Tihi ocean 2. dan, Proti otokom Nove Kaledonije
Sem razmišljal, kako naj napišem naslov, saj ne vem ali je danes prvi ali že drugi dan plovbe. Pa saj sem že včeraj jadral proti Novi Kaledoniji. Zato naj kar ostane drugi dan, prvi pa se je izgubil kot podnaslov včerajšnjega dne.
Noč je minila mirno, kot pravijo, bila je noč za počivanje. In res sem počival, saj sem bil od prejšnje noči precej neprespan. Jadranje po odprtem oceanu meni ne dela težav, zato se držim svojih navad in ustaljenega ritma. Manjših ribičev, ki bi šli lovit ribe na odprt ocean brez AIS ni, vse ostalo pa elektronske naprave zaznajo, tako mene, kot jaz njih. Zjutraj se je spustila megla in barka je vsa v vlagi. Tudi ocean se je ohladil za dobre 3 stopinje in sedaj jih premore komaj 25°C.
Prav lepo je ko se ti poklopi smer vetra in njegov moč. Tako lahko izvedeš dobro in hitro jadranje, kot že dolgo ne, pravzaprav se spomnim podobnega le še enkrat in to ko sem jadral na Atlantiku od otoka Bequia do otoka St. Lucia, kjer sem potem sidral pod skalo Pitonov zob. Jadra so napeta in zategnjena, jadram brez tanguna, saj ne jadram s pasatom v krmo, ampak imam lep 75 stopinjski bok, vetra pa od 12 do 15 vozlov. Ves čas sem nagnjen na desno, avtopilot drži smer zelo suvereno, valovi so visoki komaj nekaj čez en meter, zato sem ob osmi uri zjutraj, po 17-tih urah plovbe, preplul že 97 NM, kar je zelo dobro povprečje 5,7 NM na uro. Na ograjici na premcu imam slepega potnika. Galeb, sicer ne vem katere vrste je, je bel, krila ima temno rjava in izrazit svetlomoder kljun. Prišel se je spočit in nabrati novih moči. Upam le, da mi ne bo premca preveč posvinjal s svojimi ribjimi iztrebki.
Dopoldan sem ob kavi spet malo kalkuliral in kakor koli obračam ure in milje, vedno pride tako, da sem tokrat prepozen. Torej, edino mesto na otočju Nove Kaledonije, kjer se lahko prijavim je glavno mesto Noumea, na otoku Grande Terre. Do tja imam še 242 NM jadranja in tja naj bi prišel v soboto. Če se prijavim med vikendom ali ob praznikih, mi lahko uradniki zaračunajo dodatno takso zaradi dela izven delovnega časa, kar je povsod ustaljena praksa. Torej ta opcija odpade, ker ne mislim plačevati dodatnih taks. Zato mi vedno bolj diši, da se jutri okoli poldneva ustavim nekje na koncu koralnega grebena, na enem od najlepših otokov Nove Kaledonije, Ile Des Pins, saj upam, da med vikendom ne bo kontrole. Morda bi tam počakal dan ali dva in priplul v ponedeljek, ter se prijavil po pravilih. Najbolje pa se bo o tem odločiti jutri, ko bom nekje ob otoku.
Pa še nekaj besed o Novi Kaledoniji, o kateri tudi sam nisem kaj dosti slišal, zato nisem do nedavnega nič kaj vedel o njej. Nova Kaledonija je Melanezijsko otočje blizu Avstralije, ki je proti vzhodu manj kot 800 NM (1500 km) oddaljeno od nje. To je prekomorski teritorij Francije, kar pomeni, da bom tam moral izobesiti francosko zastavo in poslušati francoščino. Čeprav je to teritorij Francije, ni EU, zato pravila podležejo zakonom drugih držav. To je otočje večnega poletja, saj imajo ves čas poletno klimo, ki pa nima ne previsokih in ne prenizkih temperatur. Samo mesto Noumea je po nekaterih zapisih viden kot francoski St. Tropez s svojo Riviero. Upam le, da cene niso tako navite, kot so na Rivieri. Pravzaprav se zelo veselim po dolgem času videti eno veliko spodobno mesto, ki pa ni zasnovano kot velemesto, ampak se ta sovpada in zliva s samo tukajšnjo pokrajino. Rad bi si ogledal enega najlepših muzejev iz zgodovine pomorstva, prav tako pa so tukaj ponosni na bogato knjižnico s 7 metrov visokimi stenami, polnimi knjig. Ker imam na barki kar nekaj že prebranih knjig v slovenščini, jih bom nekaj dobro ohranjenih s trdimi platnicami odnesel v knjižnico, saj je bolje da ostanejo tam, kot da takšne knjige pustim v marini za zamenjavo. Na srečo imam do knjig poseben odnos in posebno spoštovanje, čeprav žal tudi sam spoznavam, da bom moral s časom naprej in si kmalu nabaviti »kindla«. To otočje se ponaša tudi z drugim največjim koralnim grebenom na svetu (prvi je Great Barrier Reef) in meri neverjetnih 1500 km v dolžino. V njem pa je toliko lepega podmorskega življenja in sveta, da tudi najbolj zahtevni potapljači postanejo zadovoljni. Sama Noumea je skrita globoko za koralnimi grebeni in je dobro zaščitena pred visokimi valovi. Zato ni čudno, da je tam več marin in kljub njim je na sidrišču pred mestom več sto jadrnic, katere so tam brezplačno na sidru. Kako točno bo tam, pa bom videl in občutil sam v nekaj naslednjih dneh.
Ob 15:00 uri preverim kolikšno pot sem preplul v 24-tih urah in zadovoljen sem z videnim. Indigo je izjemen, saj sva pustila za krmo dolgih 138,4 NM, kar je na tej plovbi najboljši povpreček. Zato sem že ob 16:40 uri plul mimo otoka Mare, katerega sem prav lepo videl ob desnem boku barke, kar pomeni, da se že nahajam v vodah Nove Kaledonije.
Pripravlja se večer in spet si najdem primerno mesto, da si pogledam že tolikokrat viden, a nikoli naveličan prizor sončnega zahoda. Tu na oceanu je drugačen, poseben. V pričakovanju nanj, me zmoti zvok galebov, ki nizko prhutajo in silno zadovoljno grulijo ter opozarjajo druge galebe na ogromno količino naravne hrane, letečih rib. Tudi sam jih vsako jutro pobiram že posušene in vračam tja, od kod so prišle, nazaj v morje. V zraku se že čuti prihajajoča vlaga in z valovi nakodrano morje ima ob teh zadnjih sončnih žarkih biserne konice, ki se leskečejo kot razbit kristalni kozarec pod svetlobo. Trenutek za tem je sonce zdrsnilo za neizogibne bele oblake in nato utonilo tam nekje za obzorjem. Morje se je pomračilo in kmalu bo temna noč, še ena od mnogih na tem oceanu. Jaz pa kljub temi, z Indigom režem valove, ki si med vodno brazdo utira pot k novemu cilju.
