Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Sinoči sem bil utrujen, zeblo me je, kljub temu, da sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček, tudi obrnil se verjetno nisem.

Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Že drugič sem tukaj, čeprav je kar daleč za pluti in moja včerajšnja hitra plovba je bila res dobra, saj sem imel povprečno hitrost 5,7 vozla. Veliko je k temu pripomogel močan veter in seveda morski tok, ki me je ves čas spremljal in mi dodajal hitrost.

Ko sem šel na internetno stran Noumee, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo Božične in Novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul sem, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Ko sem bil prvič tu, so naša plovila štela le do številke štiri. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo, vem!

In kaj je tako posebnega ne tem otoku? Otok L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev) je dragulj južne Nove Kaledonije. Pravijo mu tudi »otok raja«, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa. Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkizni zalivi pa prav bodejo v oči.

Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najkrutejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo. Razvaline kazenske kolonije sem že zadnjič fotografiral, jih ogledoval, a sem mislil, da je to neka novejša izvedba zidu, saj je zdaj v veliki meri zaraščen z rastlinjem. Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču.

Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota,najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.

Turistična povezava za otok na Youtubu:

Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo na njej ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo in so uživali v lepotah tega zaliva, nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled edine vasi, itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren in si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler, ter na koncu še počistil pod vodo kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro in kar dobro sem se naplaval v tem času.

Skuhal sem si kavo, ter bral knjigo v senci kokpita. Ne morem reči koliko velikih želv sem danes videl, a zagotovo jih je bilo veliko, čez 20, predvsem pa okoli 80 cm velikih. Potem smo si z bark ogledali manjšega kita, ki je prišel v zaliv in plaval po površini, se potopil, nato pa to ponovil kar nekajkrat. Poskusil sem ugotoviti kateri kit bi to bil, kajti če je mladič, potem mora biti nekje v bližini tudi velika mama. A na žalost tega nisem ugotovil, a mislim, da bi lahko bil manjši kit, t.i. pilot.

Zvečer sem povabljen na Božično večerjo k Norvežanu in pri nas bo Božič točno 10 ur prej kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, 2016 leta, ko sem ravno na današnji dan, sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno darilo za Božični večer.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja