Baie Des Manguiers, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Zjutraj se prebudim še pred svitom, zato najprej spijem kavo in ker sem se že sinoči odločil, da grem danes vsaj pol poti proti cilju, grem proti sidru, saj se že dani. Kar naenkrat mi pozornost prevzame zajemanje zraka v vodi. Pogledam, kdo plava ob tako zgodnji uri, ko v vodi vidim ogromno želvo, kakšnih 7 metrov stran od barke. Videti je bila večja od tistih največjih v parku Tobago Cays na Karibih. Tako na »uč, brez ribiškega pretiravanja« je bila večja od premera 90 cm, pravo prazgodovinsko bitje. Obrnem se, da bi vzel fotoaparat in fotografiral, a želva še enkrat zajame zrak in se potopi. Še nikoli nisem slišal, da bi želva tako glasno zajela zrak, pa sem jih že kar nekaj desetin videl. Dvignem sidro in v tem na pol meglenem, polnem vlage dnevu, odplujem iz zaliva. Zapustim ta otok in si med grebeni ter plitvinami najdem plovno pot, ki me vodi proti cilju.
Za današnji cilj sem si izbral malo več kot pol poti plovbe do Noumee, vendar, ko sem gledal sidrišča, so se mi zdela malo sumljiva, saj so bila globoka, nato pa so se strmo dvigovala do obale. Če spustim sidro na 20 ali več metrov globine sem hitro pri obali, če veter spremeni smer.
Plovba je bila na začetku skoraj nezanimiva, saj sem več kot 6 NM motoriral, nato pa se je pojavil veter s skromnih 8,5 vozla in odvijem obe jadri. Tako postane vse bolj tiho, drugače in prijetno. Tudi veter se je malo okrepil in je pihal okoli 10 vozlov, kdaj več, kdaj manj. Ravno dovolj za plovbo od 3,6 do 5,2 vozla, čeprav je največkrat merilec hitrosti pokazal 4,3 vozla. No ja, mudi se mi ne, zato me takšno jadranje ne obremenjuje. Vmes me prehiti še hitri trajekt, ki verjetno pluje iz Noumee proti otoku Ile Des Pins. Ker že dva ali tri dni nimam nobenega mesa, že drugi dan lovim ribe, a čutim, da je to misija nemogoče. Menjam vabe – malo ribica, malo umetni ligenj, malo še dolgi laski, pa svetleč trnek, pa…., rezultat je vedno nič. No ja, saj imam hrano na barki, tudi ribe v konzervah se najdejo, ampak kot je rekel dolenjski prijatelj Gregor: »Frišno je pač najboljše.«
Plujem po t.i. Le Grand Lagon Sud (veliki južni kanal), kjer je globina kar precejšnja, tudi preko 600 metrov ob vhodu, drugače pa 300 ali 400 metrov ves čas. Včeraj sem na eni od mnogo tabel ob obali prebral, da je tu meja med tropskim in subtropskim življenjem v morju. Menda je tu tudi meja za belega morskega psa, zato pa se v hladnem obdobju najdejo kiti, kateri radi prihajajo sem. No jaz nisem videl ničesar, še ribe ne. Nekaj milj kasneje, je potrebno malo vijugati med grebeni in oznakami, a je na elektronski karti lepo označena in tudi začrtana pot. Tokrat sem spremljal moje karte (C-MAP) in karte Navionics in lahko rečem, da so tu identične. Očitno imajo Francozi denar in so posvetili kartografiji več pomena, kot na Fidžiju. Včasih postanem malo trd, a bolj pozoren, ko plujem mimo grebenov v svoji neposredni bližini in vidim, kako se na njih ustvarjajo rahli, beli in penasti valovi. Res ni prijetno.
Končno priplujem do velikega zaliva, ki naj bi imel kar pet stranskih zalivov, primernih za sidranje. Prvo in drugo sidrišče sta neprimerni, zavijem v tretje, a mi ne diši sidranje zaradi globine in zato zavijem iz njega. Zavijem v peto in tu sidram. Jutri zjutraj bom videl če je bilo sidranje v redu. Sicer je sidro lepo prijelo na 15 metrov globine, jaz pa imam v vodi 60 metrov verige in upam, da kje ne podrsam s kobilico ali celo s krmilnim listom, saj se obala kot sem predvidel, res strmo dviga proti obali. Če bo pihal SV veter kot sedaj, bo vse v redu, le Zahodnik ne sme pihati, a ta piha res malokrat. Lahko pa me preseneti tudi brezvetrje in potem gre plovilo vedno nekam po svoje oz. po toku.
Ura je 16:00 in po skoraj desetih urah sem preplul 44,5 NM. Ni kaj, počasno jadranje ne more dati boljšega povprečka, kot je 4,45 NM na uro. Naredim še spominsko fotko zaliva, ki je tokrat v barvah res drugačna od včerajšnje. Ta je bolj temna in podobna zalivom na Fidžiju. Hitro pripravim čarovnika in začnem delati vodo, saj je tukaj čista voda, ker tukaj ni nobenega naselja. Sprednji tank je še poln, a rad imam vode v izobilju, zato napolnim še zadnji rezervoar in si natočim pitno vodo v plastenke. Zdaj je čas za kavo in ogled poti za jutrišnjo plovbo do Noumee, kasneje pa še naredim kočerjo in grem v večer. No ja, tudi blog je potrebno napisati, čeprav ni posebnega dogajanja, a nekako že spravim to stran in jo pošljem v branje. Žal so za čas plovbe tudi fotke manjše in slabše kvalitete, a morate razumeti, da je pošiljanje le-teh preko satelita zelo počasno in povrh vsega še drago. Pa saj bo kmalu bolje, čez dan ali dva, morda tri….
