Port Denarau,  otok Viti Levu,  Fidži

 

Po res vetrovni noči, sem se prebudil v valovito jutro. Verjamem, da na tem mestu kakšna velika jahta sploh ne čuti takšnega valovanja ali pa vetra, ki je pihal vso noč. Poleg tega je deževalo tudi ponoči in kot sem že napisal, je veter nosil dež v salon. Zato sem barko zaprl  in sem spal v zaprtem prostoru, brez zraka, le malo okno v spalnici sem imel odprto, ker je bilo varno pred dežjem zaradi dingija, kateri je bil narobe obrnjen nad njim. 

Dopoldne grem v pisarno marine, da plačam bivanje v njej, a tudi danes jim računalnik nagaja. Nekako se dogovorimo, da mi bodo račun poslali po emailu, jaz pa jim potem že nekako plačam znesek z računa. Očitno gremo tukaj na veliko zaupanje. Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj nujnih drobnarij. Veliko vsega potrebnega imam že na barki, zato ne potrebujem drastičnih nakupov. Ko se vrnem do barke, vse zložim na svoje mesto, natočim še vodo, katero sem v tem času porabil, nato pa razmišljam, ali bi šel zdaj ven ali kasneje. Veter je še vedno močan, piha mi v krmo in bok pri pomolu,  jaz pa moram ven vzvratno. Končno pride mimo barke starejši par iz Kanade in ju prosim, če mi pomagata, da se odvežem, kajti tu so bitve daleč narazen, saj je privez namenjen velikim jahtam. Pomagata mi in tako elegantno izplujem ven, čeprav se kar nekaj morske vode nabere v kokpitu, ker je val od zadaj, jaz pa prav nanj vzvratno plujem.

Po kanalu izplujem teh  2,2NM in se sidram poleg barke Norvežana. Komaj me je dočakal in me že od daleč povabi na večerjo. O super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vezane plošče in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim kos pohištva (blendo), na katero bom montiral AIS instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker potrebujem poleg GPS antene še anteno od VHF postaje, bo najboljše, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta, ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vso električno orodje, katerega ni malo. Delo tukaj je težavno, zaradi valovanja in guganja barke, zato se bo marsikdo spraševal, zakaj tega nisem naredil v marini. Vem zakaj ne, ker bi potem vso žagovino nosilo v salon in barko, ker je bila obrnjena s krmo v veter. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, odlepim z »lica deske« lepilni trak, katerega sem nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin.

Vse pospravim, pometem, očistim, zložim in nato se stuširam. Dingija spravim s premca v vodo in kar odveslam do kolega, saj se mi v tem valovitem morju ne da dajati motorčka na njega. Preveslam teh 100 metrov, kolega pa ravno zaključuje s kuhanjem. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom i ostalo zelenjavo, kakor tudi s kuhanim mesom ovčetine, katero pa je bilo tokrat tako mastno, da je dejansko pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje v redu in pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal.

Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Napišem še blog in odgovoriti moram na nekaj mailov. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, katera upam, da postreže z bolj mirnim morjem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja