Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.
Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.
Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.
Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.
Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.
Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.
Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.
Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.
