Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Zjutraj si po dolgem času naredim smuti iz manga, ingverja, kurkume in popra. Včeraj mi je Marjan dal kakšnih 10 kosov tega dišečega sadeža, katerega je nabral na drevesu, ko si je ogledoval otok. Tukaj sem že nekaj časa in težko najdem kakšno sadno drevo, ki ni na zasebnem zemljišču, tako da ne morem stopiti na to zemljišče in si potem natrgati sadja. Čeprav so tu še papaje zelene, mango je v fazi zrelosti, banane so redek sadež, kaj drugega pa tukaj skoraj ne najdeš več.
Me je pa včeraj lepo presenetil Marjan, ko mi je na barko prinesel v dar svoj prvenec, z naslovom As long as the wind blows. Knjiga je napisana v angleščini, ima 168 strani in opisuje Marjanovo plovbo od Krfa do Nove Kaledonije. Seveda mi je v njo napisal posvetilo in povedal, da je to drugi izvod knjige. Hvala Marjan!
Dopoldan še vedno nimam interneta in ga verjetno ne bom imel še do jutri. Torej bom zvečer spet potreboval čudež.
Nedelja je danes in vse okoli nas poteka ležerno, nedeljsko. Zato nekaj po 13:00 uri skočim v dingija, se zapeljem do obale in grem malo na sprehod, da pretegnem noge in spodbudim krvni obtok v telesu. Na plaži ni veliko ljudi, saj je ura primerna kosilu. Odpravim se do prvega resorta in pridem do recepcije. Dve gospe sedita za pultom in ju zmotim med pogovorom. Pokažem jima kartico za internet in jima razložim da mi ne dela, zato ju prosim za kodo interneta. In jasno, ker nisem gost resorta, tega ne dobim. Zahvalim se in grem ven, čeprav sem ostal praznih rok.
Sprehodim se še do prvega večjega križišča in potem se obrnem nazaj. Za danes bo dovolj, slabih pet kilometrov hoje bo vsega skupaj. Pravzaprav pa vse težje hodim, kajti čutim, da mi je med prsti počila koža in me to zdaj kar precej boli.
Na barki si uredim nogo, ki se bo čez čas zacelila. Sedem v kokpit in berem knjigo, ko do mene pride na videz precej starejši možakar od mene. Včeraj sem ga videl, ko je priplul v naš zaliv s staro 34 čeveljsko barko z imenom Namaste. Vprašal me je zaradi zastave, če sem Rus, pa sem mu razložil iz katere države sem, on pa meni, da je Kanadčan. Povabim ga v kokpit, pa se mu najprej ne da, nato pa se le usede zraven mene in sva tako dolgo govorila, da je na koncu pozabil na barko in soprogo, ki je bila na njej. Gospa je že včeraj bila videti prijetna ženica zrelih poznih let, a danes, ko ga je klicala z barke je bila videti prav huda. V tem času, ko je bil pri meni mi je povedal, da sta samo v štirih letih obplula svet s tem lesenim kečem, ki ga je delno naredil sam in postavil v vodo leta 1991. Ker je ona po poklicu zdravnica, so ji že takrat v 90-tih letih tukaj ponudili delo. Zato sta namesto v Kanado priplula sem in od leta 1998 živita tukaj, kjer sta se tudi oba zaposlila. Malo sta imela problemov zaradi otrok, imata jih pet, ker sta zapustila Kanado in odšla v Novo Kaledonijo. Zdaj sta oba že nekaj let v pokoju, a rada jadrata in rada prideta sem na Ile de Pins, čeprav pravita, da še nekaj let nazaj ni bilo varno na otokih Nove Kaledonije. Ljudje na teh otokih so resnično še vedno pod vplivom starih običajev, stare kulture in še vedno živijo skupaj kot plemena. Res prijeten možakar za pogovor in res je bilo škoda da je mora iti nazaj na svojo barko. Pa saj imam tudi jaz nekaj dela, kajti jutri odhajam nazaj proti Noumei, urediti moram internet, nekaj birokracije, srečati se z Billom , ki je verjetno že priplul na Novo Kaledonijo,…
