Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži


Vetrovno je bilo ponoči, vetrovno je tudi čez dan. Zjutraj vseeno odblokiram delovanje vetrnice, je bolj kot generator za izdelovanje elektrike, pravo glasno ropotalo. Čez noč jo raje nimam vklopljeno, ker potem z enim ušesom ne slišim kaj se dogaja okoli mene. Večkrat pri več kot 30 vozlih vetra na sidru pomislim na gambet, kateri spaja sidro in verigo, poleg tega pa imam sam speto staro in novo verigo skupaj. Čeprav imam tu vmes še neka dodatna varovanja, vseeno nisem ravnodušen, saj je za mojo ritjo slab meter pod vodo koralni greben. Če se kaj od naštetega odtrga ali zlomi,  imam časa slabih 10 sekund, da skočim iz postelje, priletim kot Superman čez salon v kokpit, zaženem motor in upam, da mi v prvem kontaktu le-ta »zavergla« in potem, da ga pod polnim gasom, še hladnega usmerim v globoko vodo med druge jadrnice, ki so na sidru. Zraven pa upam, da v tem stresu ne zadenem katere druge, saj so marsikatere na sidru brez sidrnih ter drugih luči. 

Danes bi kot po navadi ob petkih šel v mesto v nabavo sveže zelenjave in sadja. Tokrat imam vsega še na barki, zelenjave in sadja, le mesa mi je zmanjkalo, a tudi tega imam kar nekaj v konzervah. Torej, cel teden že nisem niti centa zapravil, pa tudi v mestu nisem bil. Na barki je še veliko hrane in danes bo poleg vegetarijanskega zajtrka, čudovito pozno zelenjavno kosilo. Prav veselim se že tega.

Ko sem bil zadnjič na tem otoku, sem se pogovarjal z izdelovalcem izdelkov iz lesa. Ti se izdelujejo ročno, zato so za moj žep predragi. Jih pa zato vneto kupujejo tukajšnji, od mene veliko bolj premožni avstralski in novozelandski turisti. Zanimala me sekira katero pravkar rezlja, sekira kakršno so v dobi kanibalizma nosili tukajšnji prebivalci oz. bojevniki iz raznih plemen. Ko sem ga vprašal, koliko je v temu kanibalizmu resnice, se nasmehne, potem stopi v kolibo in mi iz nje prinese knjigo, v kateri je naslikana sekira z izrezljanimi avtohtonimi vzorci, katere sam uporablja pri svojem delu. On rezlja, jaz sedim poleg njega in berem. Očitno je, da je ta Fidžijska mitologija le polna zgodb o njeni zgodovini kanibalizma. Menda je bil najbolj znan od vseh Fidžijevih kanibalov poglavar iz 19. stoletja, Ratu Udre Udre. Piše, da je bil resničen in je pokopan na otoku Viti Levu. Udre Udre je bil nekakšen posebnež, upornik, znan po izvajanju kanibalizma tudi po tem, ko se je Fidži kot angleška kolonija, uradno odcepil od matere Velike Britanije. Čeprav nekatere legende trdijo, da je Udre Udre pojedel več kot 4.000 ljudi, je dejanska ocena verjetno bližja številki 900, kar pa je za današnje čase nerazumljivo, a za to obstajajo nekakšni dokazi.

Leta 1849, nekaj časa po smrti poglavarja Udre Udre, je duhovnik Richard Lyth, ki je bival na otoku  Viti Levu v bližini nekdanjega poglavarjevega ozemlja, naletel na vrsto 872 kamnov, ki so bili postavljeni drug ob drugem. Lyth je nato vprašal sina Udreja, Udreja Ravatuja o kamnih in ta mu je povedal, da vsak kamen predstavlja človeka, ki ga je poglavar pojedel. Po besedah ​​sina, je imel oče najraje okus človeškega mesa. Ves čas bi imel ob sebi škatlo kuhanega in za tiste čase v kokosovem maslu konzerviranega človeškega mesa, katerega bi vedno zaužil sam, delil pa ga ni nikoli z nikomur.

Čeprav nisem kupil nobenega njegovega izdelka, mi tega Ilikimi, ni zameril. Sem mu pa podaril dva drobna darila, katerih kar nekaj mi je še v Sloveniji kot reklamo podjetja, podaril Samo. Čeprav so ta darila skromna, tem ljudem nekaj pomenijo. In zakaj jim ne podariti nekaj, kar sem sam dobil, zato pa izvedel dobro zgodbo, katero delim z vami.

Zvečer še pogledam napoved vremena za to noč in jutri dopoldne. Pihalo bo jutri do poldneva, nato pa se bo vreme umirilo, veter bo padel in spet zna biti peklensko vroče in soparno.