31.03.2018, Colon – Balboa YC,  Panama

Dve uri za spanje sploh nista bili dve uri, bolj pol ure. Pa še to je bilo dremanje. Ostanem pripravljen in že sem mislil da bodo zamudili kot zadnjič pri meritvi, ko so zamudili štiri ure. Priplujejo do barke, ki je bila na  sidru in  pripeljejo po enega pilota in po pol urni zamudi startamo za veliko ladjo.

Naš pilot je bil zelo v redu, in tudi druga dva, ki smo jih spoznali sta bila super. Pravzaprav sem imel ob sebi neverjetno dobro ekipo: Gregor, Borut, Robi in Nevia. Skuhali smo si kavo, kasneje smo pripravili zajtrk in vsi smo bili srečni ter veseli, saj je vse teklo več ali manj kot mora teči.

Po prvem preplutem bazenu sta sledila še dva in ko smo prišli v jezero, smo dobili napoved, da gremo naprej in da pridemo v Pacifik v samo enem dnevu. Ni slabo, a predvsem utrujajoče, saj nihče od nas ni naspan. Pravzaprav pa kako to poteka? Enostavno. Pred nami je ena velika ladja, za njo pa tri jadrnice, ki se povežejo skupaj, da funkcionirajo kot eno tri trupno plovilo. Največja barka je v sredini, ob strani pa manjši dve. Indigo je bil na desni strani in dva od posadke sta morala skrbeti za vrvi, za nateg vrvi, ter za varen privez na srednjo barko. Tako smo pluli kot trimaran. Po treh prekatih smo pripluli v jezero in kasneje smo se po 29 miljah plovbe čez to sladko vodo prebili do novih zapornic. Še tri zapornice in bili smo v Pacifiku. Bravo mi!

Ko smo prešli zadnjo zapornico, smo se spustili proti Balboa YC in takrat se mi prikaže lučka na armaturki za motor in oglasi se alarm. Ni bilo dobro, kajti malo kasneje se je zakadilo iz motorja in en kabel ali dva sta se prismodila. To že pogledam jutri in morda ne bo tako velike škode, kot je bilo videti v tistem trenutku.

Prepluli smo celino in zdaj sem v Pacifiku. Bravo jaz!

                                                                                    Hvala današnji posadki, da smo se imeli tako lepo, pa naj je to eno trupna jadrnica ali morda čez nekaj časa celo trimaran.

30.03.2018, Colon,  Panama

Petkovo jutro, praznično jutro v Portobelu. Najprej grem delat vodo, Gregor pa ima željo, da bi se peljal malo z avtobusom (Ko to tamo pjeva« in se res odpelje do Sabanita in nazaj. Vmes ko delam vodo poliram inox v kokpitu. Potem še privežem pnevmatike na ograjico, privežem debele vrvi, da mi jih morje ne odnese s palube in ko končam, si naredim dober sadni smuti.

Gregor se vrne na barko in greva še v trgovino. Prvič sem videl, da v trgovini zaradi posta ne prodajajo alkohola, saj imajo tam kjer je zložen alkohol, pivo in vino postavljene trakove, da ne moreš priti do te žlahtne in opojne kapljice. Kupiva, kar še potrebujeva in greva na barko. Pogledam na telefon in dobim sporočilo, da sta Rok in Nivia že na poti za Portobelo. Super.

Ura je 18. in potrebno bo poklicati v Port, da vidim, kdaj sem na vrsti za vstop v prehod. Ko na drugi strani linije povedo uro, se usedem na rit. »Gospod ob 5. uri zjutraj na »flatu««. Ni kaj…dve uri imamo časa da nekaj skuhamo in se najemo. Potem vse pripravimo in pospravimo, nato pa rečemo da gremo. Prižgem motor, začnem dvigovati sidro, a motor čez tri minute utihne. Superca. Menjal sem oljni filter in po servisu sem samo prižgal motor za eno minuto in ga potem ugasnil. Tokrat je bilo to premalo in motor se noče prižagti. Verjetno ima zrak v šobah. Vseeno še zamenjam en filter, »napumpam« gorivo v njega in spet ne vžge. Ma ravno zdaj ko ni treba. Po dveh urah in pol motor le zaprede kot mora in kapetan Zane reče, da je to karma, ker je on bil zraven motorja. Kakorkoli ob 22,30 uri odplujemo proti Colonu. Imamo vetrovno vreme in valovito morje in ob 2,30 zjutraj smo že sidrani na sidrišču.

Ura je tri zjutraj. Dve uri še in pridejo po nas. Ne vem ali bi šel spat ali ne. Moja posadka že vsa spi. Utrujen sem in poln adrenalina od motorja, ki mi jo je tokrat malo zagodel. Ko najdem čas in možnost se spet javim.

Lepe in prijetne praznike želim vsem, ki praznujete!

29.03.2018, Portobelo,  Panama

Pozno sinoči se mi je na barki pridružil Gregor, ki je pripotoval iz Slovenije in bo z mano jadral preko Pacifika do prvega otoka na Markezih. Dolgo v jutro sva se še pogovarjala, saj je v njemu vladal adrenalin in večkrat je rekel: »Jasmin, a ti sploh veš kje sem?« Ja, začutila se je sreča v njegovem glasu, začutila se je hvaležnost za začetek uresničitve njegovih sanj.

Vendar tudi spati morava in sva spala nekaj kratkih uric, nato pa sva se začela privajati na skupno bivanje. Za mene se bo tu kar precej spremenilo, za njega pa tudi. Zato sva že zjutraj začela z delom in privajanjem na skupne dneve. Popravila in namestila sva nove nosilce za sončni panel, očistil sem vodno linijo na celotni barki, popravila sva nekaj malenkosti.

Datum za pot v prekop se počasi približuje, zato je bilo potrebno poklicati na Urad za razporeditev plovil, ki plujejo čez njihov prekop. Pa se je prvič zapletlo. SY Indigo je na seznamu za sobotni prehod, a trenutno še ne vedo, kdaj moram priti na zborno mesto, katero je na označenem delu sidrišča v Port Colonu. Povedali so le, da bodo vedeli za točen razpored šele jutri zvečer po šesti uri popoldan in da se takrat ponovno slišimo. To seveda naredi malo živčne vonje, kajti imam še dve osebi, ki morata priti v Portobelo, da smo v pripravljenosti. Torej sploh ne vemo, kdaj odplujemo od tu, kaj šele, kdaj odplujemo v kanal. Včasih je to lahko zgodaj zjutraj, lahko pa šele popoldan. No ja, upam, da se vse uredi in da nam v soboto lepo steče. Morda se pa prestavimo celo v soboto zjutraj? Le kdo ve? Očitno jim logistika po letu 2000, ko je Panama prevzela prekop od Američanov, zelo šepa. Verjetno je njihova miselnost takšna, da mi potrebujemo njih, ne oni nas.

Po popoldanskem kosilu sva odšla na sprehod v mesto, da si ga Gregor ogleda, kupila sva nekaj plastenk vode, ki jo bova imela za rezervo, zvečer pa sem skuhal dobro večerjo, katero sva oba z užitkom pojedla. Po večerji naju je prišel pozdravit kapetan SY Zane in skupaj smo odšli v Casa Velo, kjer sem pustil eno Slovensko zastavico za spomin, mi pa smo si naredili slovenski debatni večer.

Okoli polnoči je obvezen počitek, kajti jutri nas čaka spet deloven dan.

28.03.2018, Portobelo,  Panama

Sreda. Dan, ki se nadaljuje od torka in nadaljuje z delom, katero še ni opravljeno.

A najprej moram odgovoriti na email od Bavarie. Odgovorim na vprašanja, napišem kratek življenjepis, svoje namene, svoje plane, opišem tudi skrajšano opcijo v primeru da se naveličam jadrati… Vse kot zahtevajo in kot mora biti, ter pošljem nazaj še ob pravem času, ko še v Nemčiji delajo. Zdaj pa že mene zanima, zakaj jih vse to zanima? Mi bodo poslali pripone? Super bi bilo, čeprav so te na barki še vedno v redu, spodnje pa so tako ali tako nove. Bo Bavaria nov sponzor?

Zato se zjutraj po omamno dišeči kavi in napisanim sporočilom, spravim k menjavi olja v motorju, obeh filtrov, pregledu jermena, čiščenju pred filtra za gorivo in še in še. Po dveh urah je bilo vse lepo zamenjano, očiščeno in zadovoljno sem v knjigo napisal servisni list in ure motorja. Pretočim še iz kanistrov 40 litrov goriva v tank, te pa že napolnim, preden grem na Ocean.

Operem si roke, se preoblečem in moram v pralnico po cunje. Šefa ni bilo, me je pa postregel delavec. Ker sem mu v reklamacijo dal prevleko za vzglavnik in eno od rjuh, ki ni bilo dobro oprano, sem najprej pogledal to dvoje. Pogledam rjuho in ta je čista kot nova. Pogledam še prevleko, a ta ni moja. Moja je imela neke modre oblačke… ta pa je bela. Ko še bolj pogledam, pa vidim rahle obrise nekdaj modre barve. Očitno je možakar vse skupaj namočil v tekočino podobno naši varekini in poglej si čarovnijo… belo kot sneg na Krvavcu. Kaj naj zdaj? Naj ga prosim naj mi nariše oblačke? Spakiram in grem na barko. Tu še pogledam ostalo perilo, ki je lepo oprano in tudi zloženo. Cena je tokrat za 30% višja, a je res vse kot mora biti. Le oblačke pogrešam.

Dodatno še zavijem avtomobilske pnevmatike s folijo, namestim vrvi in jih navežem po desni strani barke. Evo, tudi to je gotovo.

Uredim in popravim še neke malenkosti v notranjosti barke in čas je za pozno kosilo. Najprej sem mislil počakati še Gregorja, a pride tako pozno, da bom njemu skuhal, ko bo na barki.

Kasneje dobim še obisk in ta prinese s sabo pivo, ki ga ob klepetu spijeva in ko je že trda tema, se iz kokpita premaknem v salon barke. Dan je bil uspešen, delaven in jutri je še en dan. Dela mi vsekakor ne zmanjka do petka popoldne, ko se premaknem.

  Klikni na sliko za povečavo!

27.03.2018, Portobelo – Colon – Portobelo,  Panama

Kot včeraj, tako tudi danes. Vstajanje z budilko, kava, nekaj malega za zajtrk in oddingiram po kolega. Zapeljati morava avto v Colon, saj ga morava vrniti izposojevalnici avtomobilov. Po dobri uri in petinštiridesetih minutah, sva prispela na najin cilj. Avto je tu, oni ga pregledajo in ne ugotovijo nobene napake. Bravo!

Vračava se peš skozi mesto Colon, ki velja za enega najbolj nevarnih v Srednji Ameriki. Za čuda, midva sva tu že bila nekajkrat, a se počutiva neogrožena. Nihče nama nič noče, nihče naju ne ustavlja, nihče od naju ne zahteva ničesar. Počasi greva proti glavni avtobusni postaji, saj morava z avtobusom nazaj v Portobelo. Vmes naletiva na nekaj zanimivih stvari in jaz jih fotografiram. Prav tako naletiva na pokrito tržnico in sprehodiva se med stojnicami ter kupci.  Fotografiram, včasih celo vprašam, če lahko fotografiram, saj si ne želim sitnosti. Nihče me ne zavrne, le opazil sem, da se ljudje nočejo izpostavljati in fotografirati. Pogledava si raznolikost izdelkov, cene,.. nato pa greva na avtobus.

Ko sem se vrnil na barko, sem najprej odnesel polno torbo perila v pralnico, saj si želim, da mi še do jutri operejo perilo. Od četrtka do ponedeljka je tukaj vse zaprto, saj imajo kratke počitnice zaradi prihajajočih praznikov. Mojster mi obljubi, da se tokrat potrudi pri pranju perila in mi zagotovi, da me jutri po 12 uri čaka oprano in zloženo perilo.

Zmontiram še nov akumulator, a ker je malenkost večji, ga res s težavo dobim v zato namenjen prostor. Končno uredim še to zadevo, si skuham popoldansko kavo, se malo odpočijem, nato pa naoljim še tik s tikovim oljem. Zdaj se počutim že bolje, saj počasi končujem vsa že v naprej zapisana dela.

Danes sem se dogovoril tudi s čistilcem bark, ki čisti barke v vodi. Dogovoriva se še, da mi odmontira še dve obrabljeni cink anodi in jih nadomesti z novima.  Cena? Najprej mora pogledati. OK. Po pol urni zamudi pridejo trije korenjaki vsak z eno vrečko v roki. Kje pa so jeklenke? Dihalke? Oprema? »Mi to tukaj delamo brez jeklenk«, mi pravi. Vsak od njih naj bi zadržal dih in ostal v vodi več kot tri minute naenkrat. Bravo! Orodje? No tega pa imaš ti, a ne? Res je imam ga, a vseeno sem pričakoval bolj resen pristop k delu. Fantje si pogledajo barko, dogovorimo se za ceno in se potopijo. Nekaj zapletov smo imeli z enim od vijakov, a smo tudi ta zaplet rešili. Po dveh urah je barka očiščena, anode so pritrjene, le jaz preden odplujem v prekop, še očistim umazan rob na vodni gladini. Po preverjenem in prevzetem delu jim še plačam zahtevan znesek, ponudim tri piva in ko jih spijejo, jih z dingijem odpeljem na obalo.

Ko je padla na morje že trda noč imam šele čas za kosilo in večerjo hkrati. Skuham si jo, pojem slasten obrok, čeprav sploh nisem čutil lakote, a vem, da moram nekaj spraviti v prazen trebuh.

Zvečer še vse pospravim, namestim na posteljo svežo in dišečo posteljnino, se stuširam še enkrat in potem ko napišem ta blog, odhitim v posteljo. Pozno je že. Jutri je nov dan in čaka me še zadnji list zabeleženih del, ki jih moram opraviti.

  klikni na sliko za povečavo!

26.03.2018, Portobelo – Panama City – Portobelo,  Panama

Zgodnje jutranje vstajanje je botrovalo dogovoru, da opravimo še zadnje nakupe preden gremo na drug ocean. S kapetanom SY Zane se dogovoriva, da najameva avto v Colonu in opravimo večino nakupov v Colonu, Panama Cityu in še kje. Dejansko nama je to najcenejša verzija, ki jo lahko dobiva.

Najprej gremo vseh pet z avtobusom do Colona, nato peš do Herzove izposojevalnice za avte. Najamemo avto Kia Rio, ki je skoraj nov in se najprej zapeljemo v Panama City. Avtocesta ki pelje iz Colona do Panama Citya je dokaj v redu, na njej so delovišča in polovične zapore ceste, tako da sem se počutil kot v Sloveniji. Pri vhodu v mesto so nas pozdravili visoki nebotičniki vseh vrst in oblik. Visoki so, stekleni, betonski, svetleči, kvadratni in okrogli. Predvsem so to stavbe v katerih poslujejo razne banke. Tukaj je veliko bank in kot vemo je Panama še vedno v razvoju, kljub temu da je Off Shore država in s tem je tudi poznana kot velika »pralnica denarja«. Glavno mesto je drugačno od Colona in veliko bolj prijazno. V njem sem srečal veliko belcev, čeprav prosperira temna populacija, so lepo združeni in skupaj živijo v tem velikem mestu s cca 880.000 prebivalci. Panama City z okolico pa  premore kar milijon in pol ljudi. Najbolj me v Panami motijo smeti, katere so vidne povsod. Sicer v centru mesta malo manj, a jih je vseeno videti. Zato celotna Panama deluje malo umazano in neurejeno. Trgovine so dobro založene z blagom, predvsem iz ZDA, nekaj je artiklov tudi od drugod. Kar ni uvoženo je dokaj poceni, vse ostalo je dražje. Vsekakor pa je vsega dovolj.

Prva postaja je restavracija, kjer se dobimo na kavi z Rokom, kateri nam pojasni, kje je najbolje in najceneje nakupovati. Seveda ga poslušamo in tako tudi naredimo. Po prijetnem spoznavanju in pogovoru se poslovimo in naslednja postaja je navtična trgovina, kjer nabavim cink anode za barko, ter še nekaj manjših malenkosti, katere pa so zvišale račun več kot sem pričakoval. Ker v tej prodajalni niso imeli vsega, smo se zapeljali še v drugo. Tam dobim tudi nekaj drugega materiala, a ne vsega. Razpravljava, kako veliko mesto je Panama City pa nimajo vse robe, kot jo imajo recimo v Trstu.

Naslednja na vrsti je trgovina s hrano. Pa saj je že imam veliko, skoraj nimam več kam kaj dajati, a moram nabaviti še nekaj hrane za čez kanal, nekaj pijače, spet je tu zelenjava, pa še kakšna malenkost in kmalu je bil voziček poln. Račun pa je spet še dodatno stanjšal denarnico.

Ker je bila že pozna ura, smo šli na kosilo in to smo opravili v eni samopostrežni restavraciji. Zanimiva hrana, dobra, meni tudi okusna in poceni.

Sledila je še vožnja do Colona, kjer sem imel naročen akumulator, olje za motor ter vse filtre in komaj smo ujeli še pravi čas, pred zapiranjem. Kupim za vsak slučaj še nekaj filtrov za watermaker in zdaj je pa menda dovolj s tem nakupovanjem.

Zvečer zvozimo z dingijem vso robo do barke, sledi zlaganje v že polne predale in hladilnik, nato pa sledi tuš in malo počitka. Jutri je na vrsti spet zgodnje vstajanje in vračanje avta v Colon.

 klikni na sliko za povečavo!

25.03.2018, Portobelo,  Panama

Pa smo od danes naprej še eno uro več narazen. Zdaj smo že sedem ur daleč. Panama ni prestavila urnih kazalcev, kot jih je Slovenija.

Torej, ko sem se jaz zjutraj prebudil, ste že imeli nekateri kosilo. Nedelja je, dan, ko se pri meni tudi dela. Danes sem poliral kokpit, pral in res dobro drgnil tik v kokpitu, potem sem šel v vodo in se čudil, kako se mi dela brada na vodni liniji, ki je že občutno višja, kot bi morala biti. Vse to je pogojeno s tovorom, ki ga je vedno več in več. Po dobri uri drgnjenja vodne linije sem še dodatno ovil polovico gum s folijo in jo zategnil s selotejpom, narezal vrvi, ki bodo služile za privezovanje, nato pa sem šel k poznemu kosilu. Lahko rečem, pravi deloven dan!

No pa še ena novička z Indiga… sicer malo nenavadna, ampak je nekaj novega. Nenavadna morda le  zato, ker čez Pacifik ne bom jadral sam! Še ko sem bil doma, me je kolega prosil, če bi se mi lahko pridružil na barki in bi zaplula skupaj čez Pacifik, katerega ima željo prepluti. Ne vem sicer zakaj ravno Pacifik, a če ima človek željo, so lahko te želje tudi nenavadne. Morda bi vseeno lažje razumel, da si kdo želi priti na enega od mnogih otokov na Pacifiku in jadrati med njimi. Vstopiti na barko v Panami, biti 3800 NM (cca mesec dni in več) na morju brez kopnega, potem pa na prvem otoku izstopiti in odleteti nazaj proti domu,…   To je res nenavadno! Obljubil sem mu, da lahko pride, čeprav jaz jadram sam, pa ne zato, da bi rušil neke rekorde, kateri so bili porušeni s Kanadčanom Joshua Slocumom, pred več kot stotimi leti, kakor tudi z drugimi, znanimi jadralskimi kolegi iz Slovenije. Ampak enostavno zato, ker se ne želim prilagajati drugim in hiteti do cilja. Rad sem samostojen, brez obveznosti in če se že moram komu prilagoditi, je to vreme ali razmere na morju. In zdaj ko ima kolega letalsko karto za Panamo v žepu, zdaj lahko to objavim. Tako da v naslednjem tednu ki prihaja, pričakujem novega člana posadke. Videl in doživel bo tudi prečenje čez Panamski prekop, ki je za marsikoga posebno doživetje. Torej,… Bienvenido Gregor!

24.03.2018, Portobelo,  Panama

Včeraj sem pisal o sreči in danes je bil res lep in srečen dan. Pa gremo od začetka…

Včeraj sva na moji barki s kapitanom SY Zane tuhtala, kako bi najceneje prišla čez tudi z gumami in vrvmi, katere rabiva za prehod čez kanal. Kontakt sva našla na internetu in poklicala Tita. Ni to naš Tito, je pa Panamski in če samo on obvladuje celo situacijo z najemom pnevmatik in štrikov, potem je boljši od našega, nekdaj živečega Tita. Morda pa je ravno po njem dobil ime, saj so bile včasih zelo močne povezave med našima državama. Čisto po Špansko oz. Panamsko pride Tito z eno urno zamudo v Casa Velo in pripelje 14 gum in 4 vrvi. Tito je črn in od našega Tita je prevzel samo velik trebuh. Midva poskusiva malo znižati ceno, ker se včeraj po telefonu ni dalo, a se tudi tokrat ne da. Možakar se zaveda, da je edini v tem poslu, ter zato nima konkurence. Plačaj pa dobiš! OK. Plačam in možakar sam prinese gume in vrvi na pomol. Pogledam račun, na njem so gume, vrvi, dostava in dodaten servis. Kaj je to? To je ovijanje gum s folio, da ne boš imel črne barke. Neverjeten servis, a plačam,…  A kaj ko to moraš imeti in brez tega ne gre. Še ena spominska fotka vsaj s tem Titom, če s prejšnjim ni šlo. Pripeljeva gume in vrvi na barko. 8 gum za Indigo, 6 za SY Zano in ko pridem čez kanal dobi še SY Zana mojih 8 gum ter vse 4 vrvi. SY Zana je na vrsti za čez kanal, dva dni za Indigom. Če nama trik uspe, si strošek razdeliva in bo manj trgalo žepe.

Že tri dni se ubadam z iskanjem še dveh manjkajočih ljudi, ki bodo držali vrvi pri prehodu čez kanal. Danes spet napišem 10 emailov. Včeraj sem objavil iskanje teh ljudi na prav za to določeno spletno stran, danes še na FB, ki je namenjena prav temu. En email pade na plodna tla in kontaktira me Francoz Alex. Žal ga ni več tu v Panami, je trenutno na Havajih, a mi posreduje dva kontakta, njegova kolega. Pokličem prvega in javi se mi tukaj živeči Slovenec Rok. Razložim mu, kaj potrebujem in mi pravi, da me pokliče čez eno uro nazaj, saj se mora posvetovati s partnerko. In res čez slabo uro mi sporoči, da mi gresta z njegovo partnerko z veseljem pomagat plut čez kanal. Pa nas je pet, čisto po reglcih! Juhuuuu!!! No zdaj pa imam skoraj vse za kanal. Le še do Colona moram pripluti na dan D in ko se vkrca še pilot, potem bomo res začeli z avanturo.

Lepo se končuje današnji, srečen dan…

 

23.03.2018, Portobelo,  Panama

Danes je deževalo od jutra do večera. Večkrat tudi tako močno in na gosto, da nisem videl vseh bark na sidrišču. Tega nisem poznal do sedaj. Vedno je bilo nekaj minut dežja, tudi naliva, potem je vedno posijalo sonce. Zvečer sem kljub solarnima paneloma in vetrnem generatorju moral prižgati motor, da sem dobil spet nekaj elektrike. Včasih bi doma temu rekel: danes je dan za lenarjenje, crkljanje in večkratni obisk hladilnika ali predala s sladkarijami.

Zdaj je pozna noč,… temna, tokrat brez dežja. Cel dan sem se skrival v barki, bral knjigo in razmišljal o prebranem:

Velikokrat je sreča tako blizu nas, da moramo daleč odpotovati, da se tega zavemo… (Rudi Kerševan)

 

22.03.2018, Portobelo, Panama

Z jutrom se dan prične in seveda z dobro, grenko, črno kavo brez dodatkov. Po kavi pa začne glava razmišljati kaj bi danes telo počelo? No, najprej sem še ob kavi pogledal vsa sporočila, emaile in potem sem odgovarjal na njih. Le pri Bavarii sem si moral pomagati z nekaterimi podatki, ki so jih želeli. Pošljem email in zahtevan obrazec, oni se takoj zahvalijo. Včasih niso bili tako hitri.

Zmanjkalo mi je tudi sladke vode in razmišljam, ali bi jo delal tu, ali grem raje drugam. Ne da se mi za vsakih 200 litrov menjati 5 mikronski filter, ki tudi ni tako poceni. Voda je tu očitno onesnažena, ali od dna, ki je iz mulja, ali pa od česa drugega, kar je meni še neznanka.  Nekaj filtrov imam še na zalogi, saj sem jih kupil v Colonu, a očitno jih moram še kar nekaj nabaviti, saj je to potrošni material. Vem, da je filter veliko ceneje, kot stanejo nove membrane, če bi jih slučajno poškodoval. Vseeno se odločim, da vodo naredim še tukaj, morda je to zadnjič. Natočim poln tank vode, nekaj si je natočim v plastenke za pit in pogledam nov filter. Črn!

Popoldan še pregledam vrvi, dve zamenjam z novimi, v dve pa moram dati vplesti zanko, saj tega sam ne znam. Zna pa to narediti gostilničar, saj ima za Caso Velo šivalnico in popravljalnico jader, zraven pa še prodaja dobre nemške vrvi. Ena bo za dvig genove in ena za dvig glavnega jadra. Pregledam še moje pripone in videti so cele, ter »zdrave«, kot bi temu rekli po domače. Namažem še zobnik v jamborju z mastjo, namažem še sornika med jamborjem in boomom. In še to in še ono…

Že je čas za popoldansko kavo, potem si naredim še kosilo in takrat nas na sidrišču doleti prava dežna nevihta. Nič kaj  ni bilo vetra, dež pa, kot bi se strgal oblak in po dolgem času sem spet doživel, da je deževalo več kot 15 minut skupaj… ampak tokrat je res ulivalo. Pravzaprav od takrat naprej dežuje vsakih nekaj minut.

Danes ne grem na kopno, ne da se mi. Po poznem kosilu mi bo dobro del dober film in nič ne bo narobe, če grem zvečer prej v posteljo.

Lahko bi rekel… Danes je čisto navaden dan.

 

21.03.2018, Portobelo- Colon – Portobelo, Panama

Čez noč se mi je nekaj dogajalo v želodcu, zato sem se ponoči večkrat zbudil in ob peti uri zjutraj tudi dokončno prebudil. Bolj malo sem spal. Spijem še kavo, čeprav ne vem, če bo to v redu za želodec, a na koncu se je le vse obdržalo v meni, skupaj z zajtrkom, ki je sledil kavi.

Skočim v dingija in se zapeljem na obalo, nato pa komaj pridem do ceste, že se pelje avtobus. Kot sem videl to pri domačinih, dvignem roko in ustavi se poleg mene, čeprav tu ni avtobusne postaje. Vstopim in se usedem. Tukaj je sistem, da ko vstopiš v avtobus, greš mimo šoferja in sedeš, če je prosto, če ni, se stisneš k drugim potnikom na stojišču, primeš se za naslonjalo sedeža in se držiš, da ne padeš. Plačaš šele pri izstopu iz avtobusa, ko šoferju poveš kje si vstopil. Goljufati se ne izplača, saj stane karta od Portobela do Colona  komaj 1,75$, to pa je razdalja za uro in pol vratolomno hitre vožnje po vijugastih cestah. Avtobus je skoraj kot iz filma, Ko to tamo pjeva… Tudi v avtobusu se najde kakšna deklina, za katero bi veljal tisti znameniti rek Pavla Vujisića: »I tata bi sine!« Notranjost je obrabljena in umazana, najhujša stvar je vidljivost šoferja. Že na sliki se vidi, da je vidljivost šoferja omejena na spodnjo tretjino vetrobranskega stekla, pa še to je polepljeno s folijo in črkami.

Pridem v trgovsko cono, živ in cel. Najdem trgovino Battery Store in se dogovarjam za meni manjkajoči akumulator. Imajo ga. Prvi je dražji (809$), a je namenjen navtiki, drugi ima  novo ohišje, notranjost je obnovljena in je 4x cenejši (208$). Zahvalim se in grem dalje. Za prvega nimam toliko namenjenega denarja in tudi če bi ga imel, ne bi dal toliko za njega. Drugi mi pa ne diši, ker je obnovljen in pravzaprav to prvič slišim, da so akumulatorji obnovljeni. Skočim še v eno trgovino, ki so bolj široki in ne specializirani. Tu najprej povprašam za oljni filter in filter za gorivo. Ni problema, vse imajo. Dobim še 5 lit. kvalitetnega olja za motor. Vprašam še za akumulator in mi prijazen trgovec pokaže kaj ima, a ni nič primerno za mene. Ali je premočno ali pa preslabo. Lahko pa mi do ponedeljka naroči točno to kar hočem. Cena okoli 280$. Malo se še »zgliham« in obljubi mi ga za 261$. OK, po vso to robo pridem v ponedeljek. Zunaj pred trgovino stoji taksist. Vprašam ga, koliko stane vožnja do Portobela. Izstreli kot iz topa, 70$. Ja seveda, tujec sem in treba me je ožeti. Nasmejim se mu in pravim, da je njegov kolega cenejši. Vpraša me koliko bi jaz dal? 25$, mu rečem. On pa pravi, da me njegov kolega zagotovo ne bo peljal za ta denar, 50$ pa je njegova zadnja cena. Nič ne bo, grem po kolega, mu odvrnem, čeprav vem, da tega kolega ni. A vseeno vstopim nazaj v trgovino in prosim prodajalca, če bi mi za ponedeljek uredil taksi, da ga bo on kot domačin dobil ceneje kot jaz. Ni problem! Pokliče nekoga in se pogodita za 35$, a mi pravi: »Verjetno bo to v ponedeljek samo še 30$.« Bravo jaz, dobro sem to naštudiral.

Odidem še v trgovino po neke malenkosti, zavijem še v železnino, pa še po neke stvari v prodajalno kot je naš Miller,… Grem še na avtobusno postajo in čez deset minut je bus že tukaj.  Spet mi sledi vratolomna vožnja do Portobela. Ufff…

Komaj pridem na barko, že me kliče kapetan Zane, da greva na pivo, saj bova malo praznovala. OK, pa greva. Malo sva z drugimi poklepetala, uživala ob pivu in sedaj ko to pišem, je že pozna ura.

 

20.03.2018, Portobelo, Panama

Jutro. Začetek koledarske pomladi. Tu je kot vedno, poletje. Danes se je živo srebro kljub delni oblačnosti povzpelo na standardnih 28 stopinj Celzija.

Občutek imam, da z akumulatorji nekaj ni v redu. Zato se povežem z mojim on-line mehanikom Damjanom in ta mi svetuje kaj narediti. Po njegovih navodilih narediva nekatere teste in na koncu ugotovim, da mi eden od treh velikih akumulatorjev ne dela. Revež je izpustil dušo in tak, obremenjuje še tista dva, ki sta v redu. Konec leta 2014, torej pred dobrimi tremi leti sem jih kupil v Španiji, tako da imam tri enake akumulatorje po 145 AH. Izločim ga in upam, da bo samo z dvema, ki sta še dobra sedaj vsaj delno bolje, dokler ne nabavim novega.

Čakanje na sidrišču se nadaljuje. Vsako jutro je en dan manj do odhoda za prečenje kanala.

Danes me je presenetil email, kateri je prišel iz tovarne jadrnic Bavaria. Še nekje v Septembru lanskega leta, smo si dopisovali glede sponzorstva in določali neke želje in postavljali pogoje. Ker nismo dorekli stvari po željah obeh strani, nisem dovolil objav svojih zapisov, fotografij in še česa drugega. Ne morem pa jim prepovedati branja bloga, ki ga lahko prevedejo iz Slovenščine z vgrajenim Google prevajalnikom. A pokazalo se je, da me berejo. Danes sem dobil zanimiv email in v njemu kar nekaj pozitivnih misli, ter nekaj vzpodbude za naprej. Dobil sem tudi nekaj vprašanj, na katera odgovorim še ta teden. Presenečen sem bil, da imajo ponudbo zame, katero verjetno ne bom zavrnil. Pravzaprav lahko na grobo ocenim, da so se stvari premaknile naprej, v pozitivno smer. Upam, da mi glede ponudbe, kaj več namignejo v naslednjih dneh.

Jutri moram proti Colonu, da poiščem filtre in olje za moj motor Volvo Penta. Sem mnenja da je dobro vse zamenjati preden grem čez Pacifik. Kaj se ve, koliko časa bo treba motorirati. Raziskati moram tudi možnost nabave novega akumulatorja.

Včasih sem res malo »furjast«, zato me je kolega Tone K. dobronamerno opozoril, da sem narobe napisal podatek in sem mersko enoto Amper zamenjal za Watt. Torej mi oba sončna panela skupaj polnita 14,4 A. Verjetno pa smo se vsi razumeli, kaj sem želel napisati.

  

 

19.03.2018, Portobelo, Panama

No pa sem se naspal. Čeprav se mi zdi, da sem še vedno utrujen. Še v postelji pogledam na zaslon telefona, saj imam na zaslonu skoraj 40 sporočil in mailov.

Hvala dragi moji za lepa sporočila, hvala za vašo zaskrbljenost in hvala za spodbudne besede! Vidim, da me berejo tudi nekateri, za katere sem mislil, da me nikoli ne bodo. Med vrsticami v nekaterih redkih sporočilih, pa se da prebrati, kako nekateri, ki niso niti Jadrana v celoti prepluli, posmehljivo pišejo o tem, kar se mi je zgodilo. Hvala tudi tistima dvema, ki sta napisala, da se kaj takšnega ne govori in da s tem zbijam svojo kredibilnost o morjeplovcu! Njim sem že odgovoril, kot odgovorim vsem, je pa tako, da jaz napišem kar je res in kar se mi res dogaja. Nisem robot in nisem se rodil s krmilom v roki. Vsi tisti, ki plujejo v samih superlativih pa le to: Čista laž, ker se bojijo, kaj bo kolega rekel! Drugače pa še enkrat, sem v redu, barka je v odlični kondiciji in je popolnoma suha. Pravzaprav zdaj šele vem kaj imam.

Kakorkoli, dan je bil zmerno sončen in posvečen drobnim opravilom na barki. Preveril sem delovanje sončnih panelov in ob vrhuncu moči, mi polnita kar 14,4 W. Upam, da mi bo to vsaj malo pomagalo v brezvetrju.

Zvečer sem šel na wifi in na eno pivo, saj je v lokalu Casa Vela vedno prijetno in vedno se najde kdo, ki rad pove kakšno svojo zgodbo ali poda kakšno dobro namerno popotnico za Pacifik ali za Panamski prekop. Ob prijetnem druženju sem se kasneje vrnil na barko, saj je čas da nahranim trebušček.

Za pozno večerjo si spečem piščančje bedro, skuham riž in piščančje meso narezanega na trakce pomešam z rižem, dodam kurkumo, ingver in druge začimbe, ter že pripravljeno pekočo omako. Večerja je več kot odlična, saj kosila niti ne potrebujem.

Pogledam še film in dan bo pri koncu. Jutri se piše že 20. Marec in še 11 dni je do vplutja v prekop! Čakanje se pač nadaljuje, ker se mora… in kar se mora, ni težko. A ne?

 

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

18.03.2018, Portobelo – Chagres river – Portobelo, Panama

Danes sem se odločil, da se premaknem malo nižje od Colona v izliv reke Rio Charges. Ko pogledam na svoj ploter vidim, da ni dobre navigacije, čeprav naj bi bila Japesen kartografija med boljšimi, zato je tudi ni na črnem trgu, kakor tudi ni »skrekane« verzije. Karte ki jih uporabljam pa so zelo drage, a zanesljive. Pogledam še na tablico na Navionics navigacijo, sicer je tu nekaj oznak, lahko rečem boljše kot Japesen. Pregledam še Open CPN, a ima slabe oznake in na koncu si vse ogledam še na Googlovi zemlji. Ker sem si veliko prebral o tej reki v Bauhausovem Pilotu si fotografiram še ta del in ta je najboljši. Plutje bom torej izvedel več ali manj  brez navigacije, tako »po občutku«.

Hitro še skočim v trgovino po kruh in nekaj sveže zelenjave, sadja imam tokrat dovolj. Najdem tudi keson in odvržem smeti, potem pa se hitro vrnem na barko, se pripravim in odplujem. Plovba do  Colona je živi dolgčas, saj nisem srečal nobenega plovila. Zato pa sem jih srečal precej na sidrišču pred Colonom. Že v sidrišču zvijem vsa jadra in plujem na motor mimo vseh velikih ladij, tankerjev in še česa. Fotografiram jih in dvakrat se moram celo umakniti večjim ladjam, saj plujejo naravnost v pristanišče ali pa gredo čez kanal, saj prihajajo z desne in imajo prednost.

Skoraj 30 NM dolga plovba je bila do ustja reke dokaj hitra, saj sem prispel tja nekaj čez tretjo popoldan. Zdaj pa da vidim, kakšen je moj občutek. Pravzaprav sploh ne bi bilo nič posebnega, če se mi ne bi zdel ta mali rif iz pilota veliko večji v naravi. Vidim valove, kako se naredijo ko ga dosežejo. Ocenjujem in merim z očmi. Veliko časa nimam, za mano so meter visoki valovi, vetra pa je okoli 17 vozlov. Grem po levi! Pridem skoraj do skal, a se obrnem, nekako ozko se mi vse zdi in povsod so valovi. Še zadnji čas zavijem ven na morje in zaplujem po desni. Tu je malo širše. Plujem dva vozla na motor, ko pride globina na tri metre še malo zmanjšam na slab vozel in pol.  A ker so valovi z boka, jaz pa skoraj lebdim, me val odnaša na obalo. Vedno bližje sem coni, kjer je plitva obala. Stresno je! Preklinjam to svojo odločitev, kajti tu še obrniti ne morem. Globinomer mi ves čas sproža alarm zaradi premajhne globine, jaz idiot rinem naprej….2,7 m…2,5 m… 2,4 m…. 2,3 m in tu mi nekako reče da ne bo v redu in ko že hočem dati v vzvratno, me dvigne in spusti val in takrat naredi »tresk«: kobilica je zadela v nekaj trdega, verjetno večja skala! V notranjosti se mi odpre spodnji predal na mizi v salonu, verjetno sem ga pozabil zakleniti. Nekaj še pade po tleh, kot da se je razbilo,  a ne pogledam. V šoku nabijem gas in grem vzvratno… z lahkoto je šlo. Torej nisem nasedel, le udaril v nekaj trdega, kar je pravzaprav še slabše kot bi nasedel. Gledam v salon, kdaj bo pritekla voda in razmišljam, da sploh ne bi šel v globoko vodo,  če mi slučajno vdira voda, da nasedem in ne potonem. Vode ni. Če jo do sedaj ni, potem teče počasi. Kalužne črpalke ne slišim in mislim, da ne meče vode v morje. Ko sem že na štirih metrih, vključim avtopilota v vzvratni plovbi in zmanjšam obrate motorja. Skočim v salon, kalužne pokrove odpiram in jih mečem kamor padejo. Kaluža je suha, prekati prazni. Pri zadnjem prekatu vidim na tleh, da mi je od udarca s stene v salonu odtrgalo merilne instrumente (temperaturo, barometer in hidrometer, ki se je tudi razletel na dele). Vse je v redu, tudi zadnji vijaki v kaluži so suhi. Skočim ven, obrnem barko in zaplujem na odprto. Pišuka stari, tokrat si imel več sreče kot pameti!

Ma klinc gleda to reko in mojo vegetacijo na spodnjem delu barke. Mislil sem, da bi zaplul v reko da mi odpadejo školjke s trupa in vsa ta golazen, ki se nabira v slani vodi. Ves jezen in pod stresom obrnem proti Portobelu od koder sem prišel. Vmes ni nobenega sidrišča, zato mi je edina možnost, da se vrnem nazaj. Ura je že štiri popoldan, torej pred deveto ali deseto zvečer ne bom prišel na sidrišče. In spet bo potrebno sidrati v popolni temi. Veter piha točno v nos, dvometrski valovi pa se zlivajo proti meni. Ne da se jadrati, a vseeno napnem glavno jadro, ki ga na škoti potegnem do konca in si vsaj malo pomagam stabilizirati barko, od časa do časa pa zaplujem iz 15 v kot 30 stopinj. Motor še vedno rohni in barka spredaj preskakuje valove, morje pljuska po barki in od časa do časa zalije tudi mene v kokpitu. Samo da pridem do sidrišča. Vetra je že čez 20 vozlov, valovi pa čez dva mestra. Od stresa, ki sem ga doživel iščem na ploterju rif, ki je na moji poti. Ne smem zdaj še zapluti na njega! Potem ga najdem levo od vhoda v zaliv. Nastavim črto in plujem. Temna noč, nekaj zvezd, luna če bo, potem bo po 23 uri, kot je tu v navadi. Ko jo potrebujem je ni, doma pa mi sveti tudi čez zagrnjene zavese in spuščene rolete.

Ura je 21,20 ko vplujem v zaliv na sidrišče pred Portobelo. Malo se že znam orientirati, a ne vidim vseh bark v temni noči. Nekatere so zapuščene na sidrišču, nekatere brez luči in zdi se mi, kot bi se igral igro: Če ne vidiš pa zadeni! In da ne zadanem nobenega plovila, sidram čisto zadnji v večji globini,
a sigurno. Jutri se prestavim.

Najprej pogledam prekate – suhi so! In če vsi valovi, preskoki in še kaj drugega niso zdrmali kobile, potem je vse v redu. Cel dan sem pojedel samo dve jabolki in dve banani in spet nisem lačen. Verjetno od vsega tega adrenalina in stresa. Stuširam se, da si sperem sol s sebe, potem pa si natočim hladno Colo in dodam nekaj ruma. Po 20 minutah ne vem več ali je bila to Cola z rumom ali rum s Colo. Vse je šlo v noge pri enem kozarcu. Zato še to napišem in grem spat. Prekati so še vedno suhi in to je dober znak za Pacifik. Zagotovo pa nekaj vem,… če bi bila ta barka novejša, bi zdaj že plaval, verjemite. Ko sta to delala brata Jakopin je bilo vse drugače, ko pa je leta 2003 začela Bavaria varčevati z materialom, pa je tako – tako. Danes pa se pri novem designu varčuje še bolj!

Za danes je dovolj in obljubim, da bo jutri manj za branje. V rubriki video je še en kratek filmček iz San Blasov, če ga želi kdo pogledati. Pri meni je že polnoč, pri vas pa je nov dan in ura je že šest zjutraj. Sreča da se končuje današnji dan, ki mi je vzel tri leta življenja!

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

17.03.2018, Portobelo – Linton marina, Panama

Zjutraj sem mislil oditi že ob osmih proti Puerto Lindu, saj sem se odločil, da grem v čendlerijo po solarni panel. Sinoči mi je spet zmanjkalo elektrike in sem moral za dve uri zagnati motor na barki. Če sem jo imel na Arubi preveč, jo imam v tukajšnjem zalivu, kjer je brezvetrje, vsekakor premalo. Ni kaj, tako ali tako sem vedel, da bom potreboval vsaj še en močnejši solarni panel. No na srečo, se je do devete ure deževje izlilo in z dingijem se zapeljem do pomola in potem hitim do taksi postajališča. Pravzaprav mi danes vsak taksi ne odgovarja, potreboval bi večjega in ne limuzino. Pridem do tja in edini taksi je ravno takšen kot ga potrebujem. Možakarja pozdravim po špansko in mu zaželim lep dan. Ko ga vprašam če zna angleško, mi pove da ne bo šlo. OK, potem se greva malo špansko, malo pa greva roke in prste razmigat. Dogovoriva se, da bi rad šel do Puerto Linda v Panamarino (tako mi piše na listku na bencinski črpalki). Hočem da me zapelje gor, da me počaka 15 minut, da kupim solarni panel in da me odpelje nazaj. Cena? On hoče 35$ jaz njemu ponujam 15$. On nekaj preklinja na špansko in mi ponudi 3o$ in to je zadnja cena. Jaz njemu ponudim 20 $ ali pa grem vprašat njegovega kolega, ki se je ravnokar pripeljal na parking. OK, pol-pol, torej 25$, mi prvi. Seževa si v roke in odpelje. Po 20 km vožnje prideva v Panamarino, tako tudi piše na zaprtih vratih suhe marine. Pišuka, to ja ni to! Pogledam na Googla in najdem, tisto kar iščem. Marina Linton. Možakar me pogleda in želi še 5$. Kaj naj, če sem zafrknil? Pokimam in greva še dobre 4 km do marine.

Stopim v čendlerijo, si še enkrat pogledam 165W panel in ker vem, da so šefu vsi trije paneli ostali od nekoga ki jih je naročil potem pa jih ni vzel, mu postavim za četrtino nižjo ceno. On pravi da bi mi dal po malo večji ceni, če bi vzel vse tri. Bi, a kam naj jih dam? Končno se »zdilava« za 30$ manj, ravno toliko kolikor stane taksi. Plačam 1,15$ po Wattu. Kupim še Y kabel, a me tu »drapne« za 10$, ne da bi me pogledal v oči, če bom kaj trznil. Vprašam ga za sidrno verigo 8 mm in pravi, da je to tu nemogoče dobiti, razen če ga naroči iz Evrope, a to traja. Tu uporabljajo colske mere in ne metrične, torej veriga ne velja. Vzamem panel in ga naloživa s taksistom čez zadnje sedeže, ter se peljeva nazaj do dingija.

Z dingijem zapeljem panel na barko in se hitro vrnem na pomol, saj je pralnica za perilo odprta le do 13 ure. Vzamem perilo, plačam 10 $ in šibam nazaj na barko. Ker sem sam, bo demontaža 100W panela trajala nekaj časa, potem postavitev novega na njegovo mesto, starega pa že še nekam privijačim.

Po dobrih treh urah dela, sta panela na svojem mestu in namesto 4,8W mi že polni 13,2W. Opa, to pa bo bolje kot je bilo. Najbolje se bo pokazalo v nekaj dneh delovanja.

Po opravljenem delu vse pospravim, se stuširam in si skuham dobro kavo, katero počasi spijem v senci. Najbolj vesel sem, da od zjutraj do zdaj ni več deževalo. Kasneje še ob zadrgi zašijem tendo in nastavim inox nosilce. Še spoliram jih v naslednjih dneh, kakor tudi kokpit in barka bo videti lepša. Pa saj mora biti, če gre skozi kanal. To je za barko velik praznik, kot je za šolarja prvi dan v šoli.

Ko pade noč si vzamem čas in iz torbe, za katero sem vesel da sem jo enkrat doma kupil v Eurospinu, vzamem perilo, ki je že dokaj lepo zloženo, je dišeče, oprano pa… tako – tako. Verjetno je oprano samo s hladno vodo, kot to perejo v teh krajih, kjer ne perejo perila z vročo vodo. Vsaj oprano je in čisto. Posteljnino in brisače zložim v plastične zaboje, jih zaprem s pokrovom in evo, končal sem vso delo za danes. No ja, iz torbe z vrvmi vzamem še 100 m vrvi 10 mm in jutri se lotim menjave nekaterih dotrajanih vrvi. Potrebujem še dve vrvi za uzde genove, a se mi zdi da je ta vrv tukaj predraga, zato bom počakal, morda jo dobim kje drugje ceneje. Po tej ceni jo še vedno lahko plačam.

Zvečer pride na vrsto še pozno kosilo z večerjo in malo pivo. Res sem si ga zaslužil danes!

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

16.3.2018, Portobelo – Colon, Panama

Sinoči sva na pivu povprašala nekatere ljudi za mnenje o tukajšnjih trgovinah, kje se kaj splača kupit in kje ne. Zvedela sva, da je v Colonu ceneje kot v Panama Cityu. Ker je menda konec demonstracij in si obe strani ližeta rane, bova kar sama preverila, kaj drži in kaj ne. Padel je dogovor, da greva jaz in kapetan Zane danes dopoldan v trgovino. A preden sva zapustila barki, sva morala pokazati dokumente o prijavi in potni list Carini in Policiji. Na Indigu so bili malo pred 9. uro, pri Zani pa dobro uro prej. Oba sva imela dokumente v redu in sva končala s kontrolo v slabih petih minutah. So pa na veliko odhajale barke s sidrišča in zanimivo je, da prej nisem videl toliko izobešenih rumenih zastav, kot sem jih zdaj. Verjetno so se ustrašili, ker niso prijavljeni in nimajo plačanih vseh dajatev do Paname.

No pa se odpraviva. Počakava bus in ta pride, poln seveda. Ta avtobus, je pred leti vozil ameriške šolarje v šolo in iz šole. Ker se je avtobus amortiziral, so ga kupili trgovci  z avtobusi iz Paname in rekli, da je avtobus še vedno zelo dober za prevoz oseb iz mesta v mesto. Malo so ga prebarvali, nakičili in preoblekli sedeže, ki so preoblečeni samo na sedalu in naslonjalu. Zadaj se še vidi iverka in 123 klamf, ki se niso dobro zabile v trdi iveral, zato malo gledajo ven in tu in tam kakšna črna mama stakne rano na zarjavelih klamfah. Šofer z eno roko vozi, prestavlja, z drugo je mango iz plastične posode, ki mu jo je verjetno pripravila žena. Pogovarja se z nekom, ki stoji ob njem, zato naju hitra in stresna, več kot eno urna vožnja za 2 $ le pripelje na želeni cilj, trgovski center v Colonu.

Najdeva železnino, kupiva neke malenkosti, jaz tudi filtre za watermaker. Poiščeva še trgovino, ala naš Interspar in nakupujeva. Vsak zase polniva svoje vozičke, saj je potrebno kar nekaj hrane in pijače nakupiti za pot čez Pacifik in potem še za druge otoke. Baje je tu še edina možnost, da si kupim kaj poceni, tam je vse veliko dražje. Nakupiva in že prej sva se zmenila s šefico, da bova zapravila kar nekaj dolarjev, če bi nama zapeljali nakupljeno v Portobelo. Po uri čakanja, naju le sprejme prijazen in tih možakar, ter naju še bolj stresno zapelje do Portobela. Blago v dveh vožnjah z večjim gumenjakom spraviva na barki in šele potem se začne čarovništvo. Kako v nekaj majhnih in že skoraj polnih predalov spraviti nakupljeno. Spet mi je žal, da nimam večje barke, da bi imel več prostora. Po več urnem prestavljanju, premikanju, zlaganju, mi je le uspelo vse pospraviti. V barki je vse lepo in prav, le mislim, da sem za 10 cm zvišal vodno linijo, saj sem za ravno toliko globlje v vodi.

Ko že mislim da sem gotov, se spomnim, da imam v hladilniku še dve kili piščančjih beder, ki jih je treba sleči iz kože, obrezati in vakumirati, ter spraviti v hladilnik na hladno. Tudi to opravim in se vsaj prepričam, da sem kupil prave kokoši, ne pa »golobe«, katere ponujajo v teh krajih.

Dan se počasi končuje in kar nekajkrat je bil stresen. Jaz sem utrujen, zato bom šel počasi spat, saj imam dovolj za danes.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

15.3.2018, Portobelo, Panama

Sinoči še dolgo nisem šel spat, saj sem spet razstavil štedilnik in pečico, ter malo zbrusil vidno rjo in ker sem v železnini kupil črno emajl barvo, sem le to prebarval na mestih kjer je bila rja in takoj je videti lepše. Zjutraj sem ga sestavil in kot je enkrat napisal moj dober kolega Matjaž iz Ljubljane: »Dober sem, nazaj sem zmontiral vse tako kot je bilo. Nič ni bilo viška!«. Je pa tako na »uč« in od daleč videti star štedilnik s pečico lepše.

Kasneje sem se s skromnim darilom odpeljal do Zane, ker mi je najmlajši mornar prišparal en kos torte in me povabil nanj, saj je imel včeraj rojstni dan. Po prijetnem pogovoru in druženju sem se vrnil na svojo barko, uredil še nekaj zadev, napisal kar nekaj teksta za časopisno reportažo, nato pa sem na hitro skočil v mesto. A to na hitro se vedno malo potegne in primamila me je ulična hrana, ki je prijetno dišala. Najprej sem si ogledal čistočo in ker sem videl da je vse v nekih mejah normale sem za 2 $ kupil cca 40 cm dolgo nabodalo na katerem je bilo menda 300 gramov pečenega piščančjega fileja in zelenjave. Bil je ravno prav pikanten, dober, morda bi lahko bil  le za odtenek bolj pečen. Vsekakor upam, da ne bom čutil kakšnih trebušnih posledic.

Zvečer sva šla s kapitanom Zane v Caso Velo na pivo in po današnje informacije, da izveva kaj se dogaja v Colonu. Oba še morava kupiti nekaj hrane za plovbo čez Pacifik, a to je najlažje kupiti v trgovskih centrih blizu Colona. In ker se stanje menda umirja, sva se odločila, da greva sama v trgovsko predmestje malo v izvidnico in v manjši nakup.

Danes me je posrednik za prodajo mojih knjig kontaktiral, da je še nekaj knjig na zalogi. Če kdo želi kupiti katero od mojih treh knjig, jih lahko naroči preko njega ali pa kar preko mene in mi pošlje po elektronski pošti (jasmin.jadranje@gmail.com) svoj točen naslov in katero od knjig bi želel kupiti. Za naročila do 31.3. vam nudim  15% popust! Opis knjig je na moji spletni strani, kakor tudi reference. Z nakupom knjig mi pomagate jadrati…

  Klikni na sliko in si jo povečaj!

 

14.3.2018,  Portobelo,  Panama

Zjutraj se po sadnem zajtrku odpravim v mestno pralnico. Odnesem eno od dveh vreč, ki je polna  posteljnine in brisač, ter drugega perila. V pralnici se vsi stroji obračajo, očitno Kitajcem posel »laufa 100 na uro«. Povprašam enega od njih za pranje in mi pokaže, da je vse zasedeno. Vseeno se mi ponudi, da mi oni operejo vso perilo, posušijo in zložijo. Preden se odločim, ga vseeno vprašam za ceno. Možakar mi stehta vrečo in v njej je dobrih 14 kg perila. Gleda perilo, računa in izračuna, da bi to bilo dva ali tri pranja, dva sušenja, zlaganje, prašek, mehčalec, delo… 10 $ če ni preveč? Takoj mu sežem v roke in narediva posel. Žal je jutri dela prost dan, zato me bo oprano perilo čakalo v petek okoli 12 ure. Malo se še sprehodim po mestu, odkrijem železnino in v njej kupim neke malenkosti, katere sem potreboval. Obiščem Info center, ter večjo trdnjavo, nato pa grem na barko. Moram narediti še 150 litrov vode za v tank, za pitje pa malo razmišljam, saj se bojim, da sidrišče ni najbolj čisto. Zvečer še pobarvam nekaj zadev na barki in barka bo jutri spet lepša.

Zdaj pa še nekaj o tem naravnem velikem zalivu in mestu Portobelo (Lepa Luka). Ime mu je dal Krištof Kolumb, davnega leta 1502, ko ga je prvič obiskal. Kasneje, malo pred letom 1600, si je španski znanstvenik Velarde zamislil, da bi iz tega lepega zaliva naredil mesto, ki bi bilo strateško pomembno za ladijsko trgovino. To mu je tudi uspelo, tako da je zgradil po načrtu arhitekta Antonellija močno utrdbo Bateria de Santiago in na koncu zaliva še eno večjo Fuerte San Jeronimo, ki sta varovali mesto pred pirati z morja. Vendar je prebrisani in lačen bogastva zloglasni pirat Henry Morgan, 70 let kasneje opustošil to čudovito mesto, ki je bilo varovano z morja, ne pa tudi s kopnega. To je spoznal ta slavni pirat in ga tudi s kopnega zasedel, ter ga oblegal nekaj dni, nato pa z vsem nakradenim blagom odplul po morju. Luko so kasneje obnovili Angleži in ko so nekaj nižje naredili Panamski prekop, je mesto Portobelo padlo v pozabo. (Vir: Info Portobelo)

Ko sem se danes sprehajal po njem sem videl več revščine in zapuščenih hiš. Trgovine imajo v lasti Kitajci, katere so od zunaj in znotraj neurejene. Mehanična delavnica je na prostem, namesto strehe ima mojster napeto cerado, da je vsaj malo v senci. Renovira in restavrira se velika carinska hiša, vse ostalo pa je v 90-tih procentih bolj slabo. V mestu je kar nekaj bifejev in restavracij, v katere ne bi stopil, če bi bile takšne v Sloveniji. Za tukajšnje razmere pa je to nekaj normalnega in vsakdanjega. V mestu in okolici je menda nekaj manj kot 3000 prebivalcev. Zanimivo je še to, da imajo veliko Rimsko Katoliško cerkev, ki ima v lasti velik lesen kip črnega Jezusa (Cristo Negro), ki ga je slučajno našel nek ribič, zavrženega in prekritega z zelenjem. Zdaj je ta Jezus edini, ki ga tukaj častijo.

  klikni na sliko ter si jo povečaj!

 

13.3.2018,  Portobelo,  Panama

Jutro v Portobelu je bilo zelo sparčno, saj ni vetra in že dopoldne je bilo zelo vroče,  živo srebro pa se je povzpelo do 30 stopinj.

Sinoči, malo pred spanjem, ko sem šel v kokpit pobrat nekatere stvari, se mi je v salonu odlomila prva stopnica. Danes zjutraj sem še pred jutranjo kavo saniral to nesrečno stopnico in sedaj ko je popravljena, bo še bolj trdna in sigurna. V desni rami mi je zaradi zdrsa z odlomljene stopnice ostala bolečina, a upam, da me čim prej mine.

Posadka Zane me je ravno pri pospravljanju orodja prišla pozdraviti, saj so morali v trgovino. Ko so se vračali, so mi prinesli novico, da sva imela s kapitanom včeraj več sreče kot bi si lahko mislila. Sinoči zvečer so bile v Colonu demonstracije in Policija je ustrelila kar nekaj demonstrantov. Danes je zadnja novica na tukajšnji TV, da je Colon zaprto mesto in da v njem divja prava vojna med prebivalci Colona in Policijo. Kako je v resnici tam, sva lahko izvedela zvečer, ko sva šla s kapitanom Zane na moški večer v Casa Velo, saj sta bila tam dva Kitajca, ki sta morala skupaj z družino zapustiti mesto. V mestu imata svojo trgovino in vse svoje premoženje, ki sta ga morala zapustiti. Menda je tam res grozno, saj če je res verjeti njunim besedam, Policija zaradi lastnega strahu ne izbira sredstev in brez vprašanj strelja vse povprek. Tudi lastnik Casa Vele je rekel, da je slišal po TV, da je menda umrlo že kar nekaj ljudi. Midva pa sva bila včeraj v Colonu s kar precej denarja in plačala prehod skozi kanal.

Danes popoldan sem povabil posadko Zane na kosilo in imeli smo res lep in prijeten popoldan. Ker sem imel v hladilniku pred včerajšnjem ulovljeno ribo wahoo, sem jo spekel v pečici, zraven sem naredil še pečene hlebčke polente, omako iz brokolija, masla in pomaranče,mešano solato, na začetku pa sem postregel juho, ki sta jo bila otroka najbolj vesela. Sladico je imel kapetan Zane s sabo in ko jo je razvil je bila v zavitku res dobra črna čokolada s sadjem.

Naj še napišem, da sem danes dobil tudi uradno napoved za prečkanje Panamskega kanala, ki se bo začelo 31.3. v jutranjih urah in bo trajalo dva dni. Torej, če bo vse držalo, bom 1. Aprila v Pacifiku.

Danes je na moji spletni strani dodan še en video, ki prikazuje razsoljevalec Rainman med opravljanjem dela in polnjenjem sprednjega tanka na barki. Video si lahko pogledate na tej povezavi.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

12.3.2018,  Colon in Portobelo,  Panama

Noč na sidru je bila nemirna, čeprav se je proti jutru stanje malo umirilo. Zjutraj vstanem, še preden me zbudi budilka, saj imam ob 7,30 uri dogovorjeno meritev barke. Pravzaprav  jaz vem koliko je barka dolga, pa tudi oni to vedo, saj piše v dokumentih, a vedno dodajo nekaj centimetrov ali decimetrov. Zdaj po novem je tudi moja barka dolga čez vse, celih 35,96 čevlja. Namesto ob dogovorjeni uri, pripelje pilot s pilotino gospoda merilca nekaj čez enajsto uro. Končno! K meni še pride kapetan Zane, da že v naprej vidi postopek, saj sem jaz prvi v obdelavi. Izpolnimo 6 formularjev, izpišemo nekaj strani na njegovi tablici, se pogovorimo in dobim vse želene papirje. Dobim tudi papirje za banko, na katero moram iti plačati vse dajatve za kanal, kakor tudi varščino. Vendar, tudi ta merilec naju posvari pred Colonom in kriminalom v njem. Čeprav on pravi, da za to niso krivi prebivalci mesta,  ampak je kriva Policija, ki ne bo prišla, če jo turist pokliče. Nevarno je! Zelo!

Ko mojster konča delo še pri Zani, se oba s plovili prestaviva do sidrišča pri Clubu Nautico. Sidrava in greva z dingijem na kopno, da poiščeva banko. Kapetan Zane je oborožen z veliko mačeto za sekanje trsa in rezanje kokosa. Življenje je pač eno, pravi. Hmmm… vstop v banko zna biti problem, saj je mačeta velika in vidna. Na Cruiser  terminalu poiščeva taksi in res imava srečo, saj dobiva prijazno taksistko, ki naju odpelje v mesto. Tudi ona nama razloži, da je v mestu kriminal, da je tega vedno več in da postaja vedno huje. Vprašava jo, če je tega več po dnevi ali ponoči, pa nama odgovori, da ni važen čas. Colon je revno mesto in veliko je brezposelnih, prav tako je tudi veliko narkomanov. Sama pravi, da stanuje blizu Colona, a se samo pelje čez mesto do Cruiser terminala, kjer stoji s taksijem in potem izstopi iz avta šele doma na dvorišču. Vedno se v avtu zaklepa, saj znajo barabini odpreti vrata od avta na križišču ko čakaš na prosti pretok prometa in potem imaš lahko veliko smolo. Zapelje naju do bankomata in oba dvigneva nekaj gotovine. Nato naju zapelje do vrat banke, mačeto pustiva v avtu in pred vstopom, naju varnostniki pregledajo tudi z detektorjem kovin. Še ena posebnost tukajšnje City banke,… v banko ne smeš s sončnimi očali na obrazu in ne s kapo na glavi. Oboje moram dati v nahrbtnik. Prijazna uslužbenka banke izpolni dva formularja, napiše potrdilo o vplačilu za 1.875 $  vključno s kavcijo. Ob tem se zahvaljujem generalnemu sponzorju za ta plačan račun! Iz banke narediva dva koraka in že sva v taksiju, ki naju pelje čez free cono in potem naravnost do terminala. Free cona je poseben del ograjenega dela mesta, z znanimi brendi in velikimi butiki, kjer prodajajo vse artikle po Duty free načinu. Cena za taksi v obe smeri in čakanje pred bankomatom ter pred banko je zanemarljiva, proti informacijam, ki sva jih dobila in proti najinimi življenji!

Že v taksiju se dogovoriva, da zapustiva mesto in odplujeva proti sidrišču v Portobelo. Ker je ura štiri popoldan, se zavedava da bova plula in sidrala že v temni noči. Previdna morava biti, saj sta na poti dve plitvini – dva koralna grebena, na katera zlahka nasedeš, če nisi previden.

Po sidranju si skuham svoj prvi obrok, saj prej za hrano ni bilo časa. Uredim še dokumente in jutri je nov dan… prvi dan čakanja na vstop v kanal… Čakalna doba pa je trenutno tri tedne!

 

11.3.2018,  Colon,  Panama

Nedelja, gospodov dan… Prebudi me čivkanje črnega ptiča, ki sedi na vetrnem generatorju, kateri pa se zaradi brezvetrja ne vrti. Vstanem iz postelje, vzamem fotkiča in ga hočem  fotografirati, a preden to naredim, mi odleti.  Nato si v kopalnici obrijem tri dni staro brado, se uredim, skuham dober Barcaffe in kasneje berem pravila v zvezi s prehodom čez Panamski kanal. Preoblečem še posteljnino, zamenjam brisače in se čudim dvema polnima torbama umazanega perila, ki bi ga bilo treba oprati. Bo, tudi to bo. Vse pride enkrat na vrsto.

Ob desetih privesla k meni kapetan Zane. Skočiva v mojega dingija in se zapeljeva na pijačo v Casa Velo. Casa Vela je med jadralci znan bife in pizzeria, ki ima tudi dingi pomol. Včasih je dobro biti med drugimi jadralci ali vsaj z gostincem, saj imajo ti veliko informacij, ki so nam vsem nujno potrebne. Jaz priznam, da sem glede tega malo len, a počasi se navajam tudi na to.  Informacije sva dobila, niso pa bile vzpodbudne. Samo v teh enajstih dneh meseca marca so bili v Colonu štirje ropi, vsi na jadralce, ki so se končali s hudim pretepom in poškodbami. Od teh štirih se je menda eden končal s smrtnim izidom, saj je bil možakar zaboden z nožem, ker pač ni želel dati svojega mobilnika. Colon je že od nekdaj poznan kot mesto razbojništva, na kar vsi jadralski forumi še posebej opozarjajo. Poleg tega izveva, da so na Galapagosu s 1.3. 2018 uvedli še eno takso v vrednosti 140 $, za kar sva oba brala na spletnih straneh. Poleg že tako zasoljenih taks še dodaten udarec. Bo treba vse skupaj dobro premisliti in preračunati. Ogledava si še mestece, najdeva pralnico za perilo (juhuuuu!!!) in jaz zavijem še v cerkev, da malo pokukam k nedeljski maši. Častijo črnega Jezusa in črno Marijo. No kako pa, saj so sami črni. Malo postojim, na skrivaj naredim eno fotko in grem nazaj na barko.

Ker je Zana imela včeraj dober ulov, me povabijo na kosilo. Hvala Zana! Wahoo je bil res dobro pečen in okusen, kakor tudi vse ostalo.

Po kosilu dvigneva sidri in zaplujeva proti Colonu, saj imava jutri meritev barke za  prehod čez kanal. Po  štiri urni plovbi, sva po  preplutih 22 NM,  sidrala že v mraku pri globini 15 m na označenem mestu za meritve. Jaz še na hitro uredim mesarsko razmerje z danes ulovljenim wahoojem in jutri bom jaz povabil Zano na kosilo.

Tako, večer je tu, sidrišče je zaradi močnega tranzita zelo »rolly«, a en dan se bo že potrpelo. Za večerjo si skuham eno kitajsko juho z mae rezanci in potem bo treba med sveže in dišeče rjuhe.

(PS- nekaj fotk iz prejšnjih objav sem popravil in jih zamenjal z boljšimi)

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

10.3.2018,  Portobelo,  Panama

Danes imam čas in poglej ti zmešnjavo,….  ura je pet zjutraj, jaz pa ne morem več spati. Včeraj pa je bilo prav obratno. Tako pač je to!

Najprej kavica in tehten razmislek, kako dalje in kaj naprej. Odločim se, da po zajtrku zaplujem vzvratno v marino in se privežem na bencinski črpalki, natočim gorivo v rezervoar in v vsaj tri kanistre, da se pač najde še kakšna rezerva. Nikoli se ne ve, kdaj pride prav in od viška ne boli glava. Pripravim si na desni bok bokobrane, na vse tri bitve namestim vrvi in se odsidram, ter zaplujem do pomola, se sam privežem, pozvonim na zvonec in počasi se do mene sprehodi črpalkar, ki mi natoči dizel (0,83 $/lit) in kanister bencina, ki ga potrebuje moj  čarovnik za vodo (0,89 $/lit). Vprašam ga, če morda ve, ali kateri od mojstrov v marini  vari inox?  Prijazen možakar me odpelje do belega kontejnerja in dogovorim se z varjenje. Sredi dela so, a me vzame naprej. Super. Skočim  na barko po inox sidro Spade in vzamem odlomljeni lok, da mi ga privarijo. Ko ga prinesem se želim dogovoriti za ceno, a mojster pravi, da ne ve koliko bo dela…pol ure ali uro. Dela ima 20 minut, a potrpim in nič več ne rečem. Vmes odnesem še smeti, v marino se pripelje kamionček z zelenjavo in sadjem. Komaj se ustavi, je že pri njem gneča. Ljudje v marini verjetno vedo kdaj pride. Kupim sadja in zelenjave polni dve vrečki in plačam 15 dolarjev. Torej so cene, tako na oko, 30% ceneje kot v Sloveniji. Ker imam čas stopim do črpalkarja in skupaj spijeva v bifeju črpalke vsak svoj sok in čeprav mi ga je priporočil kot zelo dobrega, mi je močno presladek.

Čas je da grem po sidro. Mojster je delo dobro opravil in ko ga vprašam za ceno, mi reče lastnik, ki ima  tudi čendlerijo, pojdi notri in plačaj eno uro. Grem, brez računa je to 48 $. Bravo!! Očitno ima ata  dober nos in ve, da me nikoli več ne bo videl, zato je pri njemu prav takšen sistem: »Šišam, brijem, zube vadim!« In so me ostrigli kot ovco, pobrali zlate zobe iz denarnice in me na suho obrili.

Na barki namestim novo sidro, saj se mi zdi boljše od Delte, nato pa grem »firbcat« koliko bi me stalo, če bi dal barko ven prav v tej marini, da bi nanesel nov antifauling, ki ga zvesto vozim s sabo.

Tako, najnižja tarifa do 40 čevljev,.. dvig, spust, pranje pod visokim tlakom, 4 dni na kopnem, elektrika in voda, njem stolic,…440 $. Premislim in rečem, jaz bi to vzel. OK, ni problem. Prvi prost termin je 16. Maj. Ojoj, predolgo! Ne gre in ne gre. Poskusim mladi dami vliti krivdo, da bo ona kriva če bo z barko kaj narobe, če to ne naredim naslednji teden, pa se samo nasmehne. Nič ne bo, pravila so pravila.

Odplujem proti Portobelu in ker je vetra komaj za 8 vozlov me valovi rolajo, genova se mi zapira, barka pa pri treh vozlih in pol nikakor ne uboga. Zvijem genovo in prižgem motor, gremo! Po dobrih dveh urah  in dvanajstih premotoriranih miljah sem sidran v Portobelu. Tukaj je kar nekaj plovil na sidru, saj je dejansko tu edino dobro sidrišče pred umazanim Colonom.  Popoldan se še osvežim v morju, kajti danes ni toliko vetra in je res vroče. Zvečer sidra poleg mene še Zana in že smo na kratko skupaj.

Za večerjo moram pojesti zelje, ki ga obrežem, narežem in »zdinstam«, zraven še naredim pire krompir. Rad imam tudi domačo in preprosto hrano, vsekakor je to ena od tistih, ki me spominja na dom.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

9.3.2018, Puerto Lindo,  Panama

Tako je to po navadi… Ko mi ni treba vstati in imam ves čas tega sveta, sem ob peti ali šesti uri zjutraj buden kot ris. Sinoči sem si nastavil bujenje za ob šestih zjutraj in po glasnem jutranjem bujenju se nikakor nisem morem prebuditi. Po petih minutah poležavanja le vstanem, se umijem in uredim, nato pa si skuham kavo. Danes bom imel zajtrk kar med plovbo, saj moram pojesti nekaj sadja, če ne ga bom moral zaradi gnilobe zavreči. Zdrav zajtrk, ni kaj, upam le, da bom zdrav tudi jaz! Zato kar dvignem sidro in odplujem izza rifa. Komaj začutim odprto morje, že skačem z barko čez rolly valove…. gor….dol….gor…dol… včasih premec barke pade v prostem padu in sliši se zamolkel udarec ob vodo. Ne bo šlo tako, zato barko naravnam na kot cca 60 stopinj in barka zdaj pluje čisto drugače. Po dveh miljah in pol, zavijem proti današnjemu cilju in že sem na odprtem Karibskem morju. Valove imam v bok, vetra pa ravno prav, tudi v bok. Raztegnem jadra na polno, jih zategnem in barka se nagne, saj je vetra za 17 vozlov. Današnji cilj je Puerto Lindo ali Panamamarina, kjer moram biti do 15,30 ure, da še ujamem uradnika, da mi izroči papirje za prijavo v Panami.

Tako,… zapuščam najlepši del Atlantskega ocena. Definitivno so zame otoki San Blas destinacija št.1.  Otoki iz samega belega peska, ki štrlijo komaj dober meter iz vode, na njih rastejo kokosove palme, tu in tam kakšen bananovec, ptičje petje, tišina,…. Človek bi rekel, da sem v Raju. Ko sem prvič videl fotke Karibov, sem videl bele peščene plaže, palme, lepa ženska zagorela telesa,… Ko sem priplul na Karibe in sem obiskal njihove otoke, sem bil zelo razočaran, od vsega maloprej naštetega, sem videl zelo malo. Verjamem, da imajo hotelski resorti zadeve takšne kot so na fotografiji, a to je le en del, ki je umetno narejen, v sami naravi pa tega skoraj ni. Že ko sem prišel na Barbados, mi je ob pogledu na mesto Bridgetown spodnja vilica na obrazu kar sama padla z obraza. Tako opevan turistični otok, pa tako velika beda. Tako je tudi z drugimi otoki, le da so eni več, eni pa manj obljudeni.

San Blasi so se mi vtisnili v spomin in gredo z mano naprej, kot nekaj lepega, dokler ne vidim še kaj lepšega. Indijanci plemena Kune so prijazni, nevsiljivi in če jih sprejmeš takšne kot so (po malem tudi umazani, leni in neurejeni), potem se nimaš česa bati. Za vse dni, ki sem jih preživel na teh otokih sem plačal mesečno takso v vrednosti 10 $. Razmišljam koliko stane sedaj Telaščica ali vstop v Kornate, verjetno veliko več. Ker so Kune močna rasna veja v Panami, so že »skoraj neodvisni«, saj  po njihovem ozemlju ne pluje Panamska Policija, ne Panamska Obalna straža, kakor tudi ne Ameriška Obalna straža, ki naj bi nadzorovala »bazen« med Kolumbijo in ostalimi državami Srednje Amerike. Pravzaprav so skoraj brez nadzora. So skromni in se preživljajo predvsem od turistov,  jadralcev, katerih pa čez celo leto ni malo.

Tako…, San Blasi so za mano in vprašanje je, kdaj jih spet vidim, če jih sploh še kdaj. Vreme je oblačno, dva krat je že rahlo padal dež. Temperatura zraka je vseeno 27 stopinj Celzija, veter pa je topel in prav paše mi da danes pihlja. Jadram na polno, saj danes res nimam časa za lahkotno jadranje. Ker na San Blasu ni nekega nadzora, sem si prvič do sedaj dovolil, da se nisem šel takoj prijaviti na urade, ki to zapovedujejo. Pravzaprav je tudi tako, da Panama dovoljuje 72 ur od vstopa do prijave. Kdo pa ve, kdaj je pri meni teh 72 ur, razen če bi bil tam mesec dni in bi po odjavi iz Arube videli, da sem plul manj kot dva vozla do Paname, zato je tako dolgo trajalo. Pa saj niso bebci, oni vse to že vedo.

Po 44 NM in sedmih urah ter desetih minutah sem sidral pred marino v Puerto Lindu. Petdeset minut imam še časa, preden uradnik obrne ključ v svojem modrem kontejnerju in potem do ponedeljka ne bo nič. Skočim v dingija, se odpeljem do pomola, ga privežem in v nekaj korakih sem pri uradniku. Podam mu vse papirje, potni list, dokumente z Arube, potem pa jih gleda in pravi: »Gospod Kausevik, niste pravi kapetan, ker ste bili na San Blasih in se niste prišli prvo prijaviti!« Gledam ga in se spomnim pregovora »Kdor molči, devetim odgovarja«, je rekel moj pokojni oče in tudi sam sem bil tiho. Uradnik se zatopi v papirje in le popiše ter izpolni vse dokumente  in po plačilu takse za plovilo ter plačilu plovnega dovoljenja mu odštejem 185 $. Ker je bil uradnik res v redu in me je samo oštel, mu dam za kavo še 5 $ in oba sva zadovoljna. Pravi, da ne bo za kavo, ampak jutri dopoldne za zajtrk. Naj mu tekne! Pot proti dingiju me vodi poleg bencinske črpalke in pogledam za ceno goriva, saj ga nekaj potrebujem. Dobra bo, zato bom jutri napolnil rezervoar z dizlom. Zunaj imajo postavljene gostinske mize in sedem, ter spijem pivo. Cena 3,33 pločevinke Balboa piva pa…. 0,70 $. Prava oštarija!

Zvečer si pripravim večerjo, pašto s hobotnico, katero sem malo prej ulovil…  zapakirano v mali konzervi v enem od predalov s hrano. Kasneje še pogledam pol filma, ki mi ga ni uspelo pogledati sinoči, nato pa po napisanem blogu ležem k počitku.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

8.3.2018, otok Nalunega, San Blas,  Panama

Zjutraj dvignem sidro in odplujem proti otoku Nalunega, ki se nahaja tik pod El Porvenirjem. Za mano je dvignila sidro tudi Zana, a je kasneje odšla sidrat drugam, saj se je posadka želela še kopati, na čudovitih peščenih otokih, katerim daje poseben čar palmino drevje.  16 NM dolga plovba je bila čudovita zaradi vetra, ki je pihal z močjo 15 vozlov in dosegel jadra točno v bok.  Po dobrih dveh urah in pol jadranja, sem sidral za otokom Nalunega. Ko sem spustil sidro na dno je bila globina pod mano 7 metrov, ki se je zaradi rifa strmo vzpenjala in dosegla pol metrsko plitvino. Po spuščeni 50 m dolgi verigi sem pristal na 21 m globine. Drugačno sidranje, kot smo ga bili navajeni na Jadranu. Na Jadranu tudi sidral ne bi tako, saj tam veter vedno obrača in spreminja svojo smer.

Ker imam tukaj dokaj dobro internetno povezavo z mobilnimi podatki, sem skoraj dve ure urejal zaostale zadeve, katere so se mi nabrale. Odločil sem se, da bom moral nekatere stvari poenostaviti, nekatere urediti, nekatere pa enostavno izbrisati. Tako bo manj dela in lažje bom funkcioniral.

Opoldne sem z Rainmanom proizvajal pitno vodo in jo natakal v sprednji tank barke. Posnel sem video filmček o pripravi vode in upam, da ga kmalu uredim, ter pokažem tudi vam. Operem nekaj perila, tokrat še na roke in upam, da se bo pri meni tudi na tem področju spremenilo na bolje. Ali si nabavim pralni stroj ali pa si vkrcam pralni stroj na dve roki.

Preverim še barko in dvignem dingija na krmo, nato pa pripravim ribiško palico za jutrišnji nekaj urni lov na velike ribe. A malo zmigujem z glavo, le kako bom lovil ribe, saj imam napihnjeno oviro na krmi. No nekako že bo, samo da s trnkom ne preluknjam dingija.

Poleg mene ves dan plujejo Kune v svojih dolgih in hitrih čolnih, na katerih imajo precej močne motorje. Drugače je tu, kot je na palminih otokih, kjer se več ali manj prevažajo z drevaki.  Pa saj je tudi otok povsem drugačen od drugih na San Blasu. Tukaj je zgrajena koliba do kolibe in nekatere od teh stojijo na kolih, kakršne so imeli mostiščarji. Najbolj zanimivo mi je, da sem skoraj cel dan v kokpitu in na barki, a nihče od Kun ni prišel do mene, da bi mi ponudil sadje, zelenjavo ali ribo. Vsi nekam hitijo in se ne spuščajo v pogovor. Res je drugače kot na belih otokih, tam se je tudi čas ustavil.

Zvečer si naredim večerjo, še drugi pečen file ujete ribe na harpuno, nekaj krompirja, korenček in  papriko. Še en stvar je tukaj, ki se naredi prej kot na Karibih. Če pustim kruh ali sadje, pa tudi zelenjavo zunaj hladilnika, bo vse to kmalu plesnivo ali gnilo. Vročina in vlaga očitno naredita svoje. Kasneje še pogledam film in grem malo prej spati, kot po navadi, saj mislim jutri vstati še pred svitom in potem odplujem za Puerto Lindo.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

7.3.2018, otok Kalugirdup, San Blas,  Panama

Sinočnja peka kruha mi je odlično uspela. Tako je bil dober, da bi se najraje usedel za mizo in se do sitega najedel vročega kruha in nanj namazal puter, ker margarine nimam, kot sem to počel v otroštvu. Pravijo da je to strup za želodec, a bilo je tako dobro,… vroč kruh z margarino, malo soli… mmmm. Pa mast in ocvirke, malo česna ali kolut čebule… zlata srednja 60 leta prejšnjega stoletja. Otroci smo takrat živeli drugačno življenje, kot ga živijo sedaj naši otroci in vnuki. Res je bilo lepo!

Današnji dan se je začel z oblaki nad Indigom in kot kaže trenutna vremenska napoved se bo tako nadaljevalo nekaj dni. Tudi dež je napovedan, zapihal je tudi močnejši veter in vetrnica spet proizvaja tok. Tudi to ni slabo, saj po njenem delovanju vem, kdaj je vetra več kot 10 vozlov, saj drugače, če je manj vetra se ta ne aktivira. Na hrup ki ga proizvaja ob delu sem se že navadil in včasih ga v glavi izklopim in ga niti ne slišim.

Nabralo se mi je že ogromno perila, polna vreča ga je. Moral ga bom sortirati in drugače zložiti, morda celo v dve vreči. Tudi to je problem dolgih plovb in sidranj, ker nisi blizu mest in marin, da bi imel možnost pranja perila. Potreboval bi en mali pralni stroj za na barko. Veliko takšnih sem že videl, le predragi so zame, saj stanejo 3x več kot navaden veliki pralni stroj. Obstaja pa druga možnost, da si določeno perilo operem sam na roke. Čas imam, pralni prašek tudi, pitno vodo imam tudi, torej… Jasmin, veselo na delo!

Danes sva se s kapetanom SY Zane dogovorila, da greva lovit jastoge oz. raroge. Z njegovim dingijem sva se odpeljala do kamnitega dela obale in se potopila do dna, ter v skritih kotičkih iskala rdeče živalce. Našla sva le enega in ker je bil premajhen sva ga pustila živeti. Sva pa zato pod večjimi skalami in v luknjah le-teh našla rakovice, katere sem s harpuno ustrelil in potem potegnil na površje. Ko sva iz vode potegnila štiri velike rakovice, sva vedela, da bo to dovolj za našo večerjo. Zvečer sem jih na njihovi barki pripravil v rižoti in bilo je dovolj mesa za slastno večerjo in vseh pet oseb se je do sitega nahranilo. Pozabil sem rižoto fotografirati, a kaj ko je tako omamno dišala in smo jo pojedli, še preden sem se spomnil, da bi jo lahko ovekovečil. Prvič v življenju sem jedel tako velike rakovice in lahko rečem, da so mi slajše od jastoga, le mesa je veliko manj, saj se nahaja le v nogah.

Pod vodo sem ostal še nekaj časa in občudoval koralni podvodni svet, občudoval barvitost rib, saj so nekatere ribe velike komaj dva ali tri centimetre, spet druge so večje in drugačnih obli. Prav prevzame te ta lepota. Nekaj posnetkov mi je prav lepo uspelo narediti in prav zadovoljen sem z novim fotoaparatom Aquapix W1024-Y , ki je zelo poceni in dela dovolj kvalitetne posnetke za nas amaterje. Cena tega je bila na e-Bayu komaj 49 € in po prebranih testih spada med 10 dobrih amaterskih fotkičev na svetu leta 2016. Testiran je za tri metre globine, a jaz sem šel danes še kak meter globlje, torej zmore še kak meter več. Upam le, da bodo baterije dovolj dolgo držale. S prejšnjim fotkičem, ceneno različico GoProja nisem bil zadovoljen, zato ga je ta izvrstno zamenjal.

Jutri se malo prestavim in spet bom bližje kopnemu, morda bom ujel signal  za mobilni internet in po 14-tih dneh od odhoda iz Arube pristanem bližje  civilizaciji.

Drage bralke bloga, ob prazniku žena vam želim veliko lepega in iskrene čestitke ob vašem prazniku!

 klikni na sliko in si jo povečaj! 

 

6.3.2018, otok Kalugirdup, San Blas,  Panama

Pri pitju jutranje kave me zmoti trkanje na barko in ko pogledam ven, zagledam dva domorodca, Indijanca plemena Kuna. Ker so otoki San Blas zaščiteni, moram plačati mesečno takso za bivanje, a ta je samo za vse otoke Holandskih otokov. Plačam 10 $  in dobim potrdilo z žigom in podpisom. Vse kot mora biti.
Dopoldan se lotim ribanja in čiščenja tika in res, čez dve uri je postal lep in svetleč. Vem, da bi ga bilo potrebno zbrusiti, še prej zaliti špranje s črno Siko, a vse naenkrat žal ne gre. Pravzaprav dela nikoli ne zmanjka, saj ga vedno vidim.
Ker nimam ribe ne mesa, razen v konzervah, se grem potapljat s harpuno (podvodno puško) in le redko srečam kakšno pravo ribo. Vmes fotografiram kakšno zanimivo koralo, rumeno ali rdečo morsko zvezdo, malo naprej pa naletim na res velikega skata. Najprej sem mislil da je manta, a ni imela spredaj zavihkov. Bil je ogromen, ne pretiravam, ko napišem da je bil v širino slaba dva metra velik skat. Zakopaval se je v pesek in me gledal, med tem ko se je okoli njega dvigovala megla od peska. Narazen sva bila cca 4 metre in saj se jih ne bojim, le en nelagoden občutek pa vseeno obstaja, ko se spomnim, kako je pičil Steva iz Avstralije. Potopil sem se proti njemu, posnel nekaj fotk in odplaval naprej. Pogledam v travo in tam se nahaja lepa riba, približno 40 cm velika. Potopim se do nje, namerim in ustrelim. Harpuna švigne v njeno telo in ulovljeno ribo dam v posebno mrežo, ki jo imam za pasom. Na barki jo očistim in jo dam v hladilnik,  da bo lepo na hladnem do večerje.
Iz nje sem naredil dva fileja, ki bosta za eno ali dve večerji, saj je riba tehtala več kot 800 gr.
Po popoldanski kavi je sledilo druženje s SY Zano. Zvečer sem spekel še kruh, da bom imel za zajtrk svežega in že hladnega.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

5.3.2018, otok Kalugirdup, San Blas,  Panama

Jutranje kopanje v prekrasni in čudoviti vodi zmotita dva delfina, katerih sem se najprej ustrašil, saj sta bila oddaljena od mene dobrih 10 metrov. Če povem iskreno, sem se ju kar precej ustrašil in nikakor nisem želel blizu, zato sem se bolj držal bližine barke.  Vem, da nista udomačena in ker sem jaz prišel v njuno okolje, se bom očitno jaz moral prilagoditi njunim navadam. Pravzaprav še nikoli nisem videl delfina tako blizu mene, ko sem bil v vodi.
Okoli 11:30 zapustim sidrišče in zajadram v slabem vetru osmih vozlov v bok, proti vzhodnim Holanskim otokom. Po dobrih petih miljam sidram v 11 m globoki laguni v t.i. Caobos Cayu, kjer je otok Kalugirdup. Prvič sem tukaj videl otok, kateri je obdan z mangrovami. V vodi imam 50 m verige, sidro se je dobro vkopalo in 5 m za mano imam greben, ki je globok slab meter. Pravzaprav mi tu ni všeč, a po pilotu od Bauhausa je to sidrišče navedeno kot eno lepših na teh otokih. Vsake oči imajo svojega malarja in jaz se jutri zagotovo prestavim še za en ali dva otoka vzhodno. Tu se potem otočje konča in morda še najdem kakšno drugo laguno za koralnim grebenom.
Spijem kavo, skuham si pozno kosilo in po njemu odgovorim na nekaj novih satelitskih e-mailov. Pozneje si preberem še nekaj zanimivosti za Pacifik.
Neka žilica mi ne da miru in preverim en res dolg polnilni kabel (USB – mikro USB) in ga priklopim IridiumGO, da bi ga napolnil, saj je baterija že skoraj prazna. Samo pokadilo se je in… Iridium ne bo več polnil, dokler ga ne dobi dober servis. Dobrih 5  ur je trajalo, da sem improviziral polnilec K4 fotoaparata, ki ima približno enako voltažo in avtomatski izklop polnjenja in ga speljal preko »zalotanih« dveh žic direktno na baterijo.  Če bi se dalo, bi se ugriznil za rit, a nikoli nisem bil tako gibčen in nikoli več ne bom. Srečen sem le, da sem vsaj malo iznajdljiv in praktičen ter da si znam pomagati z drugimi predmeti. Sedaj ta polni, a to ni to. Moral bo na servis in spet je to dodaten strošek.
Blog za danes je napisan in oddan Sebastjanu, ki ga bo zjutraj vnesel in vi ga boste še pravi čas prebrali. Juhuuu… kljub inprovizaciji IridiumGo dela in polni!

(Spodaj desno je na fotki kapetan Zane in zraven moja malenkost, na mizi pa vrček, ki me spominja na Jadran, le pivo je še z Martinika)

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

4.3.2018, otok Walsaladup, San Blas,  Panama

Jutranje bujenje in pogled v kopalniško ogledalo. Hitro stopim korak nazaj in potem se le spoznam,.. da to sem to jaz. Lasje so postali malo daljši, brada je stara tri dni, po licu imam vdolbinice od kroglic od ogrlice – očitno sem nerodno spal in se zaležal na njej… Ampak to sem še vedno jaz. Samo umijem se, skrtačim zobe in malo namažem že pod malo zarastlo pazduho… Odpeketam do štedilnika in si skuham svoj Barcaffe. Sinoči sem popravljal štedilnik, saj sta mi oba plinska gorilnika spuščala grde in črne saje. Vse sem razstavil, očistil, sestavil, da mi ni ostal noben rezervni del in prižgal plin. Dela! Mojster sem, ni kaj! Mali gorilnik dela tako lepo da ni nobenih saj, desni, velik gorilnik pa se prižge samo polovično. Hmmm, očitno sem tega pokvaril. Nič, bom jutri pogledal, kaj sem naredil narobe. Če bi se tega lotil v tistem trenutku, bi verjetno štedilnik letel v morje. Če je pokojni Šterk jadral brez motorja, potem lahko tudi jaz brez pečice, seveda v kolikor si nabavim nekaj konzerv in nepogrešljiv črni ključek za konzerve.
Zjutraj se le premaknem, odjadram en del in drugi del »motoriram« nazaj na otok Walsaladup, saj je tam mir, katerega pa na otoku Chichime ni. Sinoči so se mi eni mladci  z manjšim katamaranom sidrali točno pred mene, le 10 metrov pred mojim premcem so pristali. Bravo! Upam le, da si ne bomo dvigovali sidrne verige. Če pluješ sam je v takšni situaciji težko dvigniti sidro, ne da bi mu po balkansko »je..l ma..r«. Po navadi je to lažje v paru, eden upravlja s plovilom, drugi s sidrom. Pri meni je vse v eni osebi. Včasih se kar zahvalim tudi sam sebi, da sem si zmontiral kakšno dobro in uporabno stvar na barko, tokrat je to brezžični daljinec za sidro. Zdaj lahko to počnem za krmilom, na premcu, na sredi barke, kjerkoli. Vseh šest mladičkov me gleda na desni strani dvotrupca in spremlja, kaj bo ta stari sčaral. In res, ko sem potegnil sidro ven, mi je eden le rekel »Sorry«. No ja, samo da sta barki celi in da je njihova veriga še na dnu. Tole je bilo pa res  blizu.
Popoldan na sidru berem pilota, katerega mi je skopiral Gregor in se učim vse o Pacifiku in Francoski Polineziji. Pijem popoldansko kavo, kosila že dolgo nimam več, večerja pa bo okoli šeste zvečer. Kasneje se tudi ohladim v vodi, saj danes res žge, +31 jih kaže na termometru v senci. Zvečer opravim obvezen večerni klepet z novimi znanci in spet je tu noč, ko je treba zapluti v sanje. Malo še pogledam spisek za nabavo hrane in pijače, nekaj dopolnim in okvirna cifra nakupa se spet poveča. No, bom že kako, vse sem, bom tudi to! Plovba čez Pacifik bo dolga… Verjetno bo barka imela vsaj 10 cm višjo vodno linijo, ko natovorim na njo vse kar sem spisal.


klikni na sliko in si jo povečaj!

 

3.3.2018,  Chichime Cays, San Blas,  Panama

Sobotno sončno jutro ob kavi, pogledu na otok in modro vodo, se te tako dotakne, saj kar ne moreš verjeti, da nekaj takšnega res obstaja. Raj! Domorodci so že ob vodi, eden celo stoji do kolen v vodi in z navadno palico, ki je spredaj samo ošiljena, lovi ribe. Primitivno, a čez čas vidim da uspešno. On ima ribo, jaz ob kavi je ne bom nikoli imel, če ne bom naredil nekaj podobnega. Pravzaprav danes ne potrebujem ribe, saj imam še jastoga, ki sem ga včeraj skuhal in meso spravil v posodo, danes pa gre z rižoto v želodček, pa ne samo moj, kar nekaj nas bo za mizo. Če dobro pomislim in izračunam je nekako takole:  jastog me je stal 5 $, 400 gr riža ter ostale začimbe, olje,… še 1 $ zraven in smo na 6 dolarjih. Če preračunam v €znaša to 5 € in za ta denar se bomo najedli trije odrasli in dva otroka. Rižota z jastogom na San Blasih stane 1 € na osebo. Je lahko še kaj ceneje?

Dopoldan smo mislili narediti premik na drug otok, a zaradi objektivnih razlogov s SY Zane, tega nismo naredili in bomo počakali tu še kakšen dan ali dva. Jaz sem se lotil čiščenja in poliranja inox ter druge posode, zato je čez dve uri pogled na posodo enak kot bi gledal novo posodo v trgovini. Čiščenje rešetke od štedilnika in čiščenje štedilnika, je še dodatno botrovalo dvem uram dela. Tega žal nisem mogel narediti, da bi bilo videti kot novo, je pa res veliko lepše, kot je bilo.

Zvečer sem imel malo domotožja, sedel sem v kokpitu s kozarcem vina. To francosko rdeče vino  je še zlata rezerva iz Martinika, na ABC-jih pa je bilo vino tako drago, da sem se včasih vprašal, le kdo to kupuje? Ob današnjem glasbenem izboru pesmi Katie Melua, in pogledu na sončni zahod, sem se spomnil nekaterih lepih trenutkov od doma. Zvečer me je veter in rahli hlad pregnal v salon, kjer napišem ta blog do konca in pogledam še kakšen film. Potem bo čas za spanje, v Sloveniji pa bo nedelja zjutraj. Ja, sedaj smo 6 ur narazen.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

2.3.2018,  Chichime Cays, San Blas,  Panama

Zopet ena od lepo prespanih noči na sidru. Dejansko je barka na prostem in ni zakrita za kakšnim otokom, ampak jo od valov čuva koralni greben, ki je le dobrih 100 m pred mano. Chichime Cays ima dva otoka, manjšega Piplgua in večjega Dummat. Na obeh je nekaj preprostih koč, le da je večji otok bolj namenjen ljudem, popotnikom ali turistom, ki si želijo preživeti nekaj dni v miru v preprostem svetu, a še vedno s kančkom civilizacije. Prav presenečen sem bil, ko sem danes stopil na otok in na njem opazil poleg koč tudi lastniške šotore, videl sem preproste bungalove, narejene iz bambusa in palminih listov, videl sem nekakšno preprosto zunanjo kuhinjo in na eni od miz goro posode na prostem. Malo naprej sem naletel celo na skupno odprto kolibo v kateri je velik LCD TV, zunaj pa velik rdeč satelitski sprejemnik. Lahko rečem, da je kljub čudovitem otoku, okolica zanemarjena s plastenkami  inpraznimi pločevinkami piva ter s praznimi pločevinkami  brezalkoholnih pijač. Tu lahko spiješ pločevinko panamskega piva za 2 $ in uživaš v naravi, ter druženju z drugimi jadralci. Danes sem vprašal domorodca, zakaj ima vsaka koča oz. družina psa, če pa je pomanjkanje pitne vode in hrane za njih, kaj šele za živali. Potem pa sem zvedel in uresničile so se slutnje, katere sva premlevala s kapitanom SY Zane. Pse imajo zato, da ponoči začutijo drugo žival in lajajo na njo, ter tako prebudijo domače. Ta druga žival pa je krokodil, ki priplava po slani vodi iz celine. Včasih se izgubijo, spet drugič jih ponese zahodni veter skupaj z valom. Na teh zunanjih otokih naj ne bi bil v nevarnosti, problem pa je na otokih blizu celine. A vseeno mera previdnosti ni odveč, kajti tudi tu so ga videli na Holandskih otokih. No, danes me je dokončno minilo tudi do kopanja! V podzavesti imam morskega psa in zdaj sem k njemu dodal še krokodila, ki je menda še bolj nevaren .Hmmm… in pod barkami plavajo dvometrski skati…
Jaz sem danes užival v družbi posadke SY Zana, ki so me povabili k njim na kosilo, saj so kupili veliko ribo, katere bo dovolj za vseh pet oseb. Riba je bila ogromna in samo polovica je zadostovala za vse nas. Vzdušje je bilo prijetno, kulinarične dobrote pa res čudovite. Druženje se je zavleklo v pozno popoldne in dogovorili smo se, da se bom skupaj premikali z barkami nekaj časa in uživali v skupni prijetni družbi.
Zvečer je na sidrišče pripihal veter in prav prijetno je bilo začutiti njegovo svežino. Ob pisanju bloga, urejanju fotografij in pisanju zapiskov, se mi dan prijetno končuje in počasi tudi jaz ležem v posteljo.

V naprej se opravičujem za zelo zmanjšane fotke, a le-te zmanjša Iridium sam in obljubim, da jih zamenjam takoj, ko si vzpostavim mobilno internetno povezavo. Na San Blasih bo to kar mala težava, ker tu ni oddajnikov za mobilno telefonijo, zato je signal strašansko slab . Prav tako še nimam urejene preusmeritve svoje elektronske pošte na satelitsko elektronsko pošto. Zato prosim za malo potrpljenja in obljubim, da kmalu odgovorim vsem, ki ste mi pisali na email ali sporočila preko FB.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

1.3.2018,  Chichme Cays, Panama

Noč na sidru ob otoku Walsaladup je bila mirna in res sproščujoča. Spal sem kar nekaj ur in zbudil sem se, ko se je naredilo sončno jutro. Najprej sem zaplaval v čudoviti vodi, nato pa sem spil jutranjo kavo, katere uživanje je prekinil prihajajoči čoln. Dva možakarja sta prodajala sadje in zelenjavo. Ko sem izvedel cene sem kupil precej sadja in nekaj paradižnika, za kar sem odštel 12 $. Komaj se je ta vodna tržnica odpeljala, se je pripeljala nova, tokrat v pravem drevenjaku, tokrat je to ribarnica. Riba je pošla imamo še nekaj komadov jastoga (raroga) mi reče domorodec in potegne iz mreže enega ter mi ga ponudi za 5 $. OK, vzamem. Pa imam spet nekaj za večerjo ali dve.
Iz sadja si naredim smuti, ki bo moj današnji zajtrk. Kasneje spustim čoln v vodo in grem na otok. Na njem živijo štiri družine iz plemena Kuna, ki so nastanjene v skromnih kočah. S poglavarjem otočka in njegovim sinom se  tudi fotkam, nato obiščem še druge koče, jih pozdravim, a pogovor težko steče, kajti špansko ne znam prav dobro, oni pa od angleščine najbolje poznajo besede povezane z dolarji. Nič nisem kupil od njih, a vseeno sem preživel lepi dve uri na otočku, na katerem se mi zdi, da se je čas ustavil že petdeset let nazaj. Vode nimajo in so zelo srečni če jim prineseš en kanister pitne vode. Elektriko jim daje solarni panel, kuhajo na ognju ali na plinu, vse v kokosovi vodi.
Popoldan dvignem sidro in se zapeljem na 10 NM oddaljen otok  Chichime, kjer sem dogovorjen s SY Zana. Sidram na 11 m globine in sidro lepo prime, jaz pa v vodo spustim 45 m verige. Tako, zdaj pa na veliko barko na veliko pivo! In res, po prijetnem in srčnem pozdravu, se ob velikem pivu in pogovoru razvleče čas do poznega večera.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja