Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Ko upaš na boljše ali na kaj posebnega, je verjetnosti rezultat po navadi ravno obraten. Ko sem bil še mlad fant sem upal, da se bo na prvem zmenku z novo punco že marsikaj zgodilo. Pa se ni. Tako je tudi danes, upal sem, da bo prenehal veter, upal sem na manjše valove, na prijetno bivanje na sidru. Pa ni bilo nič od tega! »Sovražim to sidrišče!!! Grrrr!!!« Tu sem mirno spal, le če je bila popolna bonaca, a ker te danes ni, je spanje nemogoče. Me pač ne izuči. In kot bi rekla moja mama: »Kdor ne uboga, ga tebe nadloga!« in mene so celo noč tepli valovi. Barka je poskakovala, jaz pa sem ob pol petih zjutraj od utrujenosti zaspal v salonu, čeprav sem ne vem, koliko krat sem se prestavil iz spalnice, do salona, ter nato do kokpita. Najboljši je še bil kokpit, a kaj ko sem takoj moker od dežja, notri v barki pa od vlage, ki je pritisnila v barko. Poleg tega je v njej obilo težkega zraka, saj so okna spet zaprta.
Ni kaj, prišlo je poletje na Fidži in tukajšnje poletje je deževno, z veliko vlage. Danes se je spremenila tudi ura in je šla eno uro naprej, tako, da smo sedaj spet 12 ur narazen. Jaz sem pred vami, da ne bo pomote ☺ Seveda to prestavilo ure traja pol manj kot pri nas, saj bodo po dveh dobrih mesecih , točneje 13.1.2020, spet prestavili kazalce nazaj za eno uro.
Zjutraj se zbudim in ob 9:15 uri dvignem sidro ter zapustim sidrišče. Moč severnega vetra je 18 do 20 vozlov, včasih so sunki vetra tudi močnejši. Odplujem mimo dveh koralnih grebenov v 10 NM oddaljen Saweni Bay. Moj najbolj varen zaliv. Po dveh urah spet sidram, tokrat ni tu nikogar. V vodi imam zaradi valov in mehkega mulja točno sedem kratnik dolžine verige na globino, ki tukaj znaša 9 metrov. Ravno sem končal s sidranjem, ko me pokliče Norvežan in me sprašuje kam sem se izgubil, čeprav dobro ve, kje je dober in varen zaliv. Njemu diši Musket Cove, kajti tam se vsak dan nekaj dogaja, tukaj v tej luknji bogu za hrbtom, pa ni ničesar. Mi je pa vsaj za pol bolje, čeprav je zaliv odprt ravno na sever, a je pred zalivom otok pred Lautoko, ki pobere večino valov.
V zalivu spijem najprej kavo, prestavim uro na nov poletni čas, nato pa grem delati. Zmontiram in povežem AIS transponder in ko je vse gotovo sem zelo vesel. Lepo je videti, ko je vse lepo narejeno in ko je vse v enaki barvi pohištva. Nov les nič ne odstopa in meni je res prav to lepo. Tudi lak je naredil svoje, zato ni nič narejenega površno, ampak je vse urejeno v detajle. (zdaj si lahko zamislim, ker nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke….) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do sedaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.
Ker je že ura štiri popoldan, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Stuširam se pol v dežju, pol na krmi pod tušem in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zadremam, se ulije dež in preden so moji možgani registrirali spremembo, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem na sebe, kajti res ne maram, kadar je pohištvo mokro, saj lahko pusti sledi in spremembe na njemu.
Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico bosanskega lonca. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri v ekonomu, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.
Veter se je zvečer malo umiril in iz 20 vozlov je padel na 15 vozlov. Mala sprememba na števcu, a velika na morju, saj so se valovi precej umirili in vem, da bom danes ponoči prijetno spal. Še prej pa preberem nekaj strani dobre knjige in upam, da jo kdaj vzamete v roke tudi vi. Če je nimate, imam jaz nekaj svojih še vedno na zalogi.