nedeljo pečen domač kruh je res dober. Malo se že pozna da imam pekovske gene 😉

27.1.2018, Oranjestad, Aruba

Veter ne pojenja, pravzaprav se še krepi. Gledam vremensko napoved, ki za danes pravi – veter do 22 vozlov, dopoldne pa sem izmeril skoraj 33 vozlov. Popoldan, še malo več. Letala imajo zamude, nekatera ne vzletijo, nad našimi jamborji pristajajo le velika. Ta se očitno vetra ne bojijo. Na sidrišču ostajamo vsi na svojih barkah, vežemo dingije in pospravljamo tende. Če bi šel zdaj z dingijem do obale, me sunki vetra potegnejo kontra, do Kolumbije. Ne hvala! Zamotim se z delom, ker nimam kruha ga zamesim in spečem v pečici, ter naredim pozno kosilo. Vsaj elektrike imam dovolj, vetrnica dela na polno, vodo pa si že jutri naredim, saj imam svojega Rainmana. Zvečer pišem, torej delam. Pa saj je to moje potovanje več kot služba in ne več užitek: članki za časopise, zgodbe, knjige, predstavitve knjig, predavanja, prodaja knjig,… pač, res neke vrste služba. In od vsega tega je najbolje to, da imam res dobro pisarno.

26.1.2018,  Oranjestad, Aruba

Zjutraj se še pred bujenjem ure prebudim, kot moj vnuk, kadar gredo na morje in je ves v pričakovanju, da ga starši ne bodo pozabili zbuditi. Enostavno nisem mogel več spati, zato sem že ob 5 uri vstal in po popiti kavi ter dobrem zajtrku pripravil barko za plovbo. Še pred svitom sem dvignil sidro in se odpravil proti otoku Aruba. Veter je bil spet malo močnejši kot je bil napovedan, zato pa so bili valovi manjši, a veliko bolj ne prijazni, saj so me tolkli z boka in plovba je bila “very rolly”.  Že dolge ne tako. Potem pa se je pokazala mavrica in v sivih oblakih sem prepoznal nevihto, ki se je bližala. Prišla je, a kot je prišla je po slabe pol ure tudi odšla. Vsaki dve uri sem menjaval vabo za ribe, a nobena ni bila prava. Ribe so bile, saj sem jih opazil, ko so nad jato rib leteli ptici in se pognali direktno v vodo, da so nahranili svoje lačne želodce. Po devetih urah plovbe sem preplul 58 NM in se sidral desno od glavnega porta, kjer sta privezani za pomol strašili dve ogromni križarki. Kljub temu da sem sidral v plitvem, na komaj 3.7 m globine,  sem zaradi močnega vetra spustil v vodo 8 kratnik verige. Veter ne pojenja, zato po obešeni rumeni zastavici spet nastavim sidrni alarm na telefonu, Jutri se še prijavim na policiji in carini. Upam, da se vreme kmalu izboljša in da bom lahko srečno nadaljeval s plovbo.

Slika ob prihodu na otok pokaže rafinerijo z industrijskimi objekti, jaz pa sem pričakoval bele neskončne peščene plaže, palme in flamingose…

25.1.2018, Santa Cruz, Curacao

Zjutraj zapustim miren in varen zaliv in se v umirjenem vetru 12 vozlov odpravim proti začrtanem  cilju, zalivu Santa Cruz. Plovba je že skoraj malo dolgočasna , saj piha vzhodnik, valovi pa so do enega metra. Z razvito genovo dosegam hitrost 6 in več vozlov. Nekje na pol poti  zaplujem pod siv velik oblak in čez nekaj časa me poškropijo dežne kaplje. Veter se okrepi in zdaj piha 22 vozlov in več, smer pa je SV. Skrajšam jadro in ga preusmerim na drugo stran zato Indigo poleti s hitrostjo 7.4 vozla. Še malo zvijem genovo in ko sem na 6.4 vozla se počutim že bolje.  Po 28 NM le priplujem v zaliv Santa Cruz, ki pa je prazen. Sidram na 5 m globine, veter pa se vedno piha od 18 do 21 vozlov. Vetrni generator se obrača in vem da bo dovolj elektrike. V čisti in bistri vodi se potopim do sidra in se prepričam če je dobro vkopan v pesek. Nastavim se sidrni alarm na pametnem telefonu in si skuham kavo ter pozno kosilo, katero bo tudi danes brez ribe, saj se na dveh različnih palicah in vabah tudi danes ni nič ujelo. Tudi danes bom  prisiljeni vegeterijanec.

24.1.2018, Fuik Bay, Curacao

No pa sem se končno prestavil. Štirje dnevi v marini so bili dobrodošli za razna popravila in izboljšave. Razsoljevalec je že opravil nalogo in prvi litri vode so se že natočli. Sprva je šlo malo počasi, a se že navadim. Zjutraj sem odrinil v pasatu 20-tih vozlov proti otoku Curacao in po manjsih dvo metrskih valovih preplul do otoka Curacao, kjer sem se sidral v Fuiku Bay. Jutri pa naprej.

 

23.1.2018, Bonaire, N. Antili

Morda bom sedaj kaj več lahko zapisal, saj mi je moj urednik teh strani uredil, da lahko pišem s telefona in mi nekaj zadev celo poenostavil.

Sinoči sem končno dobil izgubljeno in ne dostavljeno prtljago, ki se je žal izgubila na letališču v Amsterdamu. Danes zato sledi odjava na Uradih in jutri po plačilu marine odrinem proti Curacau, kjer se sidram in  prenočim.

Barka je po večini pripravljena za nadaljevanje poti in upam da v nadaljevanju ne bo vecjih nevšečnosti. Jutri tudi preizkusim  razsoljevalec direktno na barki.

 

20.1.2018, Bonaire, N. Antili

Zemlja je okrogla, a morje nikakor da se izlije z nje. Ta moj modri marmor, na katerem se prepletajo zgodbe in življenja, ta biser, brez katerega se enostavno ne da. Nisem čarovnik, a vseeno:  malo prej sem bil tam, zdaj sem že tu… Zdaj  gre zares!

prej…. in danes….

18.1.2018,  Desolinizator

Zamisliš si željo in pogledaš v nebo, kjer se je pravkar prižgal ognjemet želja… Vendar, želje so eno, realnost je drugo, a vseeno v meni gori upanje. Vem da zmorem, vem da lahko, vem da…  Zdaj vem, ker ga gledam in ga imam doma… čarovnika, ki iz slane vode pričara sladko… In življenje postane še slajše…

Desolinizator je doma…

9.1.2018, Predstavitev desolinizatorja Rainman

Vedno sem se spraševal, kaj naredijo čarovniki, da nas prepričajo, da je tisto kar počnejo resnično. Je to trik, je to farsa, je to morda iluzija? Zato sem odšel v Izolo na predstavitev čarobnega stroja, ki iz slane vode v eni sami uri naredi od 60 do 70 litrov sladke oz. pitne vode. Kljub slabemu vremenu in poznemu času, ki se je že malo zavil v temo, sem bil vseeno priča “čudežu”. Majhen stroj avstralske proizvodnje Rainman, je s svojim samostojnim agregatom, črpalko in membranami ustvaril precej pitne vode. Prepričal sem se, da je naprava pridelala in napolnila deset litrsko vedro s sladko vodo v času 10,38 minute, čeprav je imelo morje komaj 12 stopinj. Tudi poskusil sem jo in se prepričal, da je res pitna. Čudeži obstajajo in očitno bo potrebno to čudo imeti tudi na barki.

1.1.2018, Zopet doma

Včasih se stvari obračajo hitreje kot si zamislimo. Nekatere stvari se obrnejo in zaprejo, nekatere ostanejo odprte, le pokrite so  ter čakajo na zaključek. Nekatere stvari pa se odpirajo same in pozitivno presenečajo. Prav zaradi takšnih stvari sem moral na hitro zapluti z barko v marino, sam pa sesti v letalo in po 28 urah potovanja stopiti na hladna tla naše lepe podalpske dežele. Svojo plovbo sem prekinil za nekaj dni, nato pa se hitro vrnem nazaj.  Čakajo me novi sestanki, novi sponzorji, nova oprema, predvsem pa najnovejši dodatek – razsoljevalec (watermaker), kateri bo pripomogel, da bo plovba veliko lažja.  Moja solo plovba na serijskem plovilu je začela zanimati tudi nekaj ljudi in jadralnih društev iz drugih sosednjih držav, ostale Evrope in sveta. Se vidimo!

Tudi Barcaffe je mali člen na moji poti, ki skrbi za opojno jutranjo razvado. Hvala vam!