Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Jutro brez sonca, oblačno je. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi da se mu ne da kolesa gonit. OK, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj prestave, ki funkcionirajo in eno zavoro, ki naj bi celo delala, na srečo je to na zadnjem kolesu.
Vendar je danes na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to da imajo vsak teden isto pot in enak plan križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka lahko zlahka prenese več metrske valove s svojimi stabilizatorji.
Usedem se na kolo in se peljem. Kolo lepše teče od prejšnjega, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor grem napolniti gume. A poglej ga zlomka, nimajo črpalke z zrakom narejene kot pri nas v Sloveniji, ampak imajo en manjši kompresor, ki bi na vse zadnje bil še celo v redu, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek in še na cevi. Tako je trajalo polnjenje vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je potrebno plačati elektriko. Dobro no, plačam, pogledam kaj še prodajajo v trgovini in grem ven. Na prvi pogled so celo slabši od naših Pošt. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje,… da ne naštevam vsega.
Zdaj kolo malo bolje teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon na baterije. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime; zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km. Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevozit cel maraton, kot tu z motornimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem se, spijem vodo, katere nimam več, saj sem jo vzel s sabo le pol litra (pametnjakovič) in sedem na eno deblo. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja in seveda, tam je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja so nekaj posebnega. Wow, res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm če ne več, glavo pa ogromno. Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka, ker jo ne more dvigniti vso iz vode. Poskušam fotografirati, a ujamem le 3x nič. Ali je predaleč, ali ni čista fotka, ali pa je želva skrita od ljudi, da je ne vidim dobro. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo, ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega v naprej ne ve.
Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A potrebno je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj. Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim Coca-Colo, katero drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila po grlu, in občutek vsaj dvajsetih vrečk sladkorja za kavo, ki se nahajajo v njej, mi dodajo še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.
Tukaj je gneča, veliko ljudi se kopa in eden od njih me vpraša, kje se lahko izposodijo kolesa. Povem mu, da so to lastniška kolesa in da tu kaj drugega ne bo našel. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji. Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. Januar, svoj Božič, na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi sodržavljani.
Potem grem na barko, se stuširam, pogledam kaj sem naredil s fotkami, a tokrat jih res ni veliko. Ob pozni kavi sem mnenja, da sem tukaj res vse videl, kar se da videti. No, skoraj vse in da lahko čez dan ali dva odrinem kam drugam, seveda če bo vreme v redu.
