4. december

Port Resolution, otok Tanna, Vanuatu

Zadnji večer je postregel z oslabljenim vetrom, kateri mi je pripomogel, da brez preračunavanja v namernem zaviranju plovbe, priplujem na otok Tanna v svetlem jutru. Pravzaprav pa sem jaz verjetno eden redkih jadralcev, ki se ne veseli jutranjega prihoda na otok, saj je ob tem vedno prisoten nekakšen strah, da bi zaspal. Za boljše razumevanje: barka je usmerjena proti kopnu – otoku, do otoka je nekaj deset milj, plujem ponoči, ko je organizem navajen spati in če zaspim, lahko zlahka nasedem na otok in se razbijem. Torej ne smem zaspati, ne smem biti utrujen in v tem primeru bom  buden še veliko ur. To je pač cena solo jadranja, pri katerem je veliko več minusov, kot plusov. Sem pa to noč imel možnost opazovati zvezde. Tako čisto je bilo nebo, brez oblačka, da so se videle vse zvezde in zvezdice. Milijarde pikic na nebu. Nepopisno lepo. Tega drugače res ne vidiš, kot le tako.

Ob 8:20 sem že sidran v zalivu Resolution (ne vem zakaj se imenuje Port Resolution, saj nima niti pomola, kaj šele da bi bil port), v njem sem sam, nikjer ni žive duše. Zaliv me po malem spominja na Jadranske zalive, saj je globok, širok in obraščen z zelenjem. Tukaj ne bi rad ostal dolgo, saj sem tu samo iz enega samega razloga, povzpeti se in videti vulkan Mt. Yasur. Se da še kje drugje videti delujoč vulkan in stati na robu kraterja? Bil sem že na pol delujočem, Vulkano na Eolskem otočju. A to ni enako. Za mano je skoraj 500 NM plovbe in v zadnjih 22-tih urah sem pridelal še 106,9 NM. Zdaj jih je skupaj 494 NM v treh dneh in 22 urah neprestanega jadranja. Povpreček je 5,25 NM na uro, kar tudi ni tako slabo, saj je bilo vreme enako, kot slabo premešane karte. Vsega po nekaj.

Odločim se, da zadremam za dve uri, nato pa grem na obalo, da poiščem to kočo, ki se imenuje »kao« Yacht Club ter se povzpnem na vulkan. Pa je šlo vse drugače, kot sem pričakoval. Spati nisem mogel niti sekunde od muh, katere so se pritihotapile na barko in kaj tako sitnega pa še ne. Še komarji iz Vude so pravi vajenci za te muhe. Zato dam dingi v morje, nanj nastavim motorček in si v nahrbtnik pripravim velik fotoaparat s teleobjektivom, vodo in za vsak slučaj še tanko jakno z dolgimi rokavi. Obujem športno obutev, sledita še kapa in očala.

Najprej plovba do obale, ki nima nobenega pontona ali mostička. Pred leti je menda bil, pa ga je pred tremi leti podrl močan ciklon. Zato moram na plažo, a tu se nahaja tudi koralni greben, po katerem lepo podrsam z dingijem, ki že tako ali tako vidno spušča zrak. Povlečem dingi na obalo in ugotovim, da je z njim vsaj na oko, vse v redu. Najprej pridem do manjšega naselja, pred hišo stoji taksi, zato grem vsaj po informacije. Tako spoznam možakarja z imenom Stanlly in po pogovoru izvem, da je on starešina vasi, da je taksist in pokaže mi tudi, da dela za agencijo, s katero lahko grem organizirano na vulkan Mt. Yasur. A tukaj nastane velik problem. Kot prvo, je do sobote vstop na vulkan prepovedan, ker prihaja do močnih erupcij kategorije 4. Takrat je vulkan zaprt za vse. Poleg tega ni vse odvisno od njega, ampak od starešine (poglavarja) vasice, ki je pod vulkanom. Siten sem in prigovarjam možaka, naj mi uredi da vidim vulkan. Pravi, da bo poskusil, saj gre v vasico pri vulkanu čez pol ure in če želim, lahko grem z njim in mu nekaj prispevam za gorivo. Dogovorjeno.

Počakam ga in po dobrih 15-tih minutah se peljeva po bolj zemljeni kot pa makadamski cesti v taksiju, ki ga v Sloveniji še na odpad ne bi vzeli. Cesta pa, luknja do luknje, luža, nekaj metrov suhega in spet enako. Na trenutke se mi zdi, da mi bodo odpadli ledvici, hrbtenico pa mi nabija skupaj in verjetno sem se pomanjšal vsaj za en centimeter. Prideva do naselja in bradati gospod z večjim trebuhom je tisti, ki vodi vse niti okoli vulkana. Ne dovoli mi na vulkan in tudi če bi mu plačal obisk vulkana (normalna cena z vodiči in programom je 125 US$) me ne bi spustil gor, saj individualnih vzponov na vulkan ni in nikoli ne bo. Poleg tega je zdaj mrtva sezona in menda je edini, ki me v tem trenutku lahko pelje do vulkana, helikopterski prevoz AIR Tanna. Tako bi lahko videl v krater, videl vulkan in naredil še en krog okoli otoka. Helikopterski prevoz stane 800 US$. Pa saj vem da sem po svoje nor, če sem priplul sam po morju do sem, ampak za tak denar jaz živim skoraj dva meseca. Ne, hvala za takšno ponudbo! Vse skupaj že meji na grenko šalo in en kup nesreče. Prišel sem do otoka, potem do podnožja vulkana, naredil nekaj posnetkov od spodaj in zdaj lahko grem nazaj. Vanuatu, hvala!

Ko prideva s Stanlliyem nazaj do njegovega doma, mi ta zaračuna polno taksi ceno, a se potem prepirava in pristane na 40 AU$, kar je približno 25€. Zdaj sem še bolj jezen. Toliko sem bral o teh otokih, zdaj pa od tega ni nič. Vem kaj bom. Sedem v dingija, se zapeljem čez koralni greben z vesli, nato z motorčkom, dvignem dingi na barko in pričvrstim motorček na ograjico. Spijem kavo, nato pa dvignem sidro  in ob 14:30 uri odplujem proti Novi Kaledoniji. Tako hitrega obiska otoka še nisem naredil, res ne. Še sam sebe sem presenetil s to hitro odločitvijo in še teh dobrih šest ur na Tanni mi je zdaj odveč.

Nadaljujem plovbo, katera ima pred sabo spet okoli 340 NM, kar pomeni slabe tri dni. Go Indigo, go!