Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Jutro brez dežja, sicer oblačno, a zdi se mi, da je vreme lepše in boljše, kot je bilo zadnje dni. Tudi vetra ni danes, niti za 5 vozlov, kar pomeni, da bo v barki soparno. Potem pač ne bom v barki in bom zunaj.
Najprej pomijem posodo od zajtrka in kave, obrišem in jo zložim na svoje mesto. Ne vem kako imate vi na barkah urejen odcejevalnik posode, jaz imam samo en umivalnik. Odcejevalnik imam zato na pultu, tistega plastičnega, v katerega zlagam posodo in jo po navadi obrišem, še preden se posuši sama. A ta odcejevalnik kmalu postane umazan, nabere se posebna črna umazanija, za katero jaz mislim, da so nekakšne bakterije ali glivice. Zato ga vsak drug dan obrišem sproti, vsak teden ali na deset dni pa generalno očistim. To pomeni, da vzamem prav zato zbrušeno tanko staro zobno krtačko, posebno malo cev na kateri imam na koncu samo staro zeleno površino od glitzi gobice in z detergentom drgnem kot nor. Pol ure traja, če hočem vse med rebri očistiti v nulo in da se ta plastična stvarca sveti. Moral bom pobrskati po netu, da vidim, če obstaja kaj bolj preprostega in je lažje za čistiti. In malo za šalo in pa tudi zares… Ko sem vse očistil, sem se spomnil, da imam na barki možnost čiščenja z vodo pod pritiskom od Rainmana in vem, da bi zagotovo vse izginilo v dveh minutah. Ahhh Jasmin…
Zdaj grem pa ven, na zrak. Odlašal sem s pranjem perila, a v nedogled to ne gre. Zato je danes tisti dan, ko bom opral perilo, torej najprej majice, spodnjice, kratke hlače,… Kot rečemo doma, dve »žehti« sem opral, nato pa tudi posušil. Do sedaj sem uporabljal tekoči in dišeč pralni prašek, a ga tu nisem našel več v trgovinah. Tu imajo samo prašek za toplo in hladno pranje perila. Kupil sem tega za hladno pranje, pa se je izkazalo, da se ni čisto raztopil. Zdi se mi da so na majicah mikro delci praška. Upam, da se bo to dalo sprhati, ko se perilo posuši, če se pa ne bo dalo, bom pač snel očala in gledal v oblačila brez njih. Z dioptrijo +3 tako ali tako nič ne vidim, če nimam očal na nosu.
Ker je ura šele tri popoldan, spijem kavo in grem z dingijem na obalo. Sprehodim se, povzpnem se na edini hrib tukaj, ki ni višji od cca 70 metrov. Pogled po okolici mi pričara čudovit pogled na Saweni zaliv, na morje v daljavi in škoda, da je vreme oblačno. Verjetno bi se morje videlo drugače, prav tako bi se videli tudi številni koralni grebeni. Čeprav sem postal kar domač v teh mesecih na Fidžiju in sem že nič kolikokrat prejadral ta rajon, me je vedno znova strah, da bom naletel na kakšen novi greben. Ste brali, da je Tonga prejšnji teden dobila spet nov vulkanski otok? Jaz sem in potem kartografija spet ni v redu. Tako je pač v teh krajih, ko še domačini niso več 100% skipperji. Kmalu se bo zvečerilo, zato grem nazaj na barko. Na barki se slečem, skočim v vodo in zaplavam z nekaj zamahi, nato pa se vrnem in se na krmi stuširam. Tako malo kot sem se letos kopal, se nisem še nikoli. Zdi se mi, da sem bil tudi na dvotedenskem dopustu večkrat v vodi, kot pa zdaj v pol leta.
Kočerja? Ker imam še en paket vakumsko zaprte jagnjetine, moram to na hitro porabiti, zato si skuham čudovit in dober kari po Fidžijsko. Skuhal si bom še riž in jed bo naravnost čudovita. V kuhanju in pripravljanju karija sem postal pravi maček. Sem pa danes brskal po starem časopisu od prejšnjega tedna in sem našel notri domači recept za kuhanje indijskega piščančjega biryania. To še nisem kuhal, a bom naslednjič, da vidim kako je to, ko ješ bolj suh riž in pečeno kurje meso v večjih kosih. Čeprav, kakor piše teta kuharica, si lahko pripraviš tudi gosto omako iz karija in kokosovega mleka. Hmmm, potem pa je to že kot kari, a ne?
Zvečer sem moral za dve uri vseeno prižgati motor, kajti če ni veliko sonca, potem ni energije in če ni energije, potem tudi hladilnik ne dela, telefon se ne polni, komp ne dela… Zato upam, da se jutri pokaže sonce. In če bi bilo v hladilniku še kakšno pivce… Pa drugič!
