TAKO PAČ JE… (2.del)

(neprimerna vsebina za osebe pod 16 let)

Včeraj me Brane ni poklical in ker tudi danes do opoldne, že drugi dan ni bilo sluha o njem, ga pokličem kar sam. Kaj naj, če gora ne pride k Muhamedu, bo pač on odšel k njej. Odtipkam njegovo ime na ekran pametnega telefona in telefon zvoni, zvoni in odzvoni. Odložim svoj telefon, a počasi me je začelo že malo skrbeti, saj sem slišal, da se s temi modrimi tabletkami ni kaj preveč za igrati, kaj šele pretiravati, saj Brane tudi ni več 25 let star, da bi lahko še seksal kot mladenič. Upam, da ni dobil kakšnih zapoznelih posledic v zamiku. Kaj pa če je slučajno že sam cel trd? Ah te ženske! Ne razumem pa, kako to, da pri Teji ni ugasnila želja po spolnosti. Pravzaprav se spomnim domačina na Hrvaškem otoku Veli Iž, ko sem šel z barke na otok in se na klopci pred trgovino pogovarjal z domačini. Takrat mi je eden od njih rekel, da njegova 66 let stara Mara, še vedno »svaki dan traži.« Takrat sem ga samo debelo pogledal, pogoltnil slino in si mislil, kak frajer je ta barba. Nisem pa ga vprašal, če potem ona dobi od njega, kar ona svaki dan traži? Verjetno ne, saj se mi je zdel barba star kar nekaj čez 70 let. Modrih tabletk pa zagotovo takrat še ni bilo na otoku. Razen, če so kakšno belo pobarvali v modro.

Razmišljanje mi prekine zvonjenje telefona. Verjetno je Brane. Pa ni bil, bil je kolega iz Ajdovščine. Najprej drug drugega sprašujeva kako je z zdravjem, karanteno, virusom, potem pa preskočiva na temo okoli politike in gospodarstva. Medi, kot ga prijatelji kličemo, pravi, da je sicer nova vlada super, le gospodarstvo je že na psu. In ker ima sam malo storitveno prevozno firmo, tudi on ne obratuje v teh dneh. Pravi, da ne ve, če ne bo propadel. Kdo pa še v teh časih potrebuje prevoz blaga s kombiji? Gledal je že malo oglase, da bi se za ta čas zaposlil pri kakšni službi, ki še dela v teh kriznih časih. Lahko bi se prijavil za voznika reševalnega vozila, pa za policista, ki jih menda iščejo, a so tudi pri njemu leta že pri zgornji dopustni meji. Potem mi pravi, da je že razmišljal, da bi v garaži prebarval en kombi furgon, iz bele v črno barvo ter bi šel z njim v Italijo, kot pogrebna služba, da bi vozil krste iz bolnic do pokopališč.

»Veš, svojo firmo bi lahko zlahka preimenoval. Zamisli si, da pred ime podjetja Orona d.o.o. dodam še samo velik C. Potem bi imel nov napis Pogrebne storitve CO.rona«

Nasmehnem se njegovi domišljiji, takrat pa nadaljuje, da mu je to idealno in zmagovito zamisel ubil podatek, da je v okolici Bergama 150 pogrebnih društev, v celi regiji okoli Milana do Benetk, pa kar več kot 600. Aleluja! Ves obupan konča pogovor, ker ga kliče žena na kosilo, katerega jaz, danes še kuhati nisem začel. Srečno Medi, morda ti pa kakšna zamisel le uspe, privoščim ti!

Ker je ura v okvirju mojega časa kosila, pogledam v hladilnik, kaj imam danes takšnega, da bo potrebno porabiti. Nekaj svežih šampinjonov imam, nekaj pora in skuham si še testenine, pa bo kar dobro kosilo. V trgovino še ne hodim, držim se karantene. Ravno režem šampinjone, ko spet zvoni telefon. Zdaj bo Brane. Pa spet ni, Teja je.

Niti dober dan, niti zdravo, ampak začne: »Posluš ti, kaj pa je bilo zadnjič tako nujno, da si klical Braneta?«

Od mene ne gre niti glas iz grla, premišljujem. Po vijugasti cesti mojih možganov leti milijarda informacij, kot da so moji možgani priklopljeni na optični kabel interneta.

»Halo, a si še tam? Se slišiva?« spet vpraša Teja.

Seveda sem, a ne poznam odgovora. Iz 4G podatkovne hitrosti preklopim na 5G, a še vedno ne spravim niti besedice iz jezika. A nekaj moram reči. Moram, a kaj?

»Teja, a ti si. Sem mislil, da je kakšna pomota, morda telefonska anketa.«

Zasmeji se mi v telefon in nadaljuje: »Mi boš zdaj povedal ali ne? A veš kaj, ti dam kar Braneta na telefon. Če se nista videla se lahko vsaj slišita.«

Skoraj mi je telefon padel z rok. Zdaj vem, da je pri njemu doma.

»Ej stari, sorry no, ker se nisem javil. Sinoči je prišla k meni Teja in do sedaj se ti nisem mogel javiti. Prej, ko si klical, pa nisem mogel dvigniti telefona, sva imela delo. Pa saj sam veš kako je, zato ti ne bom govoril. Se slišiva. Iz enega pekla sem padel v drugi.«

V zvočniku slišim, kako Teja pravi: »Nisem vedela, da ti je to pekel. Še prej si zelo užival, ko si me nagnil čez sedežno kot košutko in me dal dol.«

Potem je prekinil povezavo, jaz pa sem sedel na stol v kuhinji in se zamislil. Vedel sem, da je Teja vsega zmožna, saj mi je še Jaka pred leti povedal svojo zgodbo, za katero smo vedeli samo štirje. Bil je potrt in že malo pijan ko mi je začel pripovedovati:

»Neko noč, sem po tuširanju, tako še nag, odšel po stopnicah v spodnjo kuhinjo in vzel iz hladilnika sok iz malo prej sveže iztisnjenih pomaranč in si ga nalil v kozarec. Nagnil sem se nad kuhinjsko korito in pričel piti. Pogled na desno se mi ustavi na utripajočem mobilnem telefonu moje Teje. Iz radovednosti se mu približam, da si ogledam zakaj utripa v tem nočnem času. Pomislim, očitno ima telefon na tiho, da ne bi zbudila otroka. Kako je ta moja ljubeča žena uvidevna! Prav zato jo imam tako rad. Vendar mi ni dalo miru in pogledam na ekran ter vidim, kako še naprej utripa oznaka za sporočilo. Odločim se, da ga odprem in pogledam, kaj piše v njemu. Na ekranu se mi izpiše sporočilo: »Jutri bom prišel ob osmi uri zvečer, bodi na starem mestu, tokrat pridi gola na večerjo!«

Ne vem kaj naj bi to pomenilo, mogoče kakšen naslov knjige, citat iz nje, mogoče je kdo zgrešil številko. Le kdo hodi gol na večerjo? Lepo te prosim! Zato sem zaprl sporočilo in pustil aparat tam, kjer je bil. Ona bo že vedela kaj to pomeni, ker pa mislim, da je pomota, ga bo moja ljubeča žena sama izbrisala. Kajti kolikor jo poznam, je alergična na takšne traparije. Idioti so ti, ki to pošiljajo, tako vedno reče.

Stari, povem ti, da to noč vseeno nisem mogel zaspati, kot da sem na vodi čutil, da to ni kar tako. Le kakšno igro se gre ta, ki je to poslal moji ženi?” mi je takrat rekel in nadaljeval.

“Zjutraj sem bil v pisarni svoje firme, kot veš, me je pisarniško delo že od nekdaj utrujalo, a kaj sem si lahko pomagal, služba je služba, druge nisem imel. Jaz nisem kot moja žena. Ona je tako hitro napredovala v službi, da je bil še najin fikus v dnevni sobi prepočasen v rasti v primerjavi z njo. Iz pisarniške deklice se je v samo desetih letih prelevila v vodstveno osebo v enem od večjih Slovenskih podjetij. Jaz nisem imel takšnih ambicij in tudi sposobnosti ne. Njej pa je kar uspevalo in uspevalo.

Na Tejo in njen nočni sms nisem več pomislil. Ona je bila zaradi načina svojega dela vedno dolgo v službi, včasih do poznega večera. Takrat sem bil jaz mama, oče in gospodinja najini hčeri, katero sem imel neizmerno rad. Zvečer bi moral s prijatelji na pijačo v bližnji bar, kajti Zdene je imel rojstni dan in je obljubil, da bo dal za pijačo. To sem ji povedal že prejšnji teden in kot dobra žena ni imela nikoli nič proti, le kadar je še ona imela v istem dnevu kakšne obveznosti, sva poklicala sosedo, ki je najino hči čuvala, dokler ni eden od naju prišel domov. Po navadi sem tisti prvi vedno jaz. Ravno sem razmišljal o tem, ko mi zazvoni telefon in na njem se izpiše Tejino ime.

»Jaka, lepo te prosim, da greš ob štirih popoldan po otroka, kajti jaz ne bom mogla.«

»Teja, kako naj grem saj veš, da grem z Zdenetom na pivo?«

»Me ne briga, danes imam službo do štirih in potem še sestanek upravnega odbora do šeste ure. Odšla bom še samo v trgovino, ker sem potegnila nitko na najlonkah, ter si moram kupiti nove. Pozneje imam še večerjo s temi istimi člani upravnega odbora. Poleg tega veš, da se moram truditi, ker gre Smlednik v penzijo in jaz pri Klemencu reflektiram za njegovo mesto. Stari Smlednik me ceni in spoštuje, zato mi vedno pravi, da sem jaz njegova izbira. Verjetno bom morala še sedeti ob njem. Jaka, ne vem kdaj pridem.«

»OK.« sem rekel in preden sem lahko še kaj dodal v slušalko, je prekinila pogovor. Zelo jezen, sem odložil svoj telefon, a jo v mislih opravičeval, kako je uboga, ker mora biti vsepovsod zraven, skoraj na vsaki procesiji, če hoče obdržati dobro plačano službo in to njeno poslovno življenje.

Poklical sem Zdeneta in mu rekel: »Zdene, danes ne bom mogel na pijačo, Teja spet dela in še na večerjo gre s šefi.«

»Vse v redu Jaka, a pazi na ženo, kadar gredo žene pozno zvečer ven, se ti šefi preobrazijo v ljubimce.« Sladko se je nasmehnil in prekinil pogovor.

Ko sem tako v dvomih sedel za svojo pisalno mizo mi je prišlo na misel milijon vprašanj, a nobeno ni bilo podobno moji Teji. V glavi sem vsakič ponavljal,… moja Teja pa že ne, ona ni takšna…

A črviček mi ni dal miru, poklical sem sosedo, varuško najinih otrok, ki je na srečo imela prost popoldan, zato je takoj sprejela, da bo ona šla po najino hči v šolo, jo odpeljala domov, ji naredila večerjo in prebila čas do mojega prihoda kar v naši hiši.

Ob pol štirih sem odšel iz službe predčasno. Med potjo, ko sem se vozil v Ljubljano sem v supermarketu kupil časopis, colo in vrečko s pecivom, kajti danes ne bom imel kosila. Sprehodil sem se do avta, katerega sem pred petimi leti izbral prav na prigovarjanje moje Teje, se zakreditiral kot večina Slovencev in zunaj pojedel pecivo, da ne bi drobil v avtu. Obrisal sem se okoli ust, sedel v njega, na sedež iz usnja, ter se odpeljal. Čez dobrih petnajst minut sem se pripeljal pred stavbo, kjer je bila zaposlena moja žena in skrit za vrsto avtomobilov njenih sodelavcev oprezal na njenega novega italijanskega terenca, ki je svojo lepoto, kazal v športni obliki in posebno rdeči barvi. Pravi športni lepotec, narejen za zapeljivo, lepo in pridno mojo ženo. Res je bila videti seksi v njem. Vitka, mlada in ambicioznega obraza. Vedno urejena do potankosti, oblečena v črno ali rdečo kombinacijo, vedno v stilu s kombinacijo nakita, ki je bil takrat v modi. Verjamem, da je bil nakit le modni, ker je kar velikokrat prinesla domov kaj novega. Vedno mi je pravila, da je to bižuterija in do takrat nisem vedel, da ima bižuterija tudi žig, enako kot zlato. Kaj čem, se ne spoznam na to, moja Teja pa se.

(se nadaljuje)




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja