Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži

Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.

Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.

Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.

Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.

Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.

Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.