Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj.
Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.
Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.
Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika. Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje.
Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.
Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…
